Jedro

Neodzivanje priče na vabilo sodišča ni razlog za opustitev zaslišanja. Če je neodzivanje priče posledica bolezni, se jo zasliši na domu, če pa noče priti na sodišče, je treba ravnati skladno z 241. členom ZPP.

Navedba tretjega odstavka 244. člena ZZK-1, ki prepoveduje izbrisno tožbo proti dobroverni osebi, se ne nanaša na neposrednega pridobitelja lastninske pravice, temveč izključno na nadaljnje pridobitelje pravice na nepremičnini. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo neposrednega pridobitelja ne varuje.

V primeru nedovoljenega razpolaganja s skupnim premoženjem gre za ničen posel, če je tretji pridobitelj v slabi veri.

Sodišče lahko stranko le opozori na nepravilnosti pri oblikovanju zahtevka, ne sme pa zahtevka samo oblikovati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 4. 9. 2009, sklenjena med A. A. kot prodajalcem in B. B. ter C. C. kot kupcema za nepremičnino parc. št. 557/3 k. o. X „nična in brez pravnega učinka ter neobstoječ pravni posel“, da sta dolžna B. B. in C. C. izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na ime A. A. in da se v zemljiški knjigi pri nepremičnini parc. št. 557/3 k. o. X vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z vknjižbo lastninske pravice na ime A. A. (I. izreka); zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se prej navedena pogodba „razveljavi in razveže“ ter enaka zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja kot v točki I. izreka (točka II. izreka). V točkah III. in IV. izreka je odločilo, da je tožnik dolžan tožencem povrniti njihove stroške postopka.

2. V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Glede bistvenih kršitev določb postopka navaja, da je sodišče prve stopnje to kršitev zagrešilo, ker po smrti A. A. ni ravnalo v skladu s 1. alinejo 205. člena ZPP ali pa obravnavo vsaj preložilo. Pooblastilo, ki ga je sedaj pokojni A. A. podpisal odvetniku Č., ni veljavno, torej na dan zadnje glavne obravnave ni imel pooblaščenca in bi moralo sodišče postopek prekiniti. Sodišče je kršilo tudi načelo kontradiktornosti in ustavno pravico do enakega varstva pravic, ker ni zaslišalo priče D. D. ki se je izmikal zaslišanju. Razveljavitev dokaznega sklepa o njegovem zaslišanju je nezakonita. Gre za relevanten in ključen dokaz za ugotovitev za razsojo relevantnih dejstev, saj je vse posle izpeljal D. D. namesto očeta A. A., brez njegove vednosti in volje skleniti prodajno pogodbo. Enako bistveno kršitev določb je sodišče storilo tudi, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, in sicer tako v dokaz trditev o opravilni nesposobnosti A. A. v času sklepanja prodajne pogodbe, kot tudi v dokaz tožbenih trditev, da ni bilo soglasja volj vseh pogodbenih strank, ker ni bilo pogodbene volje A. A. Izvedenca psihiatrične stroke je predlagal pravočasno – na prvem naroku za glavno obravnavo. Do podatkov o zdravstvenem stanju očeta ni mogel priti, šele ko je te podatke pridobilo sodišče, je lahko postavil tudi trditev, da oče v času sklepanja pravnega posla ni bil poslovno sposoben. Pri tem se je skliceval na že predlagane dokaze, torej tudi na dokazni predlog za zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke, s tem da je predlagal, naj izvedenec poda tudi mnenje o poslovni sposobnosti A. A. Mnenje specialista psihiatra E. E. potrjuje, da A .A. ni bil poslovno sposoben in je šele na podlagi tega lahko podal konkretizirane trditve o poslovni nesposobnosti v času sklepanja prodajne pogodbe. Enake kršitve je sodišče storilo tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za angažiranje izvedenca gradbene stroke za ugotovitev dejanske tržne vrednosti nepremičnine, s čimer je dokazoval, da je bila kupnina dogovorjena v izjemno nizkem znesku zato, ker so toženci vedeli za zahtevke in sodni postopek tožnika. Opozarja, da je dedič materine polovice obravnavane nepremičnine. Ima tudi pravico do izločitvenega zahtevka 35 % te nepremičnine, saj je bila kupnina za staro hišo v tolikšnem delu financirana z denarnimi sredstvi odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel in odškodnino prejel v času mladoletnosti. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta bila zadnja dva toženca dobroverna pridobitelja. V zvezi s tem pritožba izpodbija dokazno oceno izpovedi tožencev. Meni, da sta toženca vedela zakaj je bil potreben drag in dolgotrajen prenos lastninske pravice iz D. D. na A. A. in sta povsem zavestno kupila tujo stvar. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da že z doslej izvedenimi dokazi ni dokazano, da je bila prodajna pogodba sklenjena brez vednosti in volje A. A. in da ni dokazano, da je bil v času sklenitve prodajne pogodbe opravilno nesposoben.

3. Drugi toženec je po prejemu pritožbe tožeče stranke na sodišče poslal dopis, v katerem pojasnjuje, da je zapuščinskemu sodišču že posredoval podpisano in overjeno izjavo o odpovedi dediščini, zato naj ga sodišče več ne obvešča o aktivnostih v zvezi s tem pravdnim postopkom.

4. Tretja toženka in četrti toženec sta na pritožbo odgovorila. Zavračata vse pritožbene navedbe in pritrjujeta prvostopenjskemu sodišču. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pravilna so stališča izpodbijane sodbe glede procesnega nasledstva v primeru smrti pravdne stranke med pravdo. Ker je toženec A. A. imel pooblaščenca, njegova smrt ni bila razlog za prekinitev postopka (1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Zaradi dvoma v poslovno sposobnost A. A., mu je bil postavljen skrbnik za posebni primer (CSD), ki je pooblastil mag. Č., da v okviru brezplačne pravne pomoči zastopa A. A. S trenutkom smrti so dediči po A. A. na podlagi 132. člena Zakona o dedovanju (ZD) vstopili v to pravdo ne glede na to, ali bodo po njem dedovali ali ne.

7. Dolžnost pravdnih strank je navesti dejstva, s katerimi utemeljujejo svoje zahtevke in ugovore, ter predlagati dokaze za dejstva, ki jih zatrjujejo (7. in 212. člen ZPP). Dolžnost sodišča pa je, da zatrjevana dejstva subsumira pod ustrezno pravno normo in s tem ugotovi, katera so za razsojo relevantna dejstva, ki jih mora nato tudi raziskati. Če ugotovi, da stranke ne zatrjujejo vseh pravno relevantnih dejstev, ali da za njih ne predlagajo izvedbe dokazov, jih mora na to opozoriti v okviru materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP. Če stranka reagiria na opozorilo sodišča in predlaga izvedbo ustreznega dokaza, ni prekludirana. Sodišče prve stopnje teh nalog ni opravilo. Tožbenih zahtevkov ni obravnavalo z vidika vseh pravnih podlag, ki pridejo v poštev glede na podano trditveno podlago. Zato je podana uradoma upoštevna (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitev zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP). Pritožba pa utemeljeno opozarja na kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Katera dejstva in dokazi so to, bo razvidno iz nadaljne obrazložitve. Sodišče druge stopnje teh kršitev ne more odpraviti. Če bi samo prvič izvajalo dokaze in ugotavljalo cele sklope pravno relevantnih dejstev, bi kršilo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Zato je pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo v celoti in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). V njem naj sodišče prve stopnje izhaja iz materialno pravnih izhodišč, navedenih v nadaljevanju obrazložitve, in izvede vse dokaze, s katerima pravdni stranki dokazujeta svoje trditve o pravno relevantnih dejstvih.

8. Tožba, ki jo je v tej zadevi vložila tožeča stranka, je izbrisna tožba po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki določa, da lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi vknjižbe, ki je neveljavna iz materialnopravnega razloga, kršena, doseže izbris vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Iz trditev tožeče stranke izhaja več tožbenih podlag. Primarno tožbo utemeljuje z ničnostjo zavezovalnega pravnega posla – prodajne pogodbe z dne 4. 9. 2009, ki jo je podpisal A. A. kot prodajalec in tretje ter četrto tožena stranka kot kupca (v nadaljevanju sporna pogodba). Podredno pa tožbo temelji z argumenti, da je sporna pogodba izpodbojna. Gre za dve različni obliki neveljavnosti pogodbe s povsem različnimi predpostavkami, zato je treba za ugotovitev, ali gre za nično pogodbo in če gre za izpodbojno pogodbo, presojati različna dejstva. S tem, ko je sodišče prve stopnje obe obliki neveljavnosti pogodbe zavrnilo z istimi – skupnimi razlogi, je zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Vknjižba je neveljavna iz materialnopravnega razloga, če je zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bila podlaga za izpodbijano vknjižbo, neveljavno že od njegove izstavitve zaradi ničnosti zavezovalnega pravnega posla (1. točka drugega odstavka 243. člena ZZK-1). Tožeča stranka trdi, da je sporna pogodba nična, ker je bila sklenjena brez vednosti in volje A. A. Že v tožbi je navedla, da A .A. v letih, invaliden in slabše dojema dogajanje okoli sebe. V tožbenih trditvah se tako nakazuje dvom v njegovo sposobnost izraziti voljo za sklenitev sporne pogodbe. Osebe, ki niso sposobne razumeti pomena svojih dejanj in niso sposobne skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi, niso poslovno sposobne (prim. 44. člena Zakona o nepravdnem postopku). S trditvami, da A. A. za sklenitev pogodbe ni imel volje, tožeča stranka vsebinsko zatrjuje pomanjkanje njegove poslovne sposobnosti, saj je poslovna sposobnost polnoletne osebe odvisna od njegove voljne sposobnosti. Tudi sodišču se je očitno postavil dvom v poslovno sposobnost A. A. Pravilno je ravnalo, ko je pričelo z zbiranjem dokumentacije o njegovem zdravstvenem stanju in pridobilo o tem mnenje psihiatra ustanove, v kateri je bil A. A., ter nato pozvalo pristojni Center za socialno delo, da mu postavi skrbnika za poseben primer. Ob takih trditvah in dejstvu, da se je dvom v voljno sposobnost A. A. postavil tudi sodišču, bi moralo, da bi pravilno uporabilo materialno pravo – določbe 92. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, tožečo stranko, če je že menilo, da njene trditve ne zadostujejo za ugotavljanje poslovne sposobnosti A. A. na to opozoriti v okviru materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP. V tožbenih trditvah se namreč nakazuje dvom v voljno in s tem poslovno sposobnost A. A. že v času sklepanja sporne pogodbe. Pogodba, ki je bila sicer podpisana, vendar pa pogodbena stranka pri tem ni izrazila svoje prave pogodbene volje, ker za to ni bila sposobna, je nična.(1) Vprašanje, ali je bil A .A. sposoben oblikovati pravo pogodbeno voljo, je zato odločilno za razsojo.

10. Tudi to, kakšni so bili dogovori in v kakšnih okoliščinah se je pogodba sklepala, so za razsojo odločilna dejstva. Za dokazovanje trditev o okoliščinah sklepanja sporne prodajne pogodbe je tožeča stranka med drugim predlagala zaslišanje D. D. Dokazni predlog za njegovo zaslišanje je ustrezno substanciran, saj iz navedb izhaja, o čem vse naj se ga zasliši. Katera od dejstev o katerih naj bi bil zaslišan, so odločilna, mora presoditi sodišče. 11. Obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze. Skladno s drugim odstavkom 287. člena ZPP sodišču ni treba izvajati le tistih dokazov, ki so: nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno; za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimerni. Če ne izvede substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno relevantno dejstvo, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko ni angažiralo izvedenca psihiatrične stroke in ni zaslišalo D. D. je sodišče zgrešilo navedeno kršitev. Neodzivanje priče na vabilo sodišča ni razlog za opustitev zaslišanja. Če je neodzivanje priče posledica bolezni, se jo zasliši na domu (drugi odstavek 237. člena ZPP), če pa noče priti na sodišče, je treba ravnati skladno z 241. členom ZPP. Višje sodišče v zvezi z zaslišanjem D. D. opozarja, da ima po smrti očeta položaj stranke v tem postopku, zato se ga ne more več prisiliti k izpovedbi (prvi odstavek 262. člena ZPP). Če se na vabila še naprej ne bo odzival, bo moralo sodišče to ravnanje oceniti, kot mu nalaga drugi odstavek 262. člena ZPP.

12. Za ničnost prodajne pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) zaradi pomanjkanja volje prodajalca, dobrovernost kupca ni relevantna. Navedba tretjega odstavka 244. člena ZZK-1, ki prepoveduje izbrisno tožbo proti dobroverni osebi, se namreč ne nanaša na neposrednega pridobitelja lastninske pravice, temveč izključno na nadaljnje pridobitelje pravice na nepremičnini. (2) Načelo zaupanja v zemljiško knjigo neposrednega pridobitelja ne varuje.

13. Iz trditev in dokazov tožeče stranke izhaja tudi, da nepremičnina, ki je bila predmet sporne prodajne pogodbe, sodi v skupno premoženje A. A. in E. E., vsakega do 1/2. Torej je A. A. (če je veljavno sklenil sporno pogodbo) razpolagal tudi s premoženjem tožnikove pokojne matere. V primeru nedovoljenega razpolaganja s skupnim premoženjem gre za ničen posel, če je tretji pridobitelj v slabi veri. Za uspeh s primarnim tožbenim zahtevkom iz razloga razpolaganja s skupnim premoženjem, mora tožnik dokazati, da sta tretja toženka in četrti toženec vedela, da je bila nepremičnina, ki sta jo kupila, del skupnega premoženja A. A. in E. E. in da A. A. z njo ni bil upravičen razpolagati (tretji odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je A. A. v času sklepanja sporne pogodbe imel voljo za njeno sklenitev, bo moralo presoditi utemeljenost primarnega tožbenega zahtevka še po tej pravni podlagi.

14. Podrejeno tožeča stranka uveljavlja „razveljavitev in razvezo“ sporne pogodbe. Ker je treba najprej odločiti o primarnem tožbenem zahtevku po vseh uveljavljanih podlagah, se višje sodišče o podrednem tožbenem zahtevku ne bo podrobneje izjasnjevalo. Opozarja le na relativnost pogodbenih razmerij in prekluzivnost rokov za izpodbijanje pogodb.

15. Pritožbeno sodišče opozarja tudi na pravilnost in jasnost oblikovanja tožbenih zahtevkov. Na tožeči stranki je, da postavi ustrezen tožbeni zahtevek. Sodišče jo lahko le opozori na nepravilnosti pri oblikovanju zahtevka, ne sme pa zahtevka samo oblikovati. Razveljavitev in razveza pogodbe sta različna pravna instituta. Posledica ugotovljene ničnosti zavezovalnega pravnega posla je pri izbrisni tožbi izbris vpisa in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Vknjižbeno dovoljenje je potrebno za poslovno pridobitev knjižne pravice.

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 142/2015, II Ips 73/2013, II Ips 687/2009, II Ips 13/1999. Op. št. (2): Gl. sodbo VS RS II Ips 137/2014, sodbo in sklep II Ips 277/2010.