Jedro

Pobrana sredstva konkretno tožena stranka najbrž ne more vrniti (ker gre za denar kot generično stvar), zato je dolžna povrniti vrednost obranih plodov (drugi odstavek 39. člena ZTLR), ki je enaka vrednosti pobranih zneskov parkirnine.

Izrek

Revizija se zavrne. Vsaka stranka trpi sama stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo v reviziji sporni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila v plačilo toženi stranki in sicer vsakemu izmed tožnikov do ene tretjine. Presodilo je, da gre za škodo, ki je tožeči stranki nastala s tem, ker tožena stranka ne izpolni pravnomočne sodne odločbe in ne vrne nepremičnin, ki so last tožnikov, tudi v posest, ampak jih uporablja kot javno parkirišče, s čimer ima dobiček. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker se nanaša na obdobje pred pravnomočnostjo sklepa o vrnitvi nepremičnin v last. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank.

Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnikom izplačati dosojeni znesek zato, ker kot nedobroverni posestnik nepremičnin od pravnomočnosti sklepa o vrnitvi nepremičnin v last, še vedno uporabljala nepremičnine kot parkirišče. Zato je dolžna vrniti vrednost obranih plodov od teh nepremičnin na podlagi drugega odstavka 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje spregledali, da je tožena stranka dala predmetno nepremičnino v upravljanje Javnemu podjetju Parkirišča p.o., torej drugi pravni osebi, ki je parkirišče izkoriščalo v svojem imenu in za svoj račun. Tožena stranka ni bila in ni lastnik nepremičnine, od leta 1992 pa tudi ne posestnik. Tožena stranka ni pobirala nobenih plodov od sporn nepremičnine, ki naj bi jo imela v svoji nedobroverni posesti. Kršitev določb pravdnega postopka vidi revizija v tem, ker naj bi se sodišče druge stopnje izognilo obrazložitvi, ali gre tožeči stranki vrednost obranih plodov tudi v primeru, ko tožeča stranka teh plodov ne bi mogla pobrati, v kolikor bi ji tožena stranka nepremičnino dejansko vrnila pravočasno.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Nikoli med postopkom ni bilo sporno, da je lastnik spornih nepremičnin, na katerih se izvajajo storitve parkiranja za javne potrebe, postala tožeča stranka s pravnomočnostjo sklepa Nz 49/93. Prav tako ni bilo sporno, da ni posestnik nepremičnin, ampak je to tožena stranka. Že iz povzetka revizije je razvidno, da tožena stranka niti tega več ne zanika, saj terja odgovor na vprašanje, kaj bi bilo, če bi nepremičnine vrnila pravočasno. Zavestno zanemari odlok in s tem dejstvo, da je ustanoviteljica in lastnica Javnega podjetja Parkirišča, ki ga je zadolžila za opravljanje storitev parkiranja in mu zato tudi dala v upravljanje sporne nepremičnine (Ur.l. RS, št. 10/91). Vse te (zavezujoče) odloke je sodišče prve stopnje v svoji odločbi pravilno citiralo, ko je presojalo ugovor pasivne legitimacije tožene stranke. Revizijsko sodišče se pridružuju pravilni presoji tega ugovora.

Tožena stranka je svojo posest spornih nepremičnin izvajala preko Javnega podjetja Parkirišča, to pa je bilo dolžno pobirati parkirnino, s čimer je ustvarjalo dobiček (kar predstavlja pobiranje plodov nepremičnine). Pobrana sredstva konkretno tožena stranka najbrž ne more vrniti (ker gre za denar kot generično stvar), zato je dolžna povrniti vrednost obranih plodov (drugi odstavek 39. člena ZTLR), ki je enaka vrednosti pobranih zneskov parkirnine. Isto določilo že samo odgovarja na revizijski očitek, da v izpodbijani sodbi ni odgovora na možnost, kaj bi bila tožena stranka dolžna, če bi nepremičnino izročila tožeči stranki v posest pravočasno. Nobeno tolmačenje ni potrebno; ostaja dejstvo, da tožena stranka ni ravnala tako, in dejstvo, da drugi odstavek 39. člena ZTLR določa obveznost povrnitve vrednosti obranih plodov, ki jih je nedobroverni posestnik "porabil, odtujil ali uničil, kot tudi vrednost plodov, ki jih je opustil obrati". Izkaže se, da sodišče druge stopnje ni storilo zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka, pravilno je uporabilo materialno pravo za odločitev v tem sporu, revizijski očitki pa niso utemeljeni. Tako revizijo je zato moralo revizijsko sodišče zavrniti (393. člen ZPP/77).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov temelji na določilu 166. člena ZPP/77. Tožena stranka s pravnim sredstvom ni uspela (154. člen ZPP/77), odgovor tožeče stranke na revizijo pa ni bil za razjasnitev stvari potreben in zato ne gre za utemeljeno zahtevo za povrnitev stroškov, ki so nastali z njegovo sestavo (155. člen ZPP/77).