Jedro

Predlagatelj je predlagal fizično delitev stavbe, ki je tudi po določbi 122. člena ZNP primaren način delitve. Fizična delitev pa v tem primeru predstavlja ustanovitev etažne lastnine v skladu z določbami SZ, saj sklep o delitvi nadomešča voljo solastnikov, da pravno razmerje na stvari preoblikujejo iz solastninskega razmerja v razmerje etažne lastnine. Odločbo o nastanku etažne lastnine sodišče izda, če je taka delitev pravno in dejansko izvedljiva. Pri določitvi mora upoštevati določbe 8., 9. in 12. člena SZ in v sklepu določno opredeliti posamezne dele stavbe, ki pripadajo v last posameznim solastnikom, skupne prostore, dele in naprave ter zemljišče, kar vse ostane v solastnini posameznih etažnih lastnikov, pri čemer se njihovi solastninski deleži določijo v skladu z določbo 2. odstavka

12. člena SZ. Takšen sklep o fizični delitvi stavbe v solastnini je pravni temelj za nastanek etažne lastnine, kar pomeni, da mora vsebovati tudi temeljna pravila skupnosti etažnih lastnikov in etažni načrt, da je možen vpis etažne lastnine v zemljiški knjigi.

Izrek

Pritožbi proti sklepu z dne 12.8.2004 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbi proti sklepu z dne 7.12.2004 se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se tretjega udeleženca R. O. oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 12.8.2004 razdelilo nepremičnino parc. št. 281 - stanovanjska hiša, pripisano pri vl. št. 154 k.o. Škofja Loka, v solasti nepravdnih strank tako, da je določilo samo solastni delež predlagatelja J. O. do 3/16 v naravi, solastni deleži nasprotnih udeležencev pa niso bili predmet delitve. Po delitvi je določilo, da predlagatelj prejme v izključno last in posest stanovanje v izmeri 30,56 m2 s souporabo WC-ja v I. nadstropju, prostor, ki ga zaseda najemnik Loterija Slovenije v pritličju stavbe s souporabo WC, neizdelano drvarnico v pritličju stavbe v izmeri 7,22 m2 in souporabo skupnih prostorov v izmeri 19,45 m2. Predlagatelj je dolžan plačati nasprotnim udeležencem znesek 389.464,20 SIT v ustreznem sorazmerju glede na njihove solastninske deleže, saj predstavlja vrednost nepremičnin, ki jih po sklepu prejme v last in posest več kot znaša njegov solastni delež.

Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, skupni stroški postopka znašajo 579.109,00 SIT in jih stranke nosijo v sorazmerju s solastnimi deleži, zato so nasprotni udeleženci dolžni povrniti predlagatelju stroške v sorazmerju s solastnimi deleži. Z izpodbijanim sklepom z dne 7.12.2004 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tretjega nasprotnega udeleženca Roka Ogorevca za oprostitev plačila sodnih taks in mu dovolilo obročno odplačevanje sodne takse za pritožbo v znesku 476.132,00 SIT v šestih mesečnih obrokih po 79.356,00 SIT.

Tretji udeleženec R. O. izpodbija odločitev o predlogu za razdružitev iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter nepremičnino razdeli tako, da predlagatelj prejme v izključno last del hiše, ki po vrednosti ustreza njegovemu solastninskemu deležu in ki predstavlja zaključeno celoto brez poseganja v druge stanovanjske enote v nepremičnini, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik pojasnjuje, da se sicer strinja s tem, da se nepremičnina razdeli v naravi, meni pa, da sedanja delitev ni pravična, pa tudi ni v skladu z materialnim zakonom. Fizično delitev stanovanjske hiše je dopustno izvesti le tako, da posamezni deli hiše, ki gredo v last različnim lastnikom, predstavljajo zaključene stanovanjske enote. To načelo je izpodbijani sklep kršil, saj je v stanovanju v prvem nadstropju, ki ga je sodišče dodelilo v izključno last predlagatelju, dodelilo tudi souporabo WC-ja v stanovanju, ki ostane v izključni lasti nasprotnih udeležencev, torej tudi tretjega nasprotnega udeleženca. Tako je sodišče predlagatelju določilo del hiše, ki ne predstavlja zaključene stanovanjske enote, poleg tega pa še nedopustno posega v stanovanjsko enoto nasprotnih udeležencev. Isto velja glede poslovnega prostora v pritličju, ki ga zaseda Loterija Slovenije, kjer je predlagatelju tudi določilo souporabo WC-ja. Ta WC pa po najemni pogodbi uporablja Frizerstvo Koritnik in je nedopustno, da bi ga uporabljal še kdo tretji. Glede drvarnice pritožnik pojasnjuje, da je to edini prostor v hiši, kjer ima on in prva nasprotna udeleženka shranjeno kurjavo. V celotni hiši ni centralnega ogrevanja, zato se vsa stanovanja v hiši ogrevajo s pečmi na trda goriva in hiša nujno potrebuje deponijo za gorivo. Pritožnik na tem prostoru izkazuje posebni interes, ki preprečuje, da bi prostor prevzel v izključno last predlagatelj.

Glede souporabe skupnih prostorov je izpodbijani sklep neobrazložen in se ga v tem delu ne da preizkusiti. Iz sklepa ni razvidno, kje so skupni prostori v izmeri 19,45 m2, nadalje ni razvidno, ali ti skupni prostori vsebujejo tudi uporabo WC-ja in ali so prostori v pritličju ali v nadstropju hiše. Neobrazloženost tega dela sklepa pomeni bistveno kršitev določb ZPP, ki ima že sama po sebi za nujno posledico razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Tretji nasprotni udeleženec R. O. v pritožbi proti sklepu o sodnih taksah zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga oprosti plačila sodnih taks v tem postopku. V pritožbi pojasnjuje, da je v 3. odstavku 13. člena Zakona o sodnih taksah taksativno določeno, kakšna potrdila mora predložiti prosilec za oprostitev plačila sodnih taks. Od predpisanih listin pritožnik razpolaga le s potrdilom o premoženjskem stanju, ki ga je sodišču predložil. Ostalih listin nima, zato jih tudi ni mogel predložiti. Zakon ne določa, da mora v primeru, če prosilec nima zahtevanih listin iz člena 13 Zakona o sodnih taksah sodišču predložiti dokazilo o tem, da listin nima in zato pritožnik meni, da zadošča njegova izjava o tem, da z zahtevanimi listinami ne razpolaga. Še zlasti, ker ga tudi sodišče ni pozvalo k predložitvi takih listin, na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu. Pritožnik se preživlja le z dohodki, ki jih prejema kot del najemnine za poslovna prostora in ob tem pojasni, da ima najemno pogodbo sklenjeno z obema najemnikoma njegova mati, ki ima dohodke iz tega naslova in od teh dohodkov daje skromno podporo pritožniku. Ker praktično nima nobenih lastnih dohodkov, razen solastnega deleža na hiši, ki je ne more prodati, niti dati v najem, nima premoženja in torej nima prav nobene možnosti, da bi plačal zahtevano takso. Če bo sodišče vztrajalo pri plačilu takse za pritožbo pritožnik meni, da bi bile s tem grobo kršene njegove ustavne pravice do pravnih sredstev v sodnem postopku po členu 25 Ustave Republike Slovenije.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi proti sklepu z dne 12.8.2004: Iz podatkov v spisu izhaja, da so predlagatelj in nasprotni udeleženci solastniki nepremičnine vl. št. 154 k.o. Škofja Loka, ki v naravi predstavlja poslovno stanovanjsko hišo s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem. V hiši je več stanovanj in dva poslovna prostora ter skupni prostori, deli in naprave. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu predlagatelja in solastno premoženje razdelilo na podlagi določil Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ki urejajo delitev solastnine in skupne lastnine (118. do 130. člen) tako, da predlagatelj prejme v izključno last in posest stanovanje v izmeri 30,56 m2 s souporabo WC-ja, poslovni prostor, ki ga zaseda najemnik Loterija Slovenije v pritličju stavbe s souporabo WC-ja, neizdelano drvarnico v pritličju stavbe v izmeri 7,22 m2 in souporabo skupnih prostorov v izmeri 19,45 m2. Takšna odločitev pa je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje bi moralo pri delitvi poslovno stanovanjske stavbe upoštevati tudi materialne določbe Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 18/91 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju SZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 6/80 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZTLR), ki urejajo lastninskopravna razmerja glede stanovanj, skupnih prostorov večstanovanjske stavbe in funkcionalnega zemljišča in sta veljala v času vložitve predloga v obravnavani zadevi, zato se ob upoštevanju določb 268. člena Stvarnopravnega zakonika in 193. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS št. 69/03, v nadaljevanju SZ - 1) uporabljata kot materialna predpisa.

Po določbi 16. člena ZTLR ima vsak solastnik pravico ob vsakem času zahtevati delitev solastne stvari, vendar pa poslovno stanovanjske stavbe, v kateri je več stanovanj in dva poslovna prostora, ni mogoče razdeliti tako, da bi na enem stanovanju in na enem poslovnem prostoru prišlo do vpisa etažne lastnine, na preostalih stanovanjih in poslovnem prostoru in na skupnih delih in napravah, pa bi še vedno obstajala solastnina. Etažna lastnina posameznega dela stavbe in solastnina na tej isti stavbi preostalih solastnikov ne moreta obstajati hkrati. Solastninski delež je po 1. odstavku 13. člena ZTLR vselej določen v sorazmerju s celoto, etažna lastnina pa obstaja na posameznem delu stavbe. Prav to pa je storilo prvostopno sodišče, ko je odločilo, da predlagatelju pripada v izključno last eno stanovanje in en poslovni prostor, ostali solastniki pa ostanejo vpisani kot solastniki celotne zgradbe po enakih deležih kot pred delitvijo.

SZ v poglavju o lastninskopravnih razmerjih ne omogoča pridobiti lastništva na kateremkoli prostoru v stanovanjski hiši, marveč le na stanovanju (1. odstavek 12. člena SZ). Enako je določal tudi 19. člen ZTLR ne le glede stanovanja, pač pa tudi glede poslovnih prostorov.

Skupni prostori, deli, objekti in naprave v večstanovanjski hiši ter funkcionalno zemljišče ne morejo biti v lasti posameznika, saj jih uporabljajo vsi lastniki posameznih stanovanj (2. odstavek 12. člena SZ). Za skupne prostore, ki so v solastnini, ne velja avtomatično možnost delitve solastnine, kot to določa ZNP v členih 119 in nadaljnjih, saj skupni prostori služijo hiši kot celoti.

Glede na povedano bi moralo sodišče prve stopnje pozvati predlagatelja, da predlog glede na to, da zahteva razdružitev solastne nepremičnine, ki predstavlja poslovnostanovanjsko stavbo, ustrezno dopolni ob upoštevanju zgoraj navedenih izhodišč.

Predlagatelj je predlagal fizično delitev stavbe, ki je tudi po določbi 122. člena ZNP primaren način delitve. Fizična delitev pa v tem primeru predstavlja ustanovitev etažne lastnine v skladu z določbami SZ, saj sklep o delitvi nadomešča voljo solastnikov, da pravno razmerje na stvari preoblikujejo iz solastninskega razmerja v razmerje etažne lastnine. Odločbo o nastanku etažne lastnine sodišče izda, če je taka delitev pravno in dejansko izvedljiva. Pri določitvi mora upoštevati določbe 8., 9. in 12. člena SZ in v sklepu določno opredeliti posamezne dele stavbe, ki pripadajo v last posameznim solastnikom, skupne prostore, dele in naprave ter zemljišče, kar vse ostane v solastnini posameznih etažnih lastnikov, pri čemer se njihovi solastninski deleži določijo v skladu z določbo 2. odstavka

12. člena SZ. Takšen sklep o fizični delitvi stavbe v solastnini je pravni temelj za nastanek etažne lastnine, kar pomeni, da mora vsebovati tudi temeljna pravila skupnosti etažnih lastnikov in etažni načrt, da je možen vpis etažne lastnine v zemljiški knjigi. Ob ugotavljanju, ali je fizična delitev mogoča, je potrebno upoštevati, da je etažna lastnina možna le na stanovanju kot posameznem delu stanovanjske hiše, zato je pomembna ugotovitev, ali prostori, ki jih želi predlagatelj, sploh predstavljajo stanovanje, kot ga definira 2. člen SZ glede na to, da je WC v souporabi. V nadaljevanju postopka, če bo predlagatelj postavil ustrezen predlog, bo moralo sodišče tudi ugotoviti, ali je drvarnica skupen prostor glede na trditev pritožnika, da drvarnico uporabljata tudi on in njegova mati, ali del enega od stanovanj kot zaključene funkcionalne enote.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke

365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členom 37 ZNP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj navedenimi usmeritvami najprej pozove predlagatelja, da se izjasni, ali zahteva razdelitev solastnine na nepremičnini v etažno lastnino, saj je le tako mogoče solastno nepremičnino razdeliti. V primeru ustrezne dopolnitve predloga, pa bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem postopku, v katerem bo moralo ugotoviti vsa zgoraj navedena pravnopomembna dejstva, razdeliti solastnino na nepremičnini v etažno lastnino.

K sklepu z dne 7.12.2004: Po določbi 1. odstavka 168. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP sodišče oprosti plačila stroškov postopka stranko, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine. Stranka mora ob upoštevanju določbe 2. odstavka 169. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP predlogu priložiti potrdilo pristojnega upravnega organa o svojem premoženjskem stanju in o premoženjskem stanju članov gospodinjstva, potrdilo o svojih dohodkih in o dohodkih članov gospodinjstva, zadnjo odločbo o dohodnini ter morebitne druge dokaze, s katerimi dokazuje svoje premoženjsko stanje in premoženjsko stanje članov gospodinjstva. Pritožnik predlogu, niti pozneje po posebnem pozivu sodišča res ni priložil drugih listin, navedenih v citiranem 2. odstavku 169. člena ZPP, razen potrdila o premoženjskem stanju, vendar je v odgovoru na poziv sodišču pojasnil, da ne more predložiti zahtevanih dokazil, ker ni zaposlen, zato ne more predložiti potrdila o svojih dohodkih, da nima drugih dohodkov, zato ni zavezanec za plačilo dohodnine in ne more predložiti zadnje odločbe o dohodnini.

Pojasnil je tudi, da nima družinskih članov, zato ne more predložiti dokazil o njihovem premoženjskem stanju. Iz njegovega predloga za oprostitev izhaja, da se preživlja z dohodki od najemnine lokalov, ki jo prejme v sorazmerju z višino njegovega solastninskega deleža. Sodišče prve stopnje je kljub takšnim trditvam predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo iz razloga, da nasprotni udeleženec ni predložil dokazil, zato ni izkazal, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljenje. Takšna odločitev pa je po presoji pritožbenega sodišča napačna, saj ima pritožnik prav, da citirani 2. odstavek 169. člena ZPP ne določa, da bi morala stranka predlogu za oprostitev plačila sodne takse priložiti potrdilo o brezposelnosti ali potrdilo o tem, da ni zavezanec za plačilo dohodnine. Kaj takega tudi prvostopno sodišče od pritožnika v sklepu, s katerim ga je pozvalo na predložitev dokazil, ni zahtevalo.

Dejstvo, da pritožnik živi z materjo, ne pomeni, da je njegov družinski član, saj tudi iz predloženega potrdila o premoženjskem stanju izhaja, da nima družinskih članov. Zato ni bil dolžan predložiti potrdila o dohodkih svoje matere in njene odločbe o dohodnini. Starši namreč niso dolžni preživljati svojih polnoletnih otrok, zato se eventuelni dohodki njegove matere ne morejo upoštevati pri oceni premoženjskega stanja pritožnika. Pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks je po določbi V. odstavka 168. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP pomembna tudi vrednost spornega predmeta, ki je v tem primeru zelo visoka, saj znaša sodna taksa kar 476.132,00 SIT.

Ker torej ne drži zaključek prvostopnega sodišča, da pritožnik ni priložil listin, ki jih je dolžan priložiti in z njimi razpolaga, sodišče prve stopnje pa tudi ne pojasni, zakaj ne verjame pritožnikovim navedbam, iz teh navedb in potrdila o premoženjskem stanju pa izhaja, da pritožnik nima takšnih dohodkov, da bi brez škode za lastno preživljanje zmogel plačati visoko sodno takso v tem postopku, je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s členom 37 ZNP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tretjega nasprotnega udeleženca oprostilo plačila sodnih taks v tem postopku.