Jedro

Če del nepremičnin ni bil podržavljen, ni podlage za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 19.4.2004. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote L. z dne 22.1.2004. Z njo je bila zavrnjena zahteva tožnice za denacionalizacijo poslovnega prostora v hiši na D. v L. do 1/8. Tožena stranka ugotavlja, da je z odločbo Komisije za nacionalizacijo pri OLO L.-B. z dne 14.12.1959, bila nacionalizirana zgradba na parcelni št. 349 k.o. K.p., katere solastnika sta bila do 1/8 F. in I.M. Z odločbo OLO L.-B. z dne 7.6.1960, je bilo izvzeto iz nacionalizacije stanovanje v drugem nadstropju. Iz navedene odločbe izhaja, da sta F. in I.M. postala idealna solastnika hiše s kupno pogodbo z dne 5.7.1954 in da je bilo ob nakupu izrecno določeno, da vrednost njunega idealnega dela predstavlja stanovanje, ki se je na njun predlog izvzelo iz nacionalizacije in pustilo njima v lasti. Takšne ugotovitve potrjujejo tudi kasneje izdane odločbe takratnih upravnih organov. Iz obrazložitve odločbe z dne 12.1.1961, s katero je bila potrjena veljavnost navedene odločbe o izvzemu, je poleg navedenega razvidno, da je takratni upravni organ svoje ugotovitve oprl na pisni dogovor z dne 8.2.1957, ki so ga sklenili solastniki zgradbe še pred nacionalizacijo. Z dogovorom, katerega podpisnika sta bila tudi I. in F.M., so se solastniki dogovorili o izključni uporabi določenih stanovanj kot lastniki. Iz tega je sklepati, da so navedeni solastniki tudi določili, da stanovanje obsega le 1/8 delež F. in I.M. Iz omenjene odločbe ter odločbe o odškodnini z dne 2.2.1962 izhaja, da F. in I.M. ne gre odškodnina, saj navedeno izvzeto stanovanje ustreza njunemu idealnemu deležu. Tožena stranka zato sklepa, da bi imenovana takrat v skladu z določbami Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč zahtevala odškodnino, če bi bila mnenja, da je njun delež nepremičnine podržavljen. Tožena stranka tudi ugotavlja, da iz izvedeniškega mnenja v denacionalizacijskem postopku imenovanega izvedenca izhaja, da izvzeto stanovanje obsega 1/8 celotne zgradbe. Tožena stranka tako zaključuje, da navedeni delež v naravi predstavlja iz nacionalizacije izvzeto stanovanje. Zato meni, da ni podlage za denacionalizacijo.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS in pritrjuje odločitvi in razlogom odločbe tožene stranke in zavrača tožbene ugovore.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Navaja, da po opravljenih cenitvah ni ocenjena celotna nepremičnina, to je pripadajoče zemljišče (dvorišče). To zemljišče spremeni vrednost nepremičnine. Do nacionalizacije je uživala 1/8 najemnine poslovnega prostora. To kar je bilo kupljeno, je bilo nato podržavljeno, iz tega pa izvzeto stanovanje. Kar ni bilo izvzeto, je ostalo nacionalizirano. Tožnica to zahteva nazaj: 1/8 poslovnih prostorov stavbe.

Odgovori na pritožbo niso vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločila in za svoji odločitvi navedla pravilne razloge. Z navedenimi razlogi se pritožbeno strinja.

Sodišče prve stopnje pravilno sledi izvedeniškemu mnenju z dne 19.6.2003, ki je bilo sestavljeno zaradi določitve deleža 1/8 dela idealne nepremičnine (že izčrpanega z nakupom stanovanja, s kletjo in 1/2 sobe v kleti) in določitve tožničinega idealnega deleža nepremičnine v času denacionalizacije. Sklep izvedenca je bil, da tožnica poseduje več kot 1/8 (12,50 %) nepremičnine na naslovu D. Izvedenec je pri izdelavi svojega mnenja upošteval tudi cenitev nepremičnine, ki jo je izdelal izvedenec R.Č. dne 17.7.1954, prav na to mnenje pa se sklicuje tudi tožnica v tožbi. Iz te cenitve (izdelana je bila prav zaradi kupne pogodbe med tožnico in njenim možem kot kupcema ter A.K. kot prodajalko) je razvidno, da naknadno prizidan lokal ni predmet cenitve. Ta prizidek torej ni bil predmet prodaje in posledično tožnica ni mogla pridobiti 1/8 solastnine na njem. Ne glede na to pa je izvedenec, postavljen v denacionalizacijskem postopku - kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - upošteval obe možnosti in ugotovil, da ne glede, ali upošteva prizidek ali ne, površine, ki so v lasti tožnice, niso v nobenem primeru manjše od 1/8 idealnega deleža nepremičnine. Tožnica je skupaj s pok. I.M. kupila 1/8 celotne nepremičnine (takrat vložek 408 k.o. K.p.). Glede na kupno pogodbo, cenitev cenilca Č. in ugotovitve odločb, na katere se sklicuje tožena stranka, tožnica ni izkazala, da bi bil predmet kupne pogodbe in podržavljenja tudi delež na poslovnih prostorih. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni nobene podlage za denacionalizacijo še drugih delov nepremičnine, v katerih ima tožnica sicer svoje stanovanje.

Glede na navedene ugotovitve tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V zadevi so bile ugotovljene vse relevantne okoliščine in to pravilno. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.