Jedro

Državni tožilec v pritožbi ne pojasni, kateri del opisa vsebuje poseben namen obdolženke, da je dejanje storila zato, da bi oškodovanko vznemirila, temveč poudarja le posledico obdolženkinega ravnanja v smislu, da je oškodovanko z grdim ravnanjem vznemirila. Opis nastanka posledice pa še ne pomeni opisa namena kot subjektivnega dela biti kaznivega dejanja, saj na tak namen ni dopustno le sklepati iz opisa posledice.

Izrek

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 27035/2023 z dne 23. 8. 2024 obdolženo A. A. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki ji je očitala storitev kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da lahko oškodovanka B. B. premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v civilni pravdi. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je še odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, to je v vprašanju, ali je dejanje, ki se očita obdolženki, kaznivo dejanje. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3.Na pritožbo državnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolženke in se v odgovoru zavzel za zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je obdolženko oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP z nosilnimi razlogi, da iz opisa dejanja v tenorju obtožbe ni enoznačno razpoznati očitka subjektivnega namena vznemirjenja, torej da je obdolženka dejanje storila zato, da bi oškodovanko vznemirila. Po stališču sodišča prve stopnje mora namreč biti namen kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje obdolžencu jasno očitan in nanj ni mogoče zgolj sklepati na podlagi opisane posledice.

6.Državni tožilec takšno stališče izpodbija s pritožbenimi navedbami, da je abstraktni znak kaznivega dejanja podan s tem, ko je navedeno, da je "koga z grdim ravnanjem vznemirila". Tako meni, da abstraktni del opisa kaznivega dejanja ne nasprotuje konkretnemu opisu in v nadaljevanju pritožbene obrazložitve opisuje, da je zaradi ravnanja obdolženke prišlo do vznemirjenja pri oškodovanki. Poudarja izpovedbo oškodovanke, ki da je precizno opisala, kakšna je bila posledica navedenega udarca in tudi, kako se je zaradi navedenega počutila. Udarec obdolženke pa sta potrdili tudi priči C. C. in Č. Č. , katerima se je oškodovanka zaupala. Državni tožilec tako meni, da so v opisu kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja in da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, ki se očita obdolženki, kaznivo dejanje.

7.Z navedenimi pritožbenimi navajanji državnega tožilca ni mogoče soglašati. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da bi moral biti v konkretnem opisu dejanja nujno zajet tudi zakonski znak, da je obdolženka dejanje storila z namenom vznemirjanja oškodovanke. Iz opisa dejanja v obtožnem predlogu izhaja očitek obdolženki: "da je koga z grdim ravnanjem vznemirila na ta način, da je dne 28. 1. 2022 v stanovanju stanovanjskega bloka na naslovu..., z roko v predel glave in nosu udarila hčerko B. B., s čimer je posegla v njeno telesno in duševno celovitost ter jo s tem vznemirila". Iz takšnega opisa dejansko ni razviden zakonski znak, da je obdolženka dejanje storila z namenom vznemirjanja oškodovanke, saj je opisana zgolj posledica, to je vznemirjenost oškodovanke, ne pa tudi poseben namen, zakaj je storila očitano dejanje. V celoti namreč manjka opis okoliščin, na podlagi katerih bi bil namen vznemirjenja oškodovanke kot zakonski znak jasno razpoznaven.

8.Kaznivo dejanje grožnje je mogoče izvršiti samo z direktnim naklepom, torej mora biti naklep storilca obarvan (dolus coloratus), saj mora storilec dejanje izvršiti z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja oškodovanca. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 47349/2014 z dne 6. 4. 2017, je treba namen ustrahovanja ali vznemirjenja kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje zajeti že v opisu dejanja v obtožnem aktu oziroma izreku sodbe ter ga ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin vsakega konkretnega primera. Njegova ugotovitev ne sme izhajati preprosto iz domnev in sklepanj o tem, kaj je storilec hotel oziroma zasledoval s svojim dejanjem (tako tudi: M. Šošić, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 1. Knjiga, ur.: D. Korošec, K. Filipčič, H. Devetak, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 728 do 729). Poseben namen storilca tako predstavlja subjektivni zakonski znak tega kaznivega dejanja, kar izhaja iz abstraktnega zakonskega znaka "zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril". Tako je treba pri tem kaznivem dejanju ugotoviti in dokazati ne zgolj storilčev direktni naklep, temveč tudi namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem.

9.Poseben namen, ki ga zasleduje storilec, je pomemben tudi z vidika razmejevanja kaznivega dejanja od prekrška (nasilno in drzno vedenje po 6. členu Zakona o varstvu javnega reda in miru - ZJRM-1). Poseben namen v smislu ustrahovanja ali vznemirjenja oškodovanca namreč ravnanju storilca pripiše večjo stopnjo protipravnosti oziroma neprava (sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 67912/2010 z dne 14. 3. 2013). Tako je poseben namen storilca kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje pomemben tudi zato, da je obravnavano ravnanje v sistemu kaznivih dejanj prepoznavno in da se lahko pri presojanju ravnanja posameznika napravi jasno razlikovanje med različnimi vrstami kaznivih ravnanj in končno tudi med posameznimi kaznivimi dejanji. Kot izrecen zakonski znak mora biti ta poseben namen storilca razviden oziroma zajet že v opisu kaznivega dejanja (tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, VII Kp 49340/2020 z dne 17. 10. 2024).

10.Državni tožilec v pritožbi ne pojasni, kateri del opisa vsebuje poseben namen obdolženke, da je dejanje storila zato, da bi oškodovanko vznemirila, temveč poudarja le posledico obdolženkinega ravnanja v smislu, da je oškodovanko z grdim ravnanjem vznemirila. Opis nastanka posledice pa še ne pomeni opisa namena kot subjektivnega dela biti kaznivega dejanja, saj na tak namen ni dopustno le sklepati iz opisa posledice. Takšno sklepanje bi lahko nakazovalo tudi na zgolj eventualni naklep, ki za izvršitev tega kaznivega dejanja ne zadošča.

11.Pritožbena uveljavljana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP tako ni podana, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da očitano kaznivo dejanje ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja grožnje, in je obdolženko pravilno na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Iz navedenih razlogov in ker pritožba državnega tožilca tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom v pravilnost prvostopenjske oprostilne sodbe, je sodišče druge stopnje, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12.Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 358-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.