Jedro

Tožnik ni pridobil državljanstva Republike Slovenije po 40. členu ZDRS, saj je bila njegova zahteva na tej podlagi pravnomočno zavrnjena. Ker je kasneje pridobil državljanstvo na podlagi 19. člena ZDRS-Č, njegovega položaja ob primerjavi teh zakonskih določb in na podlagi ZPIZVZ (upoštevajoč tudi razloge Ustavnega sodišča v odločbi U-I-155/00) ter varstva, ki ga je zagotavljal UZITUL, ni mogoče enačiti. Zato ni upravičen do pridobitve starostne pokojnine za nazaj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1, Sodišče prve stopnje je odpravilo 2. točko izreka dokončne odločbe tožene št. 9875376 z dne 20. 10. 2005, v preostalem delu pa zahtevek za odpravo te odločbe in odpravo prvostopenjske odločbe z dne 11. 5. 2005 ter priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 5. 1992 dalje zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V uvodu revizije se v zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka, ki naj bi predstavljale tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, sklicuje na revizijo z dne 22. 4. 2007 (očitno na revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče odločalo v zadevi VIII Ips 295/2007, dne 23. marca 2009) ter nato na „razčlenjeno“ pritožbeno argumentacijo v tej zadevi, ki zajema šest vsebinskih sklopov oziroma pritožbenih ugovorov. Vse te pritožbene ugovore je sodišče druge stopnje ignoriralo. Tožnik se sprašuje in išče razloge za takšno postopanje ter nato sprašuje, ali naj še enkrat citira vseh šest strani pritožbene argumentacije, ali pa naj zaupa revizijskemu sodišču, da jih bo pazljivo prebralo iz pritožbe, čeprav jih v reviziji ponovno ne citira. Pritožbeno sodišče je nadalje ignoriralo njegov pritožbeni ugovor pod točko B 1.-3. in tega ugovora ni vsebinsko zavrnilo, temveč je z navidezno dodatno argumentacijo le parafraziralo stališče sodišča prve stopnje. Nadalje opozarja na napačno razumevanje razmerja med državljanstvom po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Ur. l. RS, št. 1/91-I in nadalj.) in po 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah tega zakona (ZDRS-Č, Ur. list RS, št. 96/2002). Zlasti opozarja na argument, da bi ob korektni interpretaciji materialnega prava morali pravilo iz 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Ur. l. RS, št. 1/91-I in nadalj.) uporabiti tudi za pridobitelje državljanstva po 19. členu ZDRS-Č, če je bilo državljanstvo po 40. členu ZDRS zavrnjeno zaradi domnevnega neizpolnjevanja pogoja neprekinjenega življenja v Sloveniji, kasneje pa je bilo v postopku po 19. členu ZDRS-Č ugotovljeno, da je ta pogoj izpolnjen. Sporni zadnji stavek v drugem odstavku na peti strani izpodbijane sodbe je primer ozkega pravnega pozitivizma, ki izstopa tudi v naslednjem odstavku, da pri tožniku ne gre za stanje po 13. členu UZITUL, ker državljanstva ni pridobil na podlagi 40. člena ZDRS. Edini nov argument sodišča najdemo v navedbi, da je zakonodajalec v noveli Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 oziroma novela ZPIZVZ-A, Ur. l. RS, št. 118/2006) uredil to vprašanje le za prejemnike državljanstva po 40. in ne po 19. členu ZDRS. Meni, da se sodišče ne zaveda absurdnosti takšne argumentacije, kar je žalosten znak kvalitete sojenja pri nas. Napada zaključek sodišča druge stopnje, da mu pokojnina ne pripada tudi, ker je bil do 30. 4. 1992 še zavarovan, saj naj bi pritožbeno sodišče spregledalo, da pokojnina po drugem odstavku 4. člena ZPIZVZ pripada tudi tistim, ki so po 18. 10. 1991 ostali v aktivni službi JLA in s tem v zavarovanju. Nadalje se pritožbeno sodišče neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča U 776/92-6 z dne 28. 1. 1993, iz katere izhaja, da tožnik po 23. decembru 1990 ni ves čas dejansko živel v Sloveniji. Država je to napako žal popravila šele 4. 2. 2003, ko mu je priznala državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, in kjer je moral dokazati prav to, da je v gornjem času ves čas dejansko živel v Sloveniji. Pri tem je pomembno, da 19. člen ZDRS-Č kot temeljni pogoj za dodatno pridobitev državljanstva zahteva dejansko življenje v Sloveniji skozi vse sporno obdobje, enako kot pri državljanu po 40. členu ZDRS. Prav na tem dejstvu temelji tožnikova zahteva po pravilni ustavni interpretaciji 19. člena ZDRS-Č. Sodišče ne spoštuje pravnomočne odločbe o takšnem državljanstvu. Nadalje navaja, da je sodišče napačno utemeljilo zavrnitev predloga za presojo ustavnosti, ki hkrati pomeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka, saj pritožbeno sodišče ni odgovorilo na ta ugovor. S tem v zvezi podaja dva predloga. Navaja tudi, da Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) v zadevi U-I-2/04 ni izdalo vsebinske odločbe, temveč je s sklepom zavrnilo pobudo za presojo ustavnosti 19. člena ZDRS-Č. Ta pobuda je izpodbijala člen iz popolnoma drugačnih razlogov; z njeno zavrnitvijo so bili kot neutemeljeni zavrnjeni samo ti razlogi.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

6. Revident se sklicuje tudi na navedbe v reviziji, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo v zadevi VIII Ips 295/2007, kar ni sprejemljivo. Enako velja za sklicevanje na pritožbene navedbe v tej zadevi. Zaradi značaja revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki zahteva konkretizacijo revizijskih razlogov, in ne sklicevanje na razloge v neki drugi reviziji ali pritožbi kot rednem pravnem sredstvu, takšnih revizijskih navedb ni mogoče upoštevati. Revident tudi sicer ne opredeli dovolj jasno, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka sploh uveljavlja v zvezi z navedbami, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo oziroma je le delno odgovorilo na nekatere pritožbene navedbe. Opozoriti je treba na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi samo tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. To pa ne pomeni, da tudi neodgovor oziroma delni odgovor pritožbenega sodišča sam po sebi že predstavlja že bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predstavljal bi lahko prvenstveno le bistveno kršitev iz prvega odstavka iste zakonske določbe, pri kateri pa je treba tudi zatrjevati, da bi izostanek takšnih navedb lahko vplival na zakonitost in pravilnost sodbe.

Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z revizijskimi navedbami glede predloga revidenta za prekinitev postopka in začetek postopka pred Ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ oziroma interpretacije 19. člena ZDRS-Č, po kateri pridobitev državljanstva po tem členu nima takih pravnih posledic kot pridobitev državljanstva po 40. členu ZDRS. Po 125. členu Ustave RS so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani so na ustavo in zakon. V skladu s 156. členom Ustave sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred ustavnim sodiščem. Takšno odločitev sodišče sprejme samostojno in ni vezano na predlog strank v postopku. Če v obravnavanem primeru takšna odločitev ni bila sprejeta, ker je pač sodišče menilo, da ne gre za primer neustavnega zakona, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, oziroma kršitve Ustave.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Za presojo v tej zadevi je odločilno, da je bila tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDRS zavrnjena z odločbo Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 7. 7. 1992, tožnikova tožba pa prav tako zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije U 776/92-6 z dne 28. 1. 1993. Ta odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik v času od 25. 10. 1991 do 27. 4. 1992 dejansko ni živel v Sloveniji. Tožnik je bil v državljanstvo Republike Slovenije naknadno sprejet z odločbo z dne 21. 1. 2003, ki jo je Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve izdala na podlagi njegovega zaprosila za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 19. členu ZDRS-Č v zvezi s prvim odstavkom 10. člena ZDRS. Državljanstvo je pridobil na tej pravni podlagi.

9. Zaradi naknadne pridobitve državljanstva in izpolnjevanja ostalih pogojev po ZPIZVZ, je tožena stranka tožniku z dokončno odločbo z dne 3. 11. 2003 priznala pravico do starostne pokojnine, vendar le od 4. 2. 2003, to je od sprejema v državljanstvo Republike Slovenije in ne za nazaj. Tožnik je zoper to odločbo zahteval sodno varstvo. Njegov tožbeni zahtevek je bil zavrnjen s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 281/2006-3 z dne 22. 2. 2007, v povezavi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 2079/2003 z dne 18. 1. 2006, revizija zoper to odločbo pa je bila zavrnjena s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 295/2007 z dne 23. marca 2009. V ponovni zahtevi z dne 15. 3. 2005 se je tožnik skliceval na odločbo Ustavnega sodišča U-I-155/00 z dne 22. 4. 2004 ter na njegove ustavne pravice. Njegova zahteva je bila zavrnjena. Odločilno za presojo je bilo, da v skladu s pozitivno zakonodajo položaja državljana, ki je državljanstvo pridobil po 19. členu ZDRS-Č, ni mogoče enačiti s položajem osebe, ki je pridobila državljanstvo po 40. členu ZDRS. S takšno presojo soglaša tudi revizijsko sodišče. 10. ZPIZVZ je v prvem odstavku 15. člena najprej določal, da se starostna pokojnina, predčasna pokojnina, invalidska pokojnina, itd. izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in za največ šest mesecev nazaj, vendar najdlje do uveljavitve tega zakona dalje. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-155/00 odločilo, da je v neskladju z ustavo, da prvi odstavek 15. člena navedenega zakona upravičencem iz četrtega odstavka 2. člena, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu ZDRS, ne ureja pravice do pridobitve pokojnine tudi za čas od izpolnitve pogojev po 18. 10. 1991. Po presoji Ustavnega sodišča gre za neskladje s 50. členom Ustave, pri čemer je Ustavno sodišče posebej opozorilo, da so bile tudi po 13. členu UZITUL osebe, ki so po 18. 10. 1991 pridobile državljanstvo po 40. členu ZDRS, do pridobitve državljanstva na tej podlagi izenačene v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije. UZITUL namreč v 13. členu določa, da so državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu ZDRS oziroma do izteka rokov po 81. členu zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije (razen v primeru iz 16. člena tega zakona). Z ugotovitvijo navedenega neskladja je Ustavno sodišče ugotovilo neustavni položaj navedenih oseb, ki so uživale posebno varstvo že po 13. členu UZITUL. Zakonodajalec je to neskladje oziroma pomanjkljivost prvotnega ZPIZVZ kasneje popravil z ZPIZVZ-A, in sicer z dopolnitvijo 15. člena, tako da se ne glede na določbe prvega odstavka tega člena upravičencu, ki je pridobil državljanstvo po 40. členu ZDRS, na njegovo zahtevo starostna, predčasna, invalidska, vdovska ali družinska pokojnina, za katero je izpolnil pogoje iz četrtega odstavka 2. člena tega zakona, prizna in izplača za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če ni bil zavarovan, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. oktobra 1991 dalje. Citirana ustavna odločba in kasnejša sprememba zakona se torej nanaša izključno na državljane, ki so državljanstvo pridobili po 40. členu ZDRS. Tudi zanje pa je bila možnost pridobitve starostne pokojnine za nazaj omejena za obdobje, v katerem niso bili zavarovani. Že zato so nasprotne revizijske navedbe (glede možnosti priznanja pokojnine tudi za čas aktivne vojaške službe) neutemeljene.

11. Tožnik se zavzema za izenačitev njegovega položaja kot državljana po 19. členu ZDRS-Č v zvezi z 10. členom ZDRS s položajem zavarovanca, ki je pridobil državljanstvo po 40. členu ZDRS, vendar neutemeljeno. Res so pogoji za pridobitev državljanstva po 19. členu ZDRS-Č in 40. členu ZDRS podobni, niso pa identični. Za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 19. členu ZDRS-Č se namreč poleg tega, da je imela polnoletna oseba na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in je od tedaj dalje tukaj tudi dejansko živela, zahteva še izpolnjevanje pogojev iz 5., 6., 8., 10. točke prvega odstavka 10. člena, kar ni enako pogojem iz prvega odstavka 40. člena (tudi z upoštevanjem drugega in tretjega odstavka 40. člena ZDRS, ki je bil razveljavljen, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red, določen v 8. točki 10. člena tega zakona – odločba Ustavnega sodišča U-I-89/99). Pogoj za pridobitev državljanstva po prvem odstavku 40. člena tega zakona je bila tudi vložitev vloge pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona, kar ni enako pogojem za pridobitev državljanstva po 19. členu ZDRS-Č, ki je leta 2002 v obliki prehodne določbe ponovno omogočil določenemu krogu oseb, da v roku enega leta od dneva uveljavitve tega zakona zaprosijo za državljanstvo RS pod nekoliko ugodnejšimi pogoji, kot jih določa 10. člen ZDRS za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo. Ta določba dejansko predstavlja poenostavitev in racionalizacijo naturalizacijskih postopkov, torej postopkov za pridobitev državljanstva po 10. členu ZDRS, ki niso identični načinu pridobitve državljanstva po 40. členu tega zakona. Kot navedeno je tudi UZITUL v 13. členu zagotovil izenačitev pravic in dolžnosti z državljani Republike Slovenije le tistim državljanom drugih republik, ki so kasneje pridobili državljanstvo po 40. členu ZDRS oziroma do izteka rokov po 81. členu zakona o tujcih. Širjenje razlage te določbe UZITUL na kasnejše upravičence do državljanstva po skrajšanjih naturalizacijskih postopkih nima nobene podlage in ni sprejemljivo.

12. Razlikovanje položaja državljanov drugih republik, ki so državljanstvo pridobili po 40. členu ZDRS in tistih, ki so ga oziroma naj bi ga pridobili po 19. členu ZDRS-Č, izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča U-I-2/04. Kljub temu, da gre za sklep, je Ustavno sodišče v njem odgovorilo tudi na očitek neenakopravnega obravnavanja oziroma neskladja 19. člena ZDRS-Č s 14. členom Ustave RS. Pri tem je izhajalo iz tega, da je 40. člen ZDRS upošteval poseben položaj, v katerem so se po osamosvojitvi Slovenije znašle osebe, ki so bile državljani drugih republik nekdanje SFRJ in jim omogočil, da so pridobile državljanstvo pod ugodnejšimi pogoji, kot so predvideni z redno naturalizacijo, medtem ko je imel 19. člen ZDRS-Č namen olajšati naturalizacijski postopek vsem osebam, ki imajo pristno zvezo z Republiko Slovenijo. Kot neutemeljene je zavrnilo navedbe pobudnikov, da je izpodbijana določba v neskladju s 14. členom Ustave. Pri tem ni nepomembno, da države suvereno določajo naturalizacijske pogoje.

13. Nesporno je, da tožnik ni pridobil državljanstva Republike Slovenije po 40. členu ZDRS, saj je bila njegova zahteva na tej podlagi pravnomočno zavrnjena. Ker je kasneje pridobil državljanstvo na podlagi 19. člena ZDRS-Č, njegovega položaja ob primerjavi teh zakonskih določb in na podlagi ZPIZVZ (upoštevajoč tudi razloge Ustavnega sodišča v odločbi U-I-155/00) ter varstva, ki ga je zagotavljal UZITUL, ni mogoče enačiti. Zato ni upravičen do pridobitve starostne pokojnine za nazaj.

14. Glede na navedeno in v skladu z 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.