Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ko določena fizična ali pravna oseba v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. člena ali 55. člena ZTro nabavlja trošarinske izdelke in nastopa v poslovanju s trošarinskimi izdelki na podlagi dovoljenja carinskega organa kot oproščeni uporabnik, deluje v režimu odloga plačila trošarine in je s tem podvržena v ZTro natančno določenim pravilom takega poslovanja, ki omogoča nadzor nad poslovanjem s trošarinskimi izdelki. V konkretni zadevi tožnica ni postopala v skladu z navedenimi pravili, saj se ni ravnala v skladu z izdanim dovoljenjem, da bi lahko uspešno uveljavljala vračilo trošarine. Ista fizična ali pravna oseba pa ne more hkrati nabavljati iste trošarinske izdelke tudi izven režima odloga plačila trošarine.
Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožeči stranki za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2010 naložil za 5.770,48 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola iz tarifne oznake 2207 10 00 plačilo trošarine z obrestmi v skupni višini 49.582,01 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe. V kolikor dolg ne bo plačan v predpisanem roku, bo izterjan prisilno in se bodo obračunale zamudne obresti po veljavnih predpisih (1. točka izreka). Iz 2. in 3. točke izreka izhaja, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve ter da stroški postopka niso bili priglašeni. Pri tožnici je bil opravljen inšpekcijski nadzor zaradi preverjanja pravilnega izvajanja carinskih in trošarinskih predpisov ter predpisov o okoljskih dajatvah v obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2010. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica kršila predpise s področja trošarine. Tožnici je dovoljeno, na osnovi izdanega dovoljenja za sproščeno uporabnico z dne 18. 1. 2000 s spremembami, nabavljati trošarinske izdelke, in sicer zemeljski plin in alkohol, brez plačila trošarine. V skladu s 4. točko 27. člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) je v dovoljenju določena količina trošarinskih izdelkov, ki se lahko nabavlja brez trošarine za predpisane namene v obdobju 12 mesecev, kraj, kjer bodo trošarinski izdelki uporabljeni ter namen uporabe.
V obdobju od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2010 je bila preverjena uporaba nedenaturiranega etilnega alkohola za namene, za katere tožnica na podlagi dovoljenja za oproščenega uporabnika ne plača trošarine. Tožnica je v letu 2008 na lokaciji Ljubljana nabavila 3.451,77 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola 99,9 vol % brez plačane trošarine na podlagi izdanega dovoljenja za oproščenega uporabnika. V neskladju z izdanim dovoljenjem je uporabila 2.003,23 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola 99,9 vol % (9,71 litrov v proizvodnji za razvoj; 12,15 litrov kot skladiščni manjko; 1.981,37 litrov je bilo na lokaciji Ljubljana porabljenega za izdelavo 20 % raztopine in iz te lokacije iznešeno in prevzeto na lokacijo Lendava). V letu 2009 je tožnica na lokaciji Lendava nabavila in uporabila 1.600,00 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola brez plačila trošarine, za kar ni imela izdanega dovoljenja. Na lokaciji Ljubljana je v letu 2009 tožnica nabavila 1.015,23 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola vol 99,9 % brez plačane trošarine na podlagi izdanega dovoljenja za oproščenega uporabnika. Ugotovljeno je bilo, da je uporabila 2.142,25 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola za namene, za katere na navedeni lokaciji ni imela dovoljenja (za 29,24 litrov je ugotovljen manjko oz. kalo; 299,32 litrov je bilo iznešeno iz obrata na lokaciji Ljubljana in prenešeno na lokacijo Lendava; 1.813,69 litrov je bilo porabljenega za izdelavo 20 % raztopine). Za leto 2010 pa je bilo ugotovljeno, da je tožnica uporabila 25,00 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola za namene, ki niso v skladu z izdanim dovoljenjem (20 litrov za izdelavo šampona, 5 litrov za namene razvoja).
V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica kot oproščena uporabnica na dovoljeni lokaciji v Ljubljani ni proizvedla končnega (netrošarinskega) izdelka, navedenega v dovoljenju. Nedenaturiran etilni alkohol je bil razredčen v raztopino, ki je še vedno trošarinski izdelek in ni končni proizvod, zato ni bilo zadoščeno namenu iz dovoljenja, to je proizvodnja izdelkov za nego zob in ustne votline. Proizvodnja izdelkov za nego zob in ustne votline pa se je izvajala na lokaciji Lendava, za katero tožnica kot oproščena uporabnica do 29. 12. 2009 ni imela dovoljenja. Iz tega izhaja, da se na lokaciji Ljubljana za količino 4.145,48 litrov ni opravljal proces proizvodnje nedenaturiranega etilnega alkohola v netrošarinski izdelek (dovoljen z dovoljenjem), to je izdelek za nego zob in ustne votline. Prav tako tožnica v obdobju od 1. 1. 2008 do 29. 12. 2009 na lokaciji Lendava ni imela dovoljenja za nabavo niti uporabo nedenaturiranega etilnega alkohola brez plačila trošarine, tako je nezakonito nabavila 1.600,00 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola brez plačila trošarine. V obdobju od 29. 12. 2009 do 31. 12. 2010 je na lokaciji Lendava uporabila 25,00 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola za namene, ki niso dovoljeni v izdanem dovoljenju. Dovoljena ji je bila uporaba nedenaturiranega etilnega alkohola, nabavljenega brez trošarine, za biodent ustno vodo, tožnica pa je 20 litrov le-tega uporabila za izdelavo šampona, 5 litrov pa za namene razvoja. V skladu s četrtim odstavkom 12. člena ZTro se oproščenemu uporabniku odpusti plačilo trošarine za primere, ki so taksativno navedeni v tej določbi. Ker tožnica kot oproščena uporabnica ni zaprosila za pridobitev dovoljenja za odpust plačila trošarine, je nastala obveznost za obračun trošarine za vse ostale primere, za katere ni izdano dovoljenje, torej tudi za uporabo v namene razvoja in manjka. Tožnici je zato naloženo plačilo trošarine za skupno 5.770,48 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola, ki ni bil uporabljen za namene v skladu z izdanim dovoljenjem.
Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbo zavrnilo, saj je ocenilo odločitev prvostopenjskega organa kot pravilno in zakonito. Ugotavlja, da je v obravnavanem primeru bil nedenaturiran etilni alkohol nezakonito odpremljen iz obrata oproščene uporabnice v Ljubljani, nezakonito prevzet in uporabljen v obratu Lendava in tudi nezakonito prevažen med obema obratoma. Pritožbeni organ meni, da tožnica ne more uspešno opravičiti opisanega ravnanja z razlogom, da kraj, kjer bodo trošarinski izdelki uporabljeni, naj ne bi bil pravno pomemben podatek in da naj bi šlo za selitev proizvodnje, ki je ni bilo mogoče vnaprej predvideti. Tožnica tudi ne more opravičiti uporabe 9,71 litrov spornega izdelka v okviru proizvodnje za razvoj, saj tožnica ne trdi, da je za uporabo trošarinskega izdelka v okviru proizvodnje za razvoj pridobila dovoljenje carinskega organa.
Tožnica v tožbi navedeno odločitev izpodbija iz vseh tožbenih razlogov, navedenih v 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zlasti pa zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sklicuje se na 2. člen ZTro, iz katerega izhaja od katerih izdelkov se plačuje trošarina ter na namen trošarine. Nadalje se sklicuje na 44. člen ZTro, ki določa, da je uporaba alkohola in alkoholnih pijač oproščena trošarine, če se alkohol uporablja (med drugim) v proizvodnji neprehrambenih izdelkov. Glede na cilj, ki ga zasleduje ZTro, tožnica meni, da lokacija proizvodnje neprehrambenega izdelka ni pravno relevantno dejstvo. Kraj, kjer bodo trošarinski izdelki uporabljeni, je sicer res naveden v dovoljenju za oproščenega uporabnika, ampak ta nikakor ne predstavlja bistvene sestavine dovoljenja. Da je lokacija porabe trošarin nebistven podatek, se posebej odraža v 28. členu ZTro, ki taksativno našteva razloge za prenehanje veljavnosti dovoljenja. V konkretnem primeru je bilo tožnici izdano dovoljenje na podlagi 27. člena ZTro, da lahko v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. člena ZTro nabavlja trošarinske izdelke brez plačila trošarine, saj je tožnica uporabljala alkohol v proizvodnji neprehrambenih izdelkov. Tožnici se očita, da je uporabila 2.003,23 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola 99,9 vol % v neskladju z izdanim dovoljenjem. Tožnica opozarja, da je 9,71 litrov porabila v okviru proizvodnje za razvoj ter se pri tem sklicuje na 2. točko drugega odstavka 12. člena ZTro, po kateri se imetniku trošarinskega dovoljenja plačilo trošarine v primeru porabe v okviru proizvodnje za razvoj odpusti. Preostalih 1.981,37 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola 99,9 vol % je tožnica porabila za izdelavo 20 % raztopine, ki je bila v Lendavi dokončno predelana v netrošarinski izdelek.
Tožnica nadalje navaja, da v konkretni zadevi obveznost plačila trošarine sploh ni nastala, saj tožnica ni nikoli nenamensko uporabljala trošarinske izdelke. Sklicuje se tudi na 2. točko prvega odstavka 7. člena ZTro, iz katere izhaja, da se trošarinski izdelki v Sloveniji lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine iz trošarinskega skladišča v obrat oproščenega uporabnika. Po mnenju tožnice velja ob upoštevanju namenske razlage navedene določbe (in ne strogo jezikovne) isto pravilo za trošarinske izdelke, ki se gibljejo iz enega obrata oproščenega uporabnika v drugega, pod pogojem, da so navedeni obrati v lasti istega imetnika dovoljenja iz 27. člena ZTro. Tožnica je v svojem obratu v Lendavi predelala trošarinske izdelke v netrošarinske in sicer v skladu z dovoljenjem za oproščenega uporabnika. Glede uporabe 2.003,23 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola tožnica pojasnjuje, da je uporabila trošarinske izdelke v skladu z izdanim dovoljenjem, saj je opravila prvo fazo izdelave netrošarinskega izdelka na lokaciji v Ljubljani in nadaljevala s procesom predelave na lokaciji v Lendavi. Glede 3.742,25 litrov nedenaturiranega etilnega alkohola tožnica pojasnjuje, da je bila vsa količina porabljena za izdelavo 20 % raztopine, ki je bila v Lendavi dokončno predelana v netrošarinski izdelek. Poudarja, da so bili predmetni izdelki ves čas v posesti iste pravne osebe – tožnice ter da je do fizičnega prenosa izdelkov dejansko prišlo zaradi selitve proizvodnje.
Tožnica meni, da je bilo v konkretni zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo. Pri tem se sklicuje na 4. točko prvega odstavka 30. člena ZTro, po katerem ima pravico do vračila trošarine oseba, ki je pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino ali je bila trošarina zanje plačana ob uvozu oziroma ob vnosu iz druge države članice, uporabljeni pa so bili za namene iz 44. člena in iz prvega odstavka 55. člena ZTro. S tem, ko je tožnica plačala trošarino, ki ji je bila odmerjena na podlagi izpodbijane odločbe, je dejansko pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino. Dobavljeni trošarinski izdelki pa so bili uporabljeni kot surovina v proizvodnji neprehrambenih izdelkov. Tožnica izpolnjuje oba pogoja za vračilo plačane trošarine. Morebitna zavrnitev tožničine zahteve bi bila v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (12. člen Ustave RS). Zavrnitev tožničine zahteve bi namreč pomenila, da je v boljšem položaju imetnik, ki nima dovoljenja oproščenega uporabnika, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-239/04. Tožnica še navaja, da izpodbijana odločba nesorazmerno posega v njen položaj, saj krši njeno pravico do vračila plačane trošarine. Taka ureditev je v nasprotju z javnim interesom in celo s temeljnimi načeli davčnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V vsakem primeru pa, da toženi stranki naložil plačilo stroškov postopka.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Glede tožničinih navedb, ki se nanašajo 4. točko prvega odstavka 30. člen ZTro pa izpostavlja, da se po stališču sodne prakse določba 4. točke prvega odstavka 30. člena ZTro po naravi stvari ne more nanašati na oproščenega uporabnika.
V pripravljalni vlogi tožnica vztraja pri svojih navedbah in predlaga, da sodišče tožbi ugodi.
Tožba ni utemeljena.
Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju, ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo tožnici izdano dovoljenje oproščene uporabnice trošarinskih izdelkov, na podlagi katerega ji je bila dovoljena dobava in poraba trošarinskih izdelkov v režimu odloga plačila trošarine pri opravljanju njene poslovne dejavnosti. Sporno pa je, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je tožnici, potem ko je ugotovil, da se ni ravnala po izdanem dovoljenju, naložil plačilo trošarine, v višini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.
V primeru, ko določena fizična ali pravna oseba v okviru svoje dejavnosti za namene iz 44. člena ali 55. člena ZTro nabavlja trošarinske izdelke in nastopa v poslovanju s trošarinskimi izdelki na podlagi dovoljenja carinskega organa kot oproščeni uporabnik, deluje v režimu odloga plačila trošarine in je s tem podvržena v ZTro natančno določenim pravilom takega poslovanja, ki omogoča nadzor nad poslovanjem s trošarinskimi izdelki. V konkretni zadevi tožnica ni postopala v skladu z navedenimi pravili, saj se ni ravnala v skladu z izdanim dovoljenjem, da bi lahko uspešno uveljavljala vračilo trošarine. Glede na navedene ugotovitve, ki v postopku niso sporne, in jim tožnica ne ugovarja, sodišče zavrača tožničine ugovore in njeno sklicevanje na namen in cilj ZTro. Sodišče zavrača tožničino sklicevanje, da kraj, ki je naveden v dovoljenju za oproščenega uporabnika, ni bistvena sestavina dovoljenja. Glede na to, da je v skladu z 27. členom ZTro v dovoljenju za oproščenega uporabnika med drugim naveden tudi kraj, kjer bodo trošarinski izdelki uporabljeni, se po presoji sodišča tožnica ne sklicevati, da kraj ni bistvena sestavina omenjenega dovoljenja. Posledično sodišče zavrača tožničine ugovore, da bi morala biti tožnica oproščena plačila trošarine, čeprav se ni ravnala v skladu z izdanim dovoljenjem, saj so bili trošarinski izdelki iznešeni v obrat Lendava, za katerega tožnici ni bilo izdano dovoljenje, in bili tam proizvedeni v netrošarinske izdelke. Na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati tožničino sklicevanje na 28. člen ZTro, ki se nanaša na razloge za prenehanje veljavnosti dovoljenja. Tožnica bi morala kot oproščena uporabnica, ki deluje v okviru odloga plačila trošarine, postopati v skladu z izdanimi dovoljenjem. Neutemeljeno je prav tako tožničino sklicevanje, da je 9,71 litrov porabila v okviru proizvodnje za razvoj, zaradi česar bi morala biti oproščena plačila trošarine po 2. točki drugega odstavka 12. člena ZTro, saj za to ni pridobila dovoljenja carinskega organa.
Po presoji sodišča se tožnica prav tako neutemeljeno sklicuje na 2. točko prvega odstavka 7. člena ZTro, na podlagi katere pojasnjuje, da je v obratu Lendava predelala trošarinske izdelke v netrošarinske. Iz 2. točke 7. člena ZTro izhaja, da se trošarinski izdelki v Sloveniji lahko gibljejo pod režimom odloga plačila trošarine iz trošarinskega skladišča v obrat oproščenega uporabnika in izjemoma iz obrata oproščenega uporabnika v trošarinsko skladišče. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da se navedena določba ne more nanašati na konkretno situacijo, ko gre za trošarinske izdelke, ki se gibljejo iz enega obrata oproščenega uporabnika v drugega. Neutemeljeni so tožničini ugovori, da se pri presoji navedenega pogoja ne bi smelo izhajati zgolj iz jezikovne razlage omenjene določbe. Kot že pojasnjeno, je naloga fizične ali pravne osebe, ki nastopa kot oproščeni uporabnik, da nastopa v skladu z izdanim dovoljenjem.
Sodišče tudi meni, da se tožnica ne more sklicevati na 4. točko prvega odstavka 30. člena ZTro. Slednja določa, da ima pravico do vračila plačane trošarine oseba, ki je pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino ali je bila trošarina zanje plačana ob uvozu oziroma ob vnosu iz druge države članice, uporabljeni pa so bili za namene iz 44. člena in iz prvega odstavka 55. člena tega zakona. Glede na to, da je bilo tožnici izdano dovoljenje kot oproščeni uporabnici, le-ta deluje, kot že pojasnjeno, v režimu odloga plačila trošarine, s tem pa je podvržena določenim pravilom. Ista fizična ali pravna oseba pa ne more hkrati nabavljati iste trošarinske izdelke tudi izven režima odloga plačila trošarine. Da bi bila drugačna razlaga v nasprotju z zakonskim namenom izdajanja dovoljenj in določbami ZTro glede ureditve statusa in poslovanja oproščenega uporabnika, izhaja tudi tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 22/2011 z dne 29. 3. 2012. Ker je imela tožnica status oproščene uporabnice, je neutemeljeno njeno sklicevanje na 4. točko prvega odstavka 30. člena ZTro, saj ji ni mogoče priznati pravice do vračila trošarine na podlagi navedene zakonske določbe. Slednja se po naravi stvari ne more nanašati na oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov. Zaradi pojasnjenega je neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje na ustavno načelo enakosti pred zakonom kot tudi na sodbo Ustavnega sodišča U-I-239/04. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne.
Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.