Jedro

Tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Do izpolnitve tožbenega zahtevka v konkretnem primeru ni prišlo. Uveljavitve ZPSVIKOB-1 niti smiselno ni mogoče šteti za izpolnitev zahtevka s strani toženke kot poslovne banke. Sprejem in uveljavitev nove zakonske ureditve tudi ne pomenita pripoznave tožbenega zahtevka ali kakšnega drugega procesnega dejanja stranke.

Ločitev zahtevkov zoper Banko Slovenije in toženko na dve zadevi ni vplivala na nastanek stroškov toženke in njihovo višino. Banka Slovenije in toženka sta bili navadni sospornici, ki sta v postopku nastopali samostojno. Tudi v primeru skupnega obravnavanja zahtevkov bi imeli zato pravico vsaka zase zahtevati povračilo stroškov postopka, o dolžnosti povrnitve pa bi se za zahtevek zoper vsako o njiju odločalo neodvisno od zahtevka zoper drugo toženko.

Iz besedila celotnega 48. člena ZPSVIKOB-1 je razvidno, da se nanaša na postopke, ki se ob uveljavitvi zakona vodijo zoper Banko Slovenije ali Republiko Slovenijo, ne pa zoper poslovno banko, kot v konkretnem primeru. ZPSVIKOB-1 tudi sicer ureja le odškodninsko varstvo zoper Banko Slovenije

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica je nekdanja imetnica podrejenih obveznic toženke, ki so prenehale zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, s katero je bil izrečen izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke. Tožbo za povračilo škode zaradi izbrisa obveznic je vložila leta 2016, in sicer zoper toženko kot poslovno banko in zoper Banko Slovenije. Leta 2019 je sodišče prve stopnje iz postopka izločilo zahtevek zoper Banko Slovenije, ki se sedaj vodi pri Okrožnem sodišču v Mariboru. Tožnica je 2. 9. 2024 umaknila tožbo. Toženka se je z umikom strinjala in zahtevala povrnitev pravdnih stroškov.

2.Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo, da se postopek zaradi umika tožbe ustavi (1. tč. izreka) in da je dolžna tožnica toženki povrniti pravdne stroške v znesku 388,25 EUR (2. tč. izreka).

3.Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP1 in predlaga spremembo 2. točke izreka sklepa tako, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške, podredno pa tako, da je tožnica dolžna toženki povrniti le stroške, ki so nastali po 15. 6. 2024, oziroma, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4.Navaja, da je tožbo umaknila zaradi uveljavitve ZPSVIKOB-12 , ki tožnici omogoča pravno varstvo preko Banke Slovenije. Glede na novo zakonsko podlago bi vztrajanje pri tožbi zoper toženko pomenilo le nadaljnjo stroškovno obremenitev strank. Umik je bil zato edina smotrna poteza. Z novim zakonom je bila toženka kot poslovna banka razbremenjena, oziroma so s tem zakonom nastopile okoliščine, primerljive pripoznavi tožbenega zahtevka. Iz tega je mogoče izluščiti dejansko stanje izpolnitve tožbenega zahtevka, zato mora toženka tožnici povrniti stroške postopka. Podredno navaja, da je bila z ločitvijo pravd ujeta v stroškovno past, saj je bil umik ene tožbe edino pričakovan. Umik je pomenil le delni umik, posledično pa tožničin delni uspeh, ki sodišču omogoča odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sprejetje novega zakona pomeni, da bo tožnica najmanj delno uspešna, zato bi moralo sodišče vsaki stranki prisoditi njene pravdne stroške. Tožnica sodišču očita, da ni odgovorilo na njene navedbe o tem, da ji ZPSVIKOB-1 v 7. odst. 48. čl. zagotavlja povračilo stroškov, ki so nastali pred uveljavitvijo tega zakona.

5.4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

6.5. Pritožba ni utemeljena.

7.6. Izpodbijana odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je pravilno oprta na določbo 1. odst. 158. čl. ZPP. Po tej določbi mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Do izpolnitve tožbenega zahtevka v konkretnem primeru ni prišlo. Uveljavitve ZPSVIKOB-1 niti smiselno ni mogoče šteti za izpolnitev zahtevka s strani toženke kot poslovne banke. Sprejem in uveljavitev nove zakonske ureditve tudi ne pomenita pripoznave tožbenega zahtevka ali kakšnega drugega procesnega dejanja stranke. Pritožbene navedbe v tej smeri so neutemeljene.

8.7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je šlo zgolj za delni umik tožbe. Zahtevek zoper Banko Slovenije je bil iz postopka izločen v letu 2019. Od takrat dalje je bil v tem postopku obravnavan le zahtevek zoper toženko. Ko je tožnica 2. 9. 2024 umaknila tožbo zoper njo, je torej tožbo umaknila v celoti. Ločitev zahtevkov zoper Banko Slovenije in toženko na dve zadevi ni vplivala na nastanek stroškov toženke in njihovo višino. Banka Slovenije in toženka sta bili navadni sospornici, ki sta v postopku nastopali samostojno. Tudi v primeru skupnega obravnavanja zahtevkov bi imeli zato pravico vsaka zase zahtevati povračilo stroškov postopka, o dolžnosti povrnitve pa bi se za zahtevek zoper vsako o njiju odločalo neodvisno od zahtevka zoper drugo toženko.

9.8. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbo 7. odst. 48. čl. ZPSVIKOB-1. Ta določa, da je tožeča stranka v primeru, ko ji je na podlagi tega zakona dosojena odškodnina, upravičena tudi do povračila vseh stroškov v zvezi s tožbo, vloženo pred uveljavitvijo tega zakona. Iz besedila celotnega člena je razvidno, da se nanaša na postopke, ki se ob uveljavitvi zakona vodijo zoper Banko Slovenije ali Republiko Slovenijo, ne pa zoper poslovno banko, kot v konkretnem primeru. ZPSVIKOB-1 tudi sicer ureja le odškodninsko varstvo zoper Banko Slovenije (ob morebitni udeležbi RS - prvi odstavek 27. člena ZPSVIKOB-1). Tožnica se je samostojno odločila, da bo uveljavljala odškodninsko odgovornost toženke kot poslovne banke v zvezi z ukrepom Banke Slovenije, po sprejemu ZPSVIKOB-1 pa, da takšnega sodnega varstva ne bo več zahtevala.3 Stroškovnega bremena svojih odločitev ne more prevaliti na toženko.

10.9. Pritožba glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

11.10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k lažji in hitrejši odločitvi o pritožbi. Ob takšnih okoliščinah primera je pritožbeno sodišče odločilo, naj vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o postopku sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. l. RS, št. 44/2024.

3Takšno možnost je še vedno imela (tretji odstavek 3. člena ZPSVIKOB-1).

Zveza: