Jedro

Četudi revizijsko sodišče ni pristojno preizkušati dokazne ocene oziroma pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, pa se pravica do enakega varstva pravic po 22. členu URS nanaša tudi na dokazni postopek. Stranka sicer nima neomejene in brezpogojne pravice, da se izvedejo vsi dokazi, ki jih je predlagala. Sodišče lahko zavrne dokazni predlog, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga – lahko tudi v obrazložitvi končne sodbe. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče glede ključne navedbe, da je bil posel sklenjen brez posredovanja tožeče stranke, je bila toženi stranki kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS), kar se je v tem postopku izkazalo kot kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 6.745.405,00 SIT (oziroma 28.148,07 eurov) z zamudnimi obrestmi v višini 17 % letno.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: pravdni stranki sta dne 29. 11. 2001 sklenili pogodbo o posredovanju pri prodaji delnic in nepremičnin (pogodba), s katero se je tožeča stranka zavezala posredovati in sodelovati pri prodaji delnic družbe P. d. d., v lasti tožene stranke, in tudi nepremičnin te družbe, in sicer družbi M. (posel), tožena stranka pa se je zavezala v primeru sklenitve tega posla plačati tožeči stranki posredniško provizijo v znesku 20.000.000,00 SIT in pripadajoči DDV; posel, pri katerem je posredovala tožeča stranka, je bil v pretežnem delu (razen za 3,5 % vrednosti pri nepremičninah) sklenjen; tožena stranka je na podlagi pogodbe plačala tožeči stranki skupaj znesek 16.834.595,01 SIT.

B

Revizijske navedbe

6. Sodišče prve stopnje naj bi bilo kršilo določbe pravdnega postopka, ker je zavrnilo predlog tožene stranke za zaslišanje priče Z. J. Sodišče naj bi zmotno uporabilo (pogodbeno) pravo, ko je štelo, da tožeči stranki pripada posredniška provizija tudi za posle, ki so bili sklenjeni pred podpisom pogodbe. Poleg tega naj bi sodišče tudi napačno ugotovilo, da je tožeča stranka pri teh poslih sploh posredovala. Sodišče naj bi nadalje narobe razlagalo pravo voljo pogodbenih strank: pogodba naj bi bila fiktivna in kot taka nična.

C

Presoja utemeljenosti revizije

7. Utemeljenosti očitka, da je sodišče napak ugotovilo, da je tožeča stranka sploh posredovala pri spornih poslih, zaradi česar naj bi potem zmotno uporabilo materialno pravo, revizijsko sodišče ne more preizkušati (tretji odstavek 270. člena ZPP). Gre namreč za očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ki sam po sebi ne more utemeljiti revizijsko upoštevnega očitka o zmotni uporabi materialnega prava. Pravilnost uporabe materialnega prava namreč lahko revizijsko sodišče presoja le v okvirih dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno na predhodnih stopnjah.

8. Četudi revizijsko sodišče ni pristojno preizkušati dokazne ocene oziroma pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja, pa se pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave nanaša tudi na dokazni postopek. Stranka sicer nima neomejene in brezpogojne pravice, da se izvedejo vsi dokazi, ki jih je predlagala. Sodišče lahko zavrne dokazni predlog, če ima za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Ali takšni razlogi obstajajo, mora biti razvidno iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga – lahko tudi v obrazložitvi končne sodbe.(1) Če je stranka navedla, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom dokaže, to dejstvo pa je za odločitev relevantno, bo moralo sodišče takšen dokaz praviloma izvesti.

9. Tožena stranka je med drugim navajala, da je v stik s kupcem M. ni spravila tožeča stranka in je kot dokaz k tej navedbi predlagala zaslišanje prič V. S., ustanovitelja tožeče stranke, N. P., direktorice tožeče stranke in Z. J., nekdanjega predsednika uprave M. Sodišče prve stopnje je zaslišalo priči S. in P., predlog za zaslišanje priče J. pa je zavrnilo na glavni obravnavi 29. 11. 2006 z utemeljitvijo, da izvedba tega dokaza ni potrebna. V sodbi je zavrnitev tega dokaznega predloga zavrnilo smiselno, z dokazno oceno listin in izpovedbe priče S., kar vse naj bi sodišče privedlo do prepričanja, da je bil posel opravljen s posredovanjem tožeče stranke (glej tretji odstavek na 4. strani in utemeljitev v zadnjem odstavku na 5. ter njeno nadaljevanje na 6. in drugi odstavek na 6. strani obrazložitve). Pritožbeno sodišče je tem razlogom za zavrnitev dokaznega predloga pritrdilo, smiselno pa je ugotovitev, da so bile storitve vendarle opravljene, podkrepilo še z navedbo, da je tožena stranka pretežni del provizije plačala. Utemeljitev obeh sodišč v tem delu je logična, vendar ne dovolj prepričljiva, da bi lahko služila kot podlaga za zavrnitev predloga, naj se o tem vprašanju zasliši še priča Z. J. Pri tem je treba upoštevati, da pretežni del utemeljitve podpira ugotovitev, da so bile s posredovanjem tožeče stranke prodane delnice, ne pa tudi nepremičnine. Res je tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrjevala samo, da niso bile prodane vse nepremičnine (kar bi je ne moglo razbremeniti obveznosti, da vseeno plača provizijo v prisojenem znesku), vendar je v pripravljalni vlogi dne 15. 5. 2006 poleg tega navedla še, da ni res, da bi jo bila v stik s kupcem spravila tožeča stranka. Obstoj tega dejstva pa je odločilen za presojo utemeljenosti zahtevka. Tožena stranka je pojasnila tudi, zakaj je plačala del provizije, četudi naj bi ne dolgovala: to naj bi storila v stiski. To pojasnilo ne zadošča za sklep, da provizije res ne dolguje, omaje pa prepričljivost argumenta, da tudi zaradi delnega plačila ni treba izvajati dokaza, s katerim skuša tožena stranka dokazati, da storitev ni bila opravljena.

10. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje Z. J., ki je bil tedaj predsednik uprave M., glede ključne navedbe, da je bil posel sklenjen brez posredovanja tožeče stranke, je bila toženi stranki kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), kar se je v tem postopku izkazalo kot kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče zasliši pričo Z. J. glede vprašanja, ali so bile pogodbe o prodaji delnic družbe P. d. d., v lasti tožene stranke, in tudi nepremičnin te družbe M. sklenjene s posredovanjem in sodelovanjem tožeče stranke.

11. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena.

Op. št. (1): Povzeto po Galič, Ustavno procesno pravo, str. 225.