Jedro

V zahtevi za varstvo zakonitosti je vložnik dolžan navesti konkretne kršitve zakona, na katere se sklicuje, in jih tudi obrazložiti, ker jih sodišče preizkusi samo v uveljavljanem obsegu (1. odstavek 424. člena ZKP). Zato se zahteva ne more sklicevati na razloge, navedene v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Le v primeru obsojenčeve ali zagovornikove zahteve, da se obsojencu omogoči uporabljati v postopku svoj jezik, in bi sodišče kljub temu opravilo glavno obravnavo brez tolmača, bi bilo mogoče zaključiti, da je obsojenca prikrajšalo za pravico, določeno v 1. odstavku 8. člena ZKP. S tem bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Opustitev pouka obsojencu in drugim osebam, naštetim v 1. odstavku 8. člena ZKP, o pravici prevajanja ter opustitev zapisa v zapisniku, da so bile poučene in kaj so izjavile, lahko predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če je takšna pomanjkljivost vplivala ali mogla vplivati na zakonitost pravnomočne sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 22.5.2001 je bil obs. B.L. spoznan za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ ter z uporabo omilitvenih določb 2. točke 42. člena in 1. točke 43. člena istega zakonika obsojen na dve leti in šest mesecev zapora. V to kazen mu je po 1. odstavku 49. člena KZ bil vštet čas odvzema prostosti od 1.11.1994 od 8.10 ure do 2.11.1994 do 01.10 ure. Po 3. odstavku 107. člena KZ je bilo odrejeno prestajanje zaporne kazni v odprtem zavodu za prestajanje kazni zapora. Oškodovanci S.A., S.A., A.A. in D.A. so bili po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. Odločeno je bilo po določbi 1. odstavka 95. člena ZKP, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 150.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 2.4.2003 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 80.000 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik I.M. iz T., je dne 1.7.2003 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in s svojo sodbo spremeni obe izpodbijani sodbi, podrejeno pa naj razveljavi sodbo Višjega sodišča v Kopru in zadevo vrne temu sodišču v ponovno postopanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti naj bi prvo in drugostopno sodišče zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi obsojencu in pričam ob spoznanju, da slovenskega jezika ne razumejo, ne zagotovilo tolmača. Zatrjevana kršitev ni podana. Po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če je obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. Obsojenec je na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom 1.11.1994 po pravnem pouku izjavil, da slovenski jezik razume in da tolmača ne potrebuje, s podpisom zapisnika pa tudi potrdil njegovo vsebino. Zapisnik o glavni obravnavi ne vsebuje zapisa, da je obsojenec zahteval tolmača, zato zatrjevana kršitev ni podana, enako pa velja za istovrstno kršitev zaradi odsotnosti tolmača pri zaslišanju prič R.L., S.R., S.B. in I.D. Iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi tekom glavne obravnave kdorkoli ugotovil, da je zaradi nepoznavanja jezika s strani obsojenca ali prič prišlo do kakršnihkoli neskladij oziroma nerazumevanja poteka postopka. Protispisno je zatrjevanje vložnika zahteve za varstvo zakonitosti, da ne drži trditev pritožbenega sodišča, da obsojenec ni zahteval neposrednega zaslišanja prič S.B. in S.R. Zapisnika o njunem zaslišanju sta bila namreč prebrana v soglasju s strankami, zato ne drži trditev, da obsojencu "ni bilo zagotovljeno načelo kontradiktornosti". O zaslišanju S.B. in S.R. v preiskavi je bil obveščen obsojenčev tedanji zagovornik, ki se naroka ni udeležil, obveščanje obsojenca pa ni bilo potrebno. Očitno je, da se je kontradiktornosti s soočenjem obsojenca z B. in R. obramba v postopku odpovedala. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso konkretizirane, saj se v zvezi z njimi zahteva za varstvo zakonitosti sklicuje na razloge, ki jih je obramba navajala v pritožbi. Zatrjevane kršitve zato ni mogoče preizkusiti. Kljub temu, da vložnik zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da se zaveda, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa ta razlog vendarle uveljavlja s svojimi od sodišča različnimi ocenami posameznih dokazov, ki so bili izvedeni v tem kazenskem postopku. To velja tudi za zatrjevanje, da bi v ravnanju obsojenca šlo kvečjemu za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po 4. in ne po 2. in 1. odstavku 135. člena KZ, ker naj bi bil obsojenec brez svoje krivde močno razdražen zaradi hudih žalitev s strani oškodovanca. Obstoj teh okoliščin je dejansko vprašanje, ki ga ni mogoče reševati z izrednim pravnim sredstvom zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih ter da so v določeni meri ti razlogi med seboj v nasprotju in da je nasprotje med razlogi sodbe ter zapisniki o izpovedbah v postopku. Poudarja, da vztraja pri teh kršitvah ter navaja, da se smiselno sklicuje na razloge, navedene v pritožbi.

V zahtevi za varstvo zakonitosti je njen vložnik dolžan navesti konkretne kršitve zakona, na katere se sklicuje, in jih tudi obrazložiti, ker jih sodišče preizkusi samo v uveljavljanem obsegu (1. odstavek 424. člena ZKP). Zato se zahteva ne more sklicevati na razloge, navedene v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Iz utemeljitve, ki jo v zvezi z zatrjevanimi kršitvami vsebuje zahteva, sledi, da ne soglaša s stališčem, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo do kršitev, ki so bila uveljavljana s pritožbo. Navaja, da ne more držati ugotovitev pritožbenega sodišča, da je že iz opisa celotne dinamike dogodkov jasno razvidno, da silobran ni bil podan in da niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče ni zanesljivo obrazložilo, iz katerih razlogov zavrača trditev obsojenca, da je šlo v konkretnem primeru za silobran ali vsaj za prekoračen silobran. Če zahteva ne sprejema stališč pritožbenega sodišča v zvezi s presojo kršitev, navedenih v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, to ne pomeni, da gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP) tudi v zvezi s sodišču prve stopnje očitano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz razlogov prvostopne sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje glede na dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo med izvedenim dokaznim postopkom ter na podlagi njihove celovite presoje, ni sprejelo obsojenčeve trditve o prepričanju, da ga bo oškodovanec napadel. S temi razlogi je sodišče prve stopnje izključilo možnost, da je obsojenec ravnal v silobranu oziroma prekoračenem silobranu. Sodišče druge stopnje pa je presodilo, da je sodišče prve stopnje s takšno obrazložitvijo zavzelo dovolj jasno stališče do obsojenčevega zagovora glede navedenega dejstva. Zato sodbama sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih in s tem tudi ne, da sta bistveno kršili določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da je bilo kršeno temeljno načelo uporabe svojega jezika v postopku.

Pravica do uporabe svojega jezika je v skladu z 62. členom Ustave Republike Slovenije določena v 1. odstavku 8. člena ZKP in pripada tako strankam, pričam in drugim udeležencem v postopku pri preiskovalnih, drugih sodnih dejanjih ali na glavni obravnavi. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku navedenih oseb, je sodišče dolžno zagotoviti prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo ter listin in drugega pisnega dokaznega gradiva. V 2. odstavku istega člena je predpisano postopanje sodišča, ki mora upravičence o pravici do prevajanja poučiti in tak pouk in njihovo izjavo zapisati v zapisnik. Stranke in ostali udeleženci se lahko odpovedo prevajanju, če znajo jezik, v katerem teče postopek. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek.

Kot je razvidno iz poteka glavne obravnave, obsojenec ni zahteval, da se mu omogoči uporabljati svoj jezik, v njegovem imenu pa takšne zahteve ni postavil niti njegov zagovornik. Le v primeru, če bi bilo to storjeno in bi sodišče kljub temu opravilo glavno obravnavo brez tolmača, bi bilo mogoče zaključiti, da je obsojenca prikrajšalo za pravico, določeno v 1. odstavku 8. člena ZKP. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi, da je navedena zahteva na glavni obravnavi s strani obsojenca ali njegovega zagovornika bila podana. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Obsojenca je dne 1.11.1994 zaslišal preiskovalni sodnik. Glede na zapisano izjavo v zapisniku o njegovem zaslišanju, da razume slovenski jezik in da mu tolmač ni potreben, je obsojenec bil poučen o pravici prevajanja in se je tej pravici odpovedal. Tudi priči R.L. in I.D. sta izjavila, da razumeta slovenski jezik (D.) in da ni potreben tolmač za slovenski jezik (L.), ne pa tudi priči S.R. in S.B. Čeprav se zahteva izrecno ne sklicuje na opustitev navedenega pouka obsojencu pred začetkom glavne obravnave in navedenima pričama, je v zvezi z njenim stališčem, da je bilo kršeno temeljno načelo uporabe svojega jezika iz 8. člena ZKP, treba pojasniti, da gre ta pravica predvsem subjektom, naštetim v določbi 1. odstavka 8. člena ZKP. Sodišče krši, kot je že obrazloženo, to določbo v povezavi s 3. točko 1. odstavka 371. člena ZKP le, če postopa v nasprotju z obsojenčevo zahtevo. Opustitev pouka obsojencu in drugim osebam, naštetim v 1. odstavku 8. člena ZKP, o pravici prevajanja ter opustitev zapisa v zapisniku, da so bile poučene in kaj so izjavile, lahko predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če je takšna pomanjkljivost vplivala ali mogla vplivati na zakonitost pravnomočne sodbe.

Zahteva navaja, da v obravnavani zadevi ne gre le za problem uporabe jezika za obsojenca, temveč uporabe jezika precejšnjega števila prič, ki zanesljivo niso razumele celotnega poteka obravnave v času njihovega zaslišanja in niso odgovarjale sodišču v slovenskem jeziku, temveč so uporabljale hrvaški oziroma srbski jezik, sodišče pa je njihove izpovedbe smiselno prevajalo pri pisanju zapisnika. Prikazuje tudi, da je zaradi tega, ker priče niso razumele in obvladale jezika, v katerem je tekel kazenski postopek in ker ni zanesljivo potrjeno, da je njihov jezik pravilno razumelo sodišče ter v zapisnik vpisalo dejansko vsebino njihovih izpovedb, prišlo do nekaterih navideznih neskladij pri pomembnem delu izpovedbe posamezne priče. To pa je po mnenju zahteve imelo za posledico tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Za takšne trditve glede na podatke, ki izhajajo iz zapisnikov o zaslišanju obsojenca in prič ter zapisnika o glavni obravnavi, ni podlage. Pri tem gre le za sklepanje, ki ni podprto z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Zahteva pa tudi ne pojasni, do katerih konkretnih "navideznih neskladij" je zaradi tega, ker pri zaslišanju ni bil navzoč tolmač, prišlo in tudi ne, kako naj bi to vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe. Zato takšnih posplošenih navedb ni mogoče preizkusiti. Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se namreč Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pa pomeni, da morajo biti v zahtevi uveljavljane kršitve tudi razumno obrazložene.

Zahteva vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP tudi v tem, da sodišče v preiskovalnem postopku obsojenca ni obvestilo o narokih, na katerih so bile zaslišane priče. V preiskavi sta bili zaslišani pomembni priči, in sicer S.B. ter S.R. in pri njunem zaslišanju ni bila zagotovljena kontradiktornost postopka. Obsojenec ni imel možnosti, da bi lahko postavljal vprašanja, niti mu ni bila dana možnost, da bi zahteval soočenje z navedenima pričama. Na glavni obravnavi sta bila zapisnika o njunem zaslišanju sicer prebrana v soglasju s strankami, vendar to dejstvo pomanjkljivosti iz preiskovalnega postopka ni moglo odpraviti. Obsojenec je zahteval na glavni obravnavi neposredno zaslišanje teh prič, vendar je sodišče tak predlog zavrnilo kot nepotreben.

Po določbah 6. odstavka 168. člena ZKP, ki je veljal v času izvedbe preiskovalnih dejanj, je moral preiskovalni sodnik med drugim na primeren način obvestiti tožilca, zagovornika, oškodovanca in obdolženca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati.

Obdolženec je glede na določbe 4. odstavka 168. člena ZKP lahko bil navzoč pri zaslišanju priče, če je bilo verjetno, da priča ne bo prišla na glavno obravnavo, če je preiskovalni sodnik spoznal, da je to smotrno, ali če je kakšna stranka zahtevala, naj bo navzoča pri zaslišanju.

Iz odredb je razvidno, da je preiskovalni sodnik o zaslišanju prič obvestil tožilstvo in obsojenčevega zagovornika. Iz zapisnikov o zaslišanju prič, tudi prič S.R. in S.B. sledi, da se ju zagovornik ni udeležil. Na glavno obravnavo za dne 17.4.2001 je sodišče vabilo tudi navedeni priči, ki nanjo nista prišli. Na tej glavni obravnavi je odločilo, da se zaradi nedosegljivosti prič S.R. in S.B. njuni v preiskovalnem postopku dani izpovedbi prebereta. Stranke so z branjem izpovedb soglašale. Na glavni obravnavi dne 23.4.2001 je zagovornik predlagal, da sodišče pridobi mnenje izvedenca nevropsihiatra o duševnem stanju obsojenca v času obravnavanega dogodka, ne pa tudi neposrednega zaslišanja prič S.R. in S.B. Na glavni obravnavi dne 22.5.2001 stranke, torej tudi obramba, niso predlagale izvedbe novih dokazov.

Na podlagi takega poteka postopka ni mogoče sprejeti očitka zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Glede na procesne določbe, ki so veljale v času izvedbe preiskovalnega postopka, obveščanje obdolženca, da je lahko navzoč pri zaslišanju prič, ni bilo obvezno, temveč pogojeno s predhodno presojo preiskovalnega sodnika, da je to smotrno, ali vezano na zahtevo strank. Zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi, da sta obsojenec in zagovornik zahtevala, da preiskovalni sodnik obvesti o zaslišanju prič tudi obsojenca. Sicer pa slednje tudi ni razvidno iz podatkov kazenskega spisa. Zagovornik se zaslišanj prič ni udeležil, čeprav ga je preiskovalni sodnik obvestil o teh preiskovalnih dejanjih. Izpovedbi prič S.R. in S.B. je sodišče na glavni obravnavi prebralo tudi v soglasju z obrambo. Postopalo je v skladu z določbo 2. odstavka 340. člena ZKP, po kateri sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče prebere tudi, če priča ni navzoča, ne glede na to, ali je bila povabljena na glavno obravnavo ali ne. K prebranima zapisnikoma o zaslišanju navedenih prič, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, obsojenec in zagovornik nista imela pripomb in tudi nista predlagala njuno neposredno zaslišanje. Zato sodišče ni kršilo navedenih postopkovnih določb. V delu, v katerem zahteva napada dejanske zaključke pravnomočne sodbe z opozarjanjem na nepravilno oceno izpovedb prič R.L. in S.B., na neprepričljivost ugotovitev glede vidljivosti na kraju dogodka, na nepravilno oceno obsojenčevega ravnanja, ki zadeva vprašanje sprožitve konfliktne situacije, na vprašljivost ocene nevropsihiatričnega izvedenskega mnenja ter na potrebo po postavitvi drugega izvedenca te stroke, in obenem nakazuje, da bi v obravnavani zadevi šlo kvečjemu za kaznivo dejanje po 4. odstavku 135. člena KZ, ker je bil obsojenec brez svoje krivde močno razdražen zaradi hudih žalitev s strani oškodovanca, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ocenjuje, da pritožbeno sodišče ni podalo tehtne obrazložitve v zvezi z očitkom, da je bila kazenska sankcija izrečena prestrogo, ter da ni ustreznih razlogov v delu, v katerem je sodišče obravnavalo razloge za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, saj so obstajali vsi zakoniti pogoji za takšno odločitev. Na podlagi takih izvajanj je mogoče sklepati, da zahteva očita sodišču druge stopnje, da v nasprotju z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP ni presodilo navedb pritožbe v zvezi z napadenima odločitvama o izrečeni kazni in povrnitvi stroškov kazenskega postopka. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče do pritožbenih navedb tako glede primernosti izrečene kazni kot tudi glede odločbe o stroških kazenskega postopka (obrazložitev drugostopne sodbe v 2. in 3. odstavku na 9. strani). Zato ni kršilo določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Kolikor pa vložnik zahteve ne sprejema ocene okoliščin, ki jih sodišče upošteva pri odmeri kazni (41. člen KZ) in okoliščin, ki so podlaga za odločitev povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila povprečnine, napada v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP sprejete dejanske zaključke.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. B.L. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).