Jedro

Tožnik v tožbi ni utemeljil obstoja in tudi ne pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je tožnik v tožbi predlagal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.1.2007. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za azil v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Hkrati je odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in z razlogi v obrazložitvi tožene stranke. Sklicuje se na določbe: 1. alinee 2. odstavka 35. člena, 2. in 5. alinee 36. člena ZAzil. Navaja, da tožnik v tožbi ne izpodbija in ne zanika podatkov, ki jih je pridobila tožena stranka, in sicer, da je imel dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi opravljanja sezonskega dela, dne 27.3.2006 pa je prijavil začasno prebivališče na naslovu v Š. Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela je imel do 22.11.2006. Tožnik je podal izjavo tujca dne 22.11.2006 na Policijski postaji Ljubljana, prošnjo za azil pa je vložil 23.11.2006. Sodišče prve stopnje je sledilo zaključku tožene stranke, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje v svoji prošnji za azil. V njej je navedel, da so mu grozili zamaskirani ljudje, da so mu zažgali hišo in da so mu grozili, da ga bodo ubili, če ne bo zapustil Kosova. Tožnik je povedal, da je Kosovo zapustil štiri ali pet dni pred podajo prošnje za azil, tudi v izjavi tujca je lastnoročno navedel, da je izvorno državo zapustil pred štirimi dnevi. Ob nezanikanem podatku, da je tožnik prijavil začasno prebivališče na naslovu v Š. 27.3.2006, in da mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela za čas od 16.3.2006 do 22.11.2006, je sodišče prve stopnje sledilo zaključku tožene stranke, da je tožnik zavajal azilni postopek s tem, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Tožena stranka je pridobila podatek, da je tožniku poteklo dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela dne 22.11.2006, zato je od tega dne dalje prebival v Republiki Sloveniji nezakonito. Tega dne je podal tudi izjavo na policijski postaji, da želi zaprositi za azil. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila o zadevi na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je odločilo na seji senata, kljub temu, da je tožnik v tožbi predlagal, da se opravi glavna obravnava. Tožnik namreč v tožbi ni navedel, v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegove izjave v prošnji za azil, niti ni navedel, glede katerih razlogov oziroma okoliščin, ki jih je navedel v svoji prošnji za azil, naj bi bil zaslišan na glavni obravnavi. Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo mnenju Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbah, št. Up 422/03 in Up 1055/05. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi navaja, da mu je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo tožbo, saj gre v tem primeru za okoliščine, zaradi katerih je bil izpostavljen stalnemu preganjanju, saj je imel težave z Albanci na Kosovem, kjer so mu zažgali hišo in k njemu prihajali zamaskirani ljudje, ter mu grozili, da ga bodo ubili, če ne bo zapustil Kosova. Grožnje je prijavil policiji, vendar mu le ta ni nudila ustrezne zaščite. Če bi sodišče prve stopnje tožnika zaslišalo, bi se prepričalo, da je bil izpostavljen sistematičnemu preganjanju in grožnjam s smrtjo. Vse navedene okoliščine pa narekujejo priznanje azila za tožnika. Ker prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo tožnika na glavni obravnavi, je s tem kršilo načelo zaslišanja stranke. Če bi sodišče tožnika zaslišalo, bi se prepričalo, da je bil tožnik prisiljen pobegniti iz izvorne države, ker je bil v življenjski nevarnosti, saj so ga Albanci preganjali kot Srba in zahtevali, da se mora izseliti iz Kosova, zato prijava na policijo nima nobenega učinka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi v celoti ugodi, odločbo tožene stranke pa spremeni, da se prošnji tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi, podrejeno pa, da se odločba v celoti razveljavi.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Za zavajanje oziroma zlorabo postopka se po 2. alinei 36. člena ZAzil šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, po 5. alinei 36. člena ZAzil pa se šteje vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec odložil prisilno odstranitev.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in za svojo odločitev navedlo utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je bilo tožniku izdano dovoljenje za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela na podlagi 34. člena Zakona o tujcih z veljavnostjo od 16.3.2006 do 22.11.2006. Tožnik je nato dne 22.11.2006 podal izjavo tujca na Policijski postaji Ljubljana, dne 23.11.2006 pa je vložil prošnjo za azil, v kateri je navedel, da je odšel iz matične države pred 4, 5 dnevi, v Republiko Slovenijo pa naj bi vstopil dne 22.11.2006 ilegalno. Na podlagi vseh podatkov, razvidnih iz predloženih spisov, je tudi po presoji pritožbenega sodišča presoja tožene stranke, s katero se je strinjalo sodišče prve stopnje, da je tožnik vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, pravilna. Prav tako je iz predloženih podatkov razvidno, da je pravilna presoja tožene stranke, da je tožnik zavajal azilni postopek s tem, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje. Neskladje podatkov, ki jih je podal tožnik, izhaja iz njegove lastnoročno podpisane prošnje za azil, ko je navedel, da je po narodnosti Albanec, po veroizpovedi pa musliman, in iz navedb v tožbi ter pritožbi, ko zatrjuje, da so ga preganjali Albanci kot Srba in zahtevali, da se mora izseliti iz Kosova. Zato je, glede na v upravnem postopku ugotovljene dejanske okoliščine, tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabila materialno pravo, ko je tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil. To pa je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Res je, da je tožnik v prošnji za azil in v tožbi navedel, da so mu na Kosovem zažgali hišo in da so mu zamaskirani ljudje grozili, da ga bodo ubili, če ne bo zapustil Kosova, vendar tožnik v dokaz tem svojim navedbam razen zaslišanja ni predlagal izvedbe nobenih dokazov, ki bi zatrjevane okoliščine potrjevali. Sodišče prve stopnje je glede na dokazne listine, ki jih je predložila tožena stranka, pravilno presodilo, da tožnik v tožbi ni utemeljil obstoja in tudi ne pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je tožnik v tožbi predlagal. Zato po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tudi drugih kršitev določb postopka v upravnem sporu pritožbeno sodišče ni našlo.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.