Jedro

Kot je razvidno iz 1. odst. 157. čl. ZPPSL, morajo upniki za premoženje, ki naj se jim razdeli, izraziti voljo, da ga sprejemajo. Že v splošnih pravilih obligacijskega prava je uveljavljeno, da molk naslovnika ne omogoča sklepanja, da je s tem ponudba sprejeta (1. odst. 30. čl. Obligacijskega zakonika, OZ); 2. odst. 30. čl. OZ tudi določa, da je brez učinka določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova opustitev (npr. če ne zavrne ponudbe v določenem roku), veljala za sprejem ponudbe.

Izrek

Pritožbi upnikov se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje premoženje stečajnega dolžnika, ki je prišlo v stečajno maso, ni pa ga bilo mogoče prodati, in sicer: - nepremičnine po seznamu nepremičnin v lasti stečajnega dolžnika kot sestavnega dela izreka tega sklepa; - premičnine, zajete v cenitvi M.G., sodnega izvedenca in cenilca s 15.8.2005, in sicer osnovna sredstva od zap.št. 1 do 33, iz seznama, ki je sestavni del izreka tega sklepa, nosi pa naslov „Naziv osnovnega sredstva“: - terjatve stečajnega dolžnika po dveh seznamih stečajnega upravitelja s 25.7.2006, ki sta označena kot „prenos na upnike redna plačila“ in „prenos na upnike - redna“ ter sta prav tako sestavni del izreka tega sklepa in kjer so navedeni dolžnikovi dolžniki (s tem, da velja vsebina sklepa tudi za morebitne njihove pravne naslednike) od zap.št. 1 do 579, dolžnikova terjatev, sodišče oz. drug kraj njenega uveljavljanja ter oznaka zadeve, pod katero se zadeva obravnava oz. gre za navedbo temelja terjatve, preneslo oz. razdelilo upnikom stečajnega dolžnika in sicer po seznamu, ki je prav tako sestavni del izreka tega sklepa in kjer so navedeni posamezni upniki od zap. št. 1 do 189 z njihovimi podatki skupaj z odstotkom, ki ga predstavlja delež posameznega upnika oz. do katerega se to premoženje prenese na posameznega upnika, seznam pa je označen z navedbo „izračun % terjatev upnikov, ki prevzemajo premoženje stečajnega dolžnika“. V obrazložitvi je navedlo, da je bilo opravljenih več neuspešnih poskusov vnovčenja tega dela dolžnikovega premoženja, in da so bili pri razdelitvi upoštevani upniki, ki so podali izjavo, da to premoženje sprejmejo.

Proti navedenemu sklepu sta v uvodu navedena upnika po svojem zakonitem zastopniku vložila pritožbo in predlagala njegovo razveljavitev. Pri tem pritožbeno sodišče povzema le tiste njune navedbe iz pritožbe, ki se nanašajo na izpodbijani sklep in na razloge, ki so v njem navedeni. V zvezi z ugotovitvijo sodišča v izpodbijanem sklepu, da se je tekom postopka pokazalo, da ni mogoče vnovčiti oz. prodati niti dolžnikovih terjatev in niti nepremičnin, pritožnika trdita, da nepremičnine predstavljajo manjši del dolžnikovega premoženja in bi jih stečajni upravitelj lahko najbolje in z najmanj stroški že prodal, če bi poleg formalnih objav o prodaji v medijih poslal cirkularno pismo nepremičninskim agencijam. Prodaja dolžnikovih terjatev „v paketu“, kot je poskušal storiti stečajni senat, pa je za upnike ekonomsko škodljiv poskus, ker bi s tem nastali znatni nepotrebni stroški oz. bi bili v primeru „uspešne“ prodaje upniki oškodovani; če bi kdo kupil „paket“ bi to storil zato, da bi pri tem dobro zaslužil. Pritožnika izpostavljata neustreznost ravnanja nekaterih organov stečajnega postopka in dodajata, da ZPPSL ne predvideva prodaje terjatev „v paketih“, pač pa določa, da so vsi sodni postopki v zvezi s stečajem prednostni - pač zato, da bi stečajni dolžnik čimprej vnovčil svoje terjatve. Še posebej je netočna navedba o nemožnosti vnovčitve dolžnikovih terjatev, kar jasno dokazuje spisek „prenos na upnike - redna“ kot sestavni del sklepa, kjer je navedenih kar 578 terjatev stečajnega dolžnika, ki so v različnih fazah izterjave. ZPPSL dopušča prenos na upnike tistega premoženja stečajnega dolžnika, ki ga ni bilo mogoče prodati, ne pa vnovčiti. Poskus prodaje terjatev stečajnega dolžnika v paketu pa ni mogoče šteti za „neprodano premoženje“. Terjatve je treba izterjati, torej izpeljati začete postopke izterjave do konca, ne pa jih na sredi poti prepustiti upnikom. Razdelitev premoženja med upnike bi de facto pomenilo zaključek stečajnega postopka, kar je protipravno in za upnike škodljivo Pritožba je utemeljena.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.) je v 9. čl. uzakonil načelo vnovčenja; določa namreč, da se v stečajnem postopku sredstva, ki gredo v stečajno maso, vnovčijo s prodajo premoženja in z izterjavo terjatev. Vendar pa ZPPSL pozna tudi izjeme od tega načela, ena teh je ureditev v njegovem 157. čl., na podlagi katerega je bil izdan tudi izpodbijani sklep, in ki v 1. odst. določa, da če premoženja, ki je prišlo v stečajno maso, ni mogoče prodati, se razdeli upnikom če ga sprejmejo, pri čemer se upošteva višina njihovih terjatev. Pogoja za uporabo navedenega zakonskega določila in torej za razdelitev premoženja upnikom sta dva: če premoženja ni mogoče prodati; če ga upniki sprejmejo.

ZPPSL v podpoglavju 4.7. ureja vnovčevanje premoženja stečajnega dolžnika in v zvezi s tem kot pravilo določa, da se to premoženje proda na javni dražbi (1. odst. 149. čl.), stečajni senat pa lahko po poprejšnjem mnenju upniškega odbora odredi tudi drugačen način prodaje (z zbiranjem ponudb in z neposredno pogodbo), če ni v zakonu drugače določeno. V obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pri stečajnem dolžniku doslej ni bilo vnovčeno premoženje v obliki nepremičnin - več parcel, vpisanih v štirih zemljiškoknjižnih vložkih različnih katastrskih občin (po seznamu z dne 24.7.2006), 33 postavk računalniške opreme oz. pisarniških strojev (osnovna sredstva dolžnika) in terjatve stečajnega dolžnika do tretjih oseb po dveh seznamih z dne 25.7.2006 (po enem gre za 69 terjatev po drugem pa za 303 terjatve).

Pri vprašanju, kdaj premoženja stečajnega dolžnika ni bilo mogoče prodati, gre za dejansko vprašanje. V zvezi z njim se presoja, ali je bilo storjeno vse, da se premoženje stečajnega dolžnika proda, da se torej realizira načelo vnovčenja stečajne mase. Res je stečajni senat tisti, ki odreja prodajo premoženja stečajnega dolžnika (149. čl. 152. čl. ZPPSL), vendar pa je obveznost stečajnega upravitelja, da skrbi za izterjavo terjatev dolžnika (6. tč. 1. odst. 80. čl. ZPPSL) in da vnovči stvari dolžnika, ki spadajo v stečajno maso (7. tč. 1. odst. 80. čl. ZPPSL); znotraj teh obveznosti pa tudi, odvisno od konkretne tržne situacije, predlaga stečajnemu senatu načine prodaje premoženja, ki naj se izvedejo.

V obravnavanem primeru se izpodbijani sklep sklicuje na več neuspešnih poskusov vnovčenja dolžnikovega premoženja in v zvezi s tem na podatke o objavah za prodajo po sklepih stečajnega senata in o informativnem zbiranju ponudb, kar vse je razvidno iz predmetnega spisa. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da se v spisu nahajajo podatki o dvakratni objavi informativnega zbiranja ponudb za odkup terjatev v časopisu „Delo“ (22.2.2005 in 2.6.2005 ter v obeh primerih tudi z obvestili o objavah v Salomonovem oglasniku) ter v Uradnem listu RS z dne 21.10.2005 objavljena objava za zbiranje ponudb za prodajo 581 terjatev do dolžnika. Le pri slednji je šlo za objavo prodaje na način iz 149. čl. in nasl. ZPPSL (določena najnižja ponujena cena, varščina,...), medtem ko je pri prvih dveh poskusih šlo le za zbiranje informacij o možnosti prodaje terjatev. Kar se tiče dolžnikovih nepremičnin, je v izpodbijanem sklepu sicer navedeno, da jih ni bilo mogoče vnovčiti, vendar pa ni hkrati navedeno, na kakšen način je bilo poskušano njihovo vnovčenje, tako da sklepa v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Glede premičnih stvari oz. osnovnih sredstev dolžnika (v glavnem gre za računalniško opremo), je v izpodbijanem sklepu navedeno, da je upniški odbor sprejel sklep, da se jih ne proda, ampak izroči upnikom (z nejasno obrazložitvijo). Ob tem, da je vprašljivo, ali je v pristojnosti upniškega odbora, da odloči o tem, da se neko premoženje ne proda (njegova pristojnost bi bila v tem, da poda mnenje o tem, na kakšen način naj se premoženje proda - 2. odst. 149. čl. v zv. s 5. tč. 1. odst. 88. čl. ZPPSL), so tudi razlogi v zvezi s tem delom odločitve nejasni. Tako se pokaže, da pritožba s tem, ko opozarja, da bi nepremičnine stečajni upravitelj lahko prodal; ko izpodbija poskus prodaje dolžnikovih terjatev „v paketu“ in trdi, da bi bilo treba terjatve izterjati, v bistvu izpodbija ugotovitve iz izpodbijanega sklepa o tem, da v njem navedenega premoženja stečajnega dolžnika ni bilo mogoče prodati; da dejanski stan iz 1. odst. 157. čl. ZPPSL glede tega dela odločitve po mnenju pritožbenega sodišča ni izpolnjen, je razvidno iz gornje obrazložitve, delno pa so razlogi v zvezi s tem nejasni.

Iz izpodbijanega sklepa je nadalje razvidno, da so bili pri razdelitvi premoženja upoštevani upniki, ki so podali izjavo, da to premoženje sprejemajo. Iz poziva upnikom, ki se nahaja v predmetnem spisu izhaja, da je stečajni senat štel, da so ponudbo za prevzem premoženja stečajnega dolžnika sprejeli tisti upniki, ki svojega soglasja za prevzem niso sporočili (oz. pozvani so bili le tisti upniki, ki premoženja niso bili pripravljeni prevzeti, da to v določenem roku sporočijo stečajnemu senatu). Kot je razvidno iz 1. odst. 157. čl. ZPPSL, morajo upniki za premoženje, ki naj se jim razdeli, izraziti voljo, da ga sprejemajo. Že v splošnih pravilih obligacijskega prava je uveljavljeno, da molk naslovnika ne omogoča sklepanja, da je s tem ponudba sprejeta (1. odst. 30. čl. Obligacijskega zakonika, OZ); 2. odst. 30. čl. OZ tudi določa, da je brez učinka določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova opustitev (napr. če ne zavrne ponudbe v določenem roku), veljala za sprejem ponudbe. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje na sprejem ponudbe s strani upnikov zaključilo ravno na navedeni način, ki ni dopusten (namesto na način, da upnik, ki sprejme ponujeno premoženje, to sporoči sodišču, pri čemer pa mora tudi biti seznanjen, za kakšno premoženje gre in v kolikšni vrednosti). Glede na to je sodišče prve stopnje v tem delu materialno pravo napačno uporabilo in je moralo pritožbeno sodišče tudi zato pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. čl. ZPPSL).

V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje, če se bo prepričalo, da premoženja stečajnega dolžnika dejansko ni mogoče prodati, ravnalo na zgoraj opisani način. Pri tem bo upoštevalo, da razdelitev premoženja upnikom, kakršna je urejena v 157. čl. ZPPSL pomeni, da upniki, ki s tem soglašajo, prejmejo namesto poplačila svoje terjatve, stvari iz stečajne mase. Vprašljivo pa je, ali je bil namen zakonodajalca dejansko takšen, da se ustanovi solastninska pravica upnikov na celotnem dolžnikovem premoženju, kot je to bilo storjeno v obravnavanem primeru (ko je napr. približno 180 upnikov solastnikov v deležih v razponu od 0,02 % ali še manj do nekaj procentov na vseh nepremičninah, osnovnih sredstvih ter na okrog 372 terjatvah do različnih dolžnikov v nominalni vrednosti terjatev od nekaj manj kot 8.000,00 SIT do zneska preko 50.000.000,00 SIT), in ali ne bi morda takšen pristop glede določenega premoženja bil na mestu izjemoma (napr. v situaciji, ko znaša vrednost določenega dela premoženja več kot znaša upnikova terjatev).