Jedro

Pritožbeni organ je prekoračil pooblastila glede obsega, v katerem preizkusi odločbo po uradni dolžnosti. Šele na dejstvih, ki jih je sam ugotovil, temelji njegovo stališče, da gre z obravnavanem primeru za gradnjo stanovanjske stavbe z dvema stanovanjema, na kar opira nadaljnje pravno sklepanje, da je kot taka v nasprotju z 8. členom PUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-260/2010-2-MZ z dne 27. 9. 2010 se odpravi in se zadeva vrne upravnemu organu druge stopnje v ponovni postopek.

Toženka je tožnikom dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Toženka je ob reševanju pritožbe A.A. in B.A. (v tem upravnem sporu prizadetih strank) z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Vič Rudnik, št. 351-2068/2009-19 z dne 30. 4. 2010 in zavrnila zahtevek tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 184/24 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da so tožniki vložili zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev obstoječega objekta in novogradnjo stanovanjskega objekta na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) izdelovalca ... d.o.o. št. 37/09 iz septembra 2009, dopolnjenega januarja 2010. Kot je ugotovil že prvostopenjski organ, se zemljišče posega nahaja na območju urejanja VS 1/3 Galjevica, znotraj tega pa v morfološki enoti 2A/4, kar vse ureja Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V1 Rudnik (v nadaljevanju PUP). V 8. členu PUP je morfološka enota 2A določena kot območje enodružinskih prostostoječih stanovanjskih stavb. Po 45.a členu PUP so v omenjeni morfološki enoti dopustne med drugim nadomestne gradnje, ki po 1. odstavku 123. člena ZGO-1B pomenijo odstranitev obstoječega objekta in gradnjo novega. Po pregledu priloženega projekta pritožbeni organ ugotavlja, da v zadevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj iz 8. člena PUP o namenski rabi območja morfoloških enot z oznako 2A. Po podatkih tekstualnega dela PGD je sicer načrtovana enodružinska stanovanjska stavba, medtem ko je po podatkih grafičnega dela (načrta arhitekture, prikaz „JZ fasada stavbe“, list št. 9) ta projektirana kot dvostanovanjska stavba (z dvema stanovanjema), z dvema ločenima vhodoma (v pritličju in z zunanjih stopnic v mansardi). V zvezi s tem drugostopenjski organ pojasnjuje, da je projektant po opozorilu prvostopenjskega organa v načrtu arhitekture delno popravil tloris pritličja in mansarde, tako da je obe etaži znotraj stavbe povezal med seboj s stopnicami in stavbo opredelil kot enodružinsko (dopolnitev z dne 4. 1. 2010), kljub temu pa je v načrtu arhitekture v ostalih risbah še vedno obdržal zunanje stopnice in oba ločena vhoda v obeh etažah stavbe, kar pomeni stanovanjsko stavbo z dvema stanovanjema. Ker to ni v skladu s PUP, je bil z izdajo prvostopenjske odločbe (gradbenim dovoljenjem) kršen materialni predpis, zato je pritožbeni organ sam odločil v zadevi na podlagi 1. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo in toženki očitajo nepravilnost stališča, da gre v obravnavanem primeru za dvostanovanjsko stavbo. V njej je eno stanovanje, saj obe nadstropji predstavljata le eno funkcionalno celoto, ki je povezana z notranjim stopniščem, ima le eno kuhinjo in jedilnico ter en glavni vhod. Glede požarnih stopnic do mansarde pojasnjujejo, da jih ima tudi obstoječa stavba in da predstavljajo dodaten izhod v naravo iz dnevne sobe v mansardi, ne pa glavnega dodatnega vhoda v stavbo. Noben predpis ne določa, da bi morala imeti enostanovanjska družinska hiša le en izhod na prosto. Ker ni naveden predpis, ki določa, da se stavba, ki ima dva izhoda, šteje za dve stanovanji, je po mnenju tožnikov obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Poleg tega je izpodbijana odločba nezakonita tudi zato, ker je z njo upravni organ prekoračil meje svojih pooblastil pri odločanju o pritožbi, kot so določene v 247. členu ZUP. Pritožnika sta se namreč v pritožbi sklicevala le na obstoj lokacijskih dovoljenj iz let 1988 in 1991, zato je pritožbeni organ ravnal nepravilno, ko je po uradni dolžnosti, mimo pritožbenih navedb, sam ugotavljal dejansko stanje v zadevi, ga ugotovil drugače kot prvostopenjski organ in na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabil materialno pravo. Predlagajo, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in izda gradbeno dovoljenje, podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu druge stopnje. Zahtevajo tudi povračilo stroškov tega postopka po specificiranem stroškovniku.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo pojasnjujeta, kakšna gradnja je bila tožnikom dovoljena z lokacijskim dovoljenjem št. 351-1679/88 in odločbo št. 351-347/90. Iz odločbe je razvidno, da je takratno dejansko stanje nastalo s samovoljno gradnjo investitorjev, pristojna inšpekcija pa v vseh letih ni ukrepala in se brez dovoljenj in soglasij zgrajeni objekt ni vrnil v prvotno stanje. Predmetno gradbeno dovoljenje je ponovno izdano na osnovi dejanskega stanja, nastalega s samovoljno gradnjo investitorjev in v nasprotju s pogoji izdanega lokacijskega dovoljenja. Sedaj se s tožbo poskuša doseči legalizacija črne gradnje. Po njunem mnenju je s fotografij, ki jih prilagata, razvidno, da gre že sedaj za dve ločeni stanovanjski enoti (poleg predimenzioniranosti garaže). Prosita, naj sodišče dovoli novogradnjo izključno in samo v prvotnih gabaritih, ki jih tudi navajata.

Tožniki in prizadeti stranki sta v nadaljevanju postopka poslali še po eno pripravljalno vlogo, katerih vsebine pa sodišče na tem mestu ne povzema in bo o relevantnih stališčih odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve.

Tožba je utemeljena.

V skladu z določbo 2. odstavka 247. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) organ druge stopnje preizkusi odločbo v mejah pritožbenih navedb, po uradni dolžnosti pa, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon.

Sodišče se strinja s tožbenim stališčem, da je pritožbeni organ s tem, ko je navedel podatke iz predloženega PGD (njihovi pravilnosti tožniki v tožbi ne oporekajo), ugotavljal dejansko stanje zadeve v obsegu, ki na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno. Prvostopenjski organ je namreč v obrazložitvi (7. stran) le pavšalno navedel, da je gradnja skladna z določili prostorskega akta po namembnosti uporabe zemljišča, vrsti posega v prostor, oblikovanju objekta, odmikih, zunanji in prometni ureditvi ter komunalni opremljenosti, ni pa ugotavljal posameznih značilnosti načrtovane stavbe. Zato je v tem primeru treba šteti, da so bile v postopku ugotovljene le okoliščine gradnje, navedene v izreku gradbenega dovoljenja z dne 30. 4. 2010, med katerimi pa ni ne zunanjih stopnic do mansarde in ne vhoda vanjo, torej odločilnih okoliščin, na katere je drugostopenjski organ oprl presojo, da gre za dvostanovanjsko stavbo.

V zadevi ni sporno in je to razvidno tudi iz povzetka pritožbe prizadetih strank v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da pritožnika nista izpodbijala dejanskega stanja, povezanega z ugotovitvijo, da je načrtovana gradnja enostanovanjske stavbe, ampak sta gradbenemu dovoljenju nasprotovala iz razloga, ker bi bilo to po njunem mnenju lahko izdano le za gradnjo novega objekta v obsegu, ki bi upošteval stanje starega, kot je bilo dovoljeno z izdanimi upravnimi dovoljenji, ne pa tudi stanja, nastalega s samovoljno gradnjo investitorjev.

Navedeno tudi po mnenju sodišča kaže, da je pritožbeni organ v tem delu prekoračil pooblastila glede obsega, v katerem preizkusi odločbo po uradni dolžnosti. Šele na dejstvih, ki jih je sam ugotovil - zunanje stopnice, ki vodijo do vstopa v stavbo v prvi etaži, posledično ima objekt ločena vhoda v stavbo v obeh etažah -, temelji njegovo stališče, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo stanovanjske stavbe z dvema stanovanjema, na kar opira nadaljnje pravno sklepanje, da je kot taka v nasprotju z 8. členom PUP. Drži tudi to, da je presoja o dvostanovanjski stavbi pomanjkljivo obrazložena, saj ni razvidno, zakaj organ meni, da zunanje stopnice in vhoda v stavbo v različnih etažah pomenita, da ne gre za stavbo, ki je načrtovana kot eno stanovanje, kar je po standardu SIST ISO 6707-1 (točka 3.3.5), na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, značilnost enodružinske hiše. Ker je upravni organ pri odločanju o pritožbi prekoračil pooblastila, ki jih ima po 2. odstavku 247. člena ZUP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe, je sodišče že iz tega razloga tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu druge stopnje v ponovni postopek. V njem bo moral ponovno odločiti o pritožbi prizadetih strank, pri čemer se sodišče ne strinja s stališčem tožnikov iz pripravljalne vloge, da naj bi pritožbeni organ s tem, ko je navedel, da je predlagana gradnja v smislu 1. odstavka 123. člena ZGO-1B načeloma dopustna, ugotovil tudi, da je sklicevanje prizadetih strank na upravna dovoljenja brezpredmetno in neutemeljeno. Gre namreč za vprašanje, ali je mogoče nadomestno graditi le zakonito zgrajene objekte ali pa vsakršne objekte, tudi če so bili ti zgrajeni v preteklosti brez ustreznih upravnih dovoljenj.

Tožniki so sicer predlagali, naj sodišče v zadevi odloči meritorno in jim izda gradbeno dovoljenje (spor polne jurisdikcije). Sodišče v upravnem sporu praviloma odloča o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta in tožbi, kadar je utemeljena, ugodi na način, določen v 64. členu ZUS-1. V 65. členu ZUS-1 mu je sicer dana možnost, da s sodbo odloči o stvari sami, vendar pod v nadaljevanju navedenimi pogoji. Ker teh sodišče ni ugotovilo, niti se nanje tožniki obrazloženo ne sklicujejo, je bilo o tožbi odločeno v okviru pooblastil iz 64. člena ZUS-1. Sodišče prizadetima strankama še pojasnjuje, da je morebitno uveljavljanje škode, nastale z gradnjo, predmet civilnega sodnega postopka. V skladu s 1. odstavkom 82. člena ZUP pa imata tudi pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki, zato ni mogoče upoštevati njune trditve, da jima dokumentacija za nov objekt ni bila predložena.

K 2. točki izreka Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, so tožniki v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnike pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se jim priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi Zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Plačane sodne takse za postopek bodo vrnjene po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).