Jedro

Primernost are po navedenem določilu je sicer pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem posameznem primeru določiti predvsem glede na sorazmerje med pogodbeno vrednostjo in višino are. Ara v višini 5% od pogodbene cene po ustaljeni sodni praksi ni pretirana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo kot primerno aro, dogovorjeno v predkupni pogodbi pravdnih strank, določilo 8.500,00 DEM. Ker sta tožnika plačala tožencu skupaj 50.000,00 DEM, je tožencu naložilo, da mora plačati tožnikoma tolarsko vrednost 41.500,00 DEM, medtem ko je višji zahtevek tožnikov (tolarske vrednosti 3.500,00 DEM) zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka v korist tožnikov. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper prvostopenjsko sodbo zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Revizijo sta vložila tožnika iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se ugodi njunemu nadaljnjemu zahtevku za plačilo tolarske vrednosti 3.500,00 DEM, ali pa naj se v izpodbijanem delu sodbi razveljavita. Revidenta izvajata, da v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, iz kakšnih razlogov je bil zavrnjen njun zahtevek za 3.500,00 DEM. V izvršilnem postopku utegne to povzročiti nejasnosti. Neizvršljiv pa je tudi izrek, s katerim se kot primerna ara določa znesek 8.500,00 DEM, pri katerem ni povzet zahtevek o tečaju nemške marke pri Banki Slovenije na dan plačila. Ara v višini 8.500,00 DEM ni primerna ampak je to v višini 5.000,00 DEM. V izogib razlogov se o teh okoliščinah sklicuje na pritožbena izvajanja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da sta pravdni stranki s predkupno pogodbo dogovorili kupnino za določeno nepremičnino v znesku 170.000,00 DEM in aro v znesku 50.000,00 DEM. Tožnika sta od pogodbe odstopila in sta zato dolžna prepustiti aro tožencu.

Sodišči sta ocenili, da je ara 50.000,00 DEM, kar predstavlja 30% dogovorjene kupnine, pretirana in da je primerna ara 8.500,00 DEM, ki predstavlja 5% dogovorjene kupnine. Zato sta na podlagi četrtega odstavka 80. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določili aro v znesku 8.500,00 DEM ter v posledici take odločitve naložili tožencu, da mora plačati tožnikoma (od prejetih 50.000,00 DEM) tolarsko vrednost 41.500,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Preostali del zahtevka tožnikov 3.500,00 DEM (ki ga predstavlja razlika med dosojenim zneskom 41.500,00 DEM in zahtevanim zneskom 45.000,00 DEM) pa je zavrnilo.

Odločitev o primernosti are v znesku 8.500,00 DEM in o zavrnitvi zahtevka za plačilo tolarske vrednosti nadaljnjega zneska 3.500,00 DEM, izpodbijata tožnika z revizijo iz materialnopravnih in procesnopravnih razlogov. Po presoji revizijskega sodišča v reviziji zatrjevane kršitve niso podane.

Ugotovitvi, da sta stranki dogovorili v predpogodbi kupnino za nepremičnino v znesku 170.000,00 DEM in aro v znesku 50.000,00 DEM, sta dejanske narave ter je nanju revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Zaključek, da je dogovorjena (in plačana) ara glede na vrednost pogodbene cene pretirano visoka in da je glede na vse ugotovljene okoliščine primerna v znesku 8.500,00 DEM, na katero sta sodišči nižjih stopenj aro zmanjšali, pa je pravne narave. Revizijsko sodišče se s tako presojo sodišč nižjih stopenj strinja, ker ima njuna odločitev podlago v četrtem odstavku 80. člena ZOR. Primernost are po navedenem določilu je sicer pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem posameznem primeru določiti predvsem glede na sorazmerje med pogodbeno vrednostjo in višino are. Ara v višini 5% od pogodbene cene po ustaljeni sodni praksi ni pretirana. Odločitev o ari je tako tudi po presoji revizijskega sodišča v tem primeru materialnopravno pravilna. Ker sta tožnika plačala tožencu 50.000,00 DEM, jima toženec po odbitku are 8.500,00 DEM, dolguje še tolarsko vrednost 41.500,00 DEM. Zato sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili, da je njun zahtevek proti tožencu utemeljen v višini 41.500,00 DEM, v preostali razliki 3.500,00 DEM pa neutemeljen ter sta zato ta del zahtevka utemeljeno zavrnili.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev sodišč nižjih stopenj v vseh delih določna in jasna ter so zadostni in razumljivi tudi razlogi, ki sta jih navedli v svojih sodbah. Razlogi, ki sta jih revidenta v zvezi s temi okolnostmi navedla v reviziji in ki naj bi kazali na procesne kršitve, so neutemeljeni in tudi pravno zmotni. Odločitev o primernosti are, je oblikovalne (konstitutivne) narave. Take odločbe ne predstavljajo izvršilnega naslova (ampak le dajatvene odločbe) ter je zato revizijsko razmišljanje o neizvršljivosti tega dela odločitve odveč. Ta del odločitve o valuti are je korektno povzet po tožbenem zahtevku (ki je tečaj - pravilno - navedel le pri dajatvenem delu zahtevka - glej 3. točko tožbenega predloga). Ob takem stanju ugotavlja revizijsko sodišče, da ni utemeljen niti revizijski očitek o procesnih kršitvah. Revizijo tožnikov je zato moralo zavrniti (393. člen ZPP).