Jedro

Tožnik je ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru izpovedal, da je imel dovoljenje za bivanje v Republiki Italiji, ker je bil poročen z državljanko Republike Italije in je z njo živel do leta 2015, ko sta se razvezala. Dovoljenje za bivanje je veljalo do 22. 3. 2017, zaradi razveze zakonske zveze pa bivša žena tega ni hotela več urejati. Glede na to je toženka ravnala pravilno, ko je upoštevaje določilo četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III dne 3. 10. 2017 zahtevala od Republike Italije, da prosilca sprejme (prvi odstavek 21. člena Uredbe Dublin III). Ker Republika Italija zahtevi ni oporekala oziroma nanjo ni odgovorila, je pravilna tudi ugotovitev, da se šteje, da je zahtevo sprejela.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan Senegala, zavrže (1. točka izreka), in da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo predan Republiki Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 30. 8. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz dokumentacije, ki jo je toženki tedaj predložila policija, izhaja podatek, da je tožnik posedoval dovoljenje za začasno prebivanje, ki ga je izdala Republika Italija. Ob vložitvi prošnje je tožnik izjavil, da je iz Senegala odšel legalno, s potnim listom in vizumom z letalom v Italijo. Potni list mu je potekel, zato je na diplomatsko konzularnem predstavništvu v Milanu pridobil novega. V Italiji je najprej bival v kraju Brescia, od tedaj, ko sta se leta 2015 s soprogo razvezala, pa v Bologni. Nato je z vlakom odšel v Slovenijo, kjer so ga ujeli policisti in je zaprosil za mednarodno zaščito. Na osebnem razgovoru je tožnik še povedal, da je živel v Italiji na podlagi dovoljenja za prebivanje, ki mu ga je uredila žena in je veljalo do leta 2017. Ker sta se z ženo razvezala, mu ni več hotela urediti novega dovoljenja. V Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker so tam rasisti.

3. Toženka je glede na okoliščine ugotovila, da je po 12. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za obravnavanje prošnje odgovorna država, ki je tožniku izdala dokument za prebivanje. Skladno z določili Uredbe Dublin III je toženka dne 3. 10. 2017 pristojnim organom Republike Italije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Ker Republika Italija v roku treh mesecev na prošnjo ni odgovorila, se v skladu s 7. točko 22. člena Uredbe Dublin III šteje, da je sprejela odgovornost za obravnavanje zahteve. V skladu s 4. alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti je toženka prošnjo zavrgla, saj je za njeno obravnavanje pristojna druga država članica Evropske unije.

4. Zaradi tožnikove izjave o rasizmu in spletnih člankov z informacijami o obravnavanju tujcev v Italiji, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec, je toženka proučila še spletne članke in azilni sistem v Republiki Italiji. Ugotavlja, da se vsebine člankov nanašajo na begunsko problematiko v času emigrantskega vala beguncev, ko so bile nastanitvene kapacitete zaradi masovnega prihoda beguncev prezasedene, kar pa ne pomeni razpada azilnega sistema v Republiki Italiji. Članki iz leta 2017 ne opisujejo primerov oseb, ki bi bile vrnjene v Republiko Italijo v dublinskih postopkih, v zvezi z nevračanjem beguncev v Republiko Italijo pa so bile predložene zgolj 4 sodbe, ki se nanašajo na individualne primere in ne pomenijo, da so države članice ustavile vsa vračanja v Republiko Italijo. Toženka je proučila in v odločbi pojasnila tudi kakšen je azilni sistem v Italiji tako glede nastanitve, zdravstvene oskrbe kot tudi ostalih pravic in možnosti prosilcev za azil, da se vključujejo v okolje. Glede na navedeno ugotavlja, da obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, zaradi katerega vrnitev v Republiko Italijo ne bi bila dovoljena, ni izkazan.

5. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in zoper njega vlaga tožbo. Navaja, da je toženka na podlagi pomanjkljivih tožnikovih navedb domnevala, da je državljan Senegala. Vendar je spregledala, da je bil v času od 2011 do 2015 poročen z italijansko državljanko in je vrsto let legalno bival v Republiki Italiji ter imel možnost zaprositi za italijansko državljanstvo na podlagi naturalizacije po šestih mesecih bivanja, do razveze. Nadomestni dokument – potni list Senegala AO1115609 je bil izdan 27. 12. 2013, se pravi slabi dve leti pred tem, ko je tožnik še imel možnost zaprositi za italijansko državljanstvo. Toženka je zmotno ugotovila dejansko stanje, saj tožnika ni vprašala glede njegovega državljanstva, je pa ugotovila zakonitost bivanja v Italiji, zakonsko zvezo in dolžino bivanja, kar bi moral biti zadosten razlog, da se neizpodbitno ugotovi tožnikovo državljanstvo. Posledično je bilo materialno pravo tj. določila Uredbe Dublin III zmotno uporabljeno, saj se lahko pripeti, da izvorna tožnikova država ni Senegal, temveč Republika Italija. V tem primeru uporaba Dublinske uredbe in meril iz III. poglavja ne pride v poštev ter je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna toženka. Predlaga odpravo sklepa in vrnitev toženki v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, naj sodišče na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep predaje, saj bi sicer lahko nastala situacija, ko bi tožnik s tožbo uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove vrnitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva po četrtem odstavku 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih sklepa. Tožnik se je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izrekel za državljana Senegala, predložil pa je tudi veljaven potni list Senegala. Da je državljan te države je navedeno tudi na italijanskih dokumentih, ki jih je tožnik predložil ob vložitvi prošnje, datirani pa so z dne 29. 8. 2017, torej dve leti po tem, ko naj bi se po svoji izjavi razvezal od italijanske državljanke.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Četrti odstavek 12. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2 in 3. Uporaba teh odstavkov pomeni, da je v opisanih okoliščinah za odločanje o prošnji odgovorna država članica, ki je dokument izdala.

9. Tožnik je ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru izpovedal, da je imel dovoljenje za bivanje v Republiki Italiji, ker je bil poročen z državljanko Republike Italije in je z njo živel do leta 2015, ko sta se razvezala. Dovoljenje za bivanje je veljalo do 22. 3. 2017, zaradi razveze zakonske zveze, pa bivša žena tega ni hotela več urejati. Glede na to je toženka ravnala pravilno, ko je upoštevaje citirano določilo Uredbe Dublin III dne 3. 10. 2017 zahtevala od Republike Italije, da prosilca sprejme (prvi odstavek 21. člena Uredbe Dublin III). Ker Republika Italija zahtevi ni oporekala oziroma nanjo ni odgovorila, je pravilna tudi ugotovitev, da se šteje, da je zahtevo sprejela (7. odstavek 22. člena Uredbe Dublin III).

10. V 1. členu Uredbe Dublin III je določeno, da so v tej uredbi določena merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljnjem besedilu: odgovorna država članica). Tožnik trdi, da je bila ta uredba nepravilno uporabljena, ker naj ne bi bil državljan tretje države, saj njegova izvorna država ni Senegal, ampak Italija. V tožbi izrecno ne zatrdi, da je državljan Republike Italije, ampak toženki očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, češ da tega, ali je morda državljan Republike Italije, ni ugotavljala.

11. Po presoji sodišča je toženka ravnala v skladu z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotovila resnično dejansko stanje, saj je izhajala iz podatkov iz predložene potne listine, listin italijanske policije in iz trditev, ki jih je v zvezi z državljanstvom podal tožnik sam. Pri tem je bil izrecno opozorjen, da mora navesti vse okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo in so pomembne za postopek. Opozorjen je bil, da mora odgovarjati čim bolj natančno in po resnici, ker se sicer vloga zavrne kot očitno neutemeljena, kriva izpovedba pa je kazniva. Ob sprejemu prošnje in na osebnem razgovoru je imel tudi pravno pomoč. V teh okoliščinah je na vprašanje o državljanstvu sam odgovoril, da je državljan Senegala. Ker morajo stranke pred organom govoriti resnico in pošteno uporabljati svoje pravice (11. člen ZUP), je toženka na podlagi vseh izvedenih dokazov upravičeno zaključila, da je tožnik državljan Senegala. Pri tem tožnik v tožbi niti ne zatrjuje izrecno, da je državljan Republike Italije, nobenega dvoma pa ne more biti, da ravno on sam ve, katero državljanstvo ima. Zato so tožbene navedbe, da bi morala toženka kljub tem okoliščinam (še dodatno) dokazovati in ugotavljati, ali ni morda državljan Republike Italije, neutemeljene.

12. Ker je glede na navedeno odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za lastno zaslišanje, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

13. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega tožnik opira zahtevo za izdajo začasne odredbe, lahko sodišče do izdaje pravnomočne sodne odločbe stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta.

14. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi pravnomočno odločeno o sklepu št. 2142-838/2017/8 (1312-08) z dne 7. 3. 2018. To pomeni, da z obzirom na zakonsko ureditev, po kateri se lahko stanje glede spornega pravnega razmerja začasno uredi le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlagani začasni ureditvi stanja ne bi imela nobenih učinkov. Zato tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa. Iz tega razloga je bilo potrebno zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.