Jedro

Neutemeljenost predloga, ker ni zatrjevanega odstopa od sodne prakse.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da plačata tožniku 22.950,00 EUR s pripadki in odločilo o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, ki je izhajalo iz ugotovitve obsega poslovanja tožnika (ki bi ga tožnik kot oškodovanec dosegel, če škodnega dogodka ne bi bilo) in ugotovilo čisti dnevni dobiček v spornem lokalu. Višina dnevnega zaslužka (prihodka) 370,35 EUR bruto tudi za toženca ni bila sporna. Glede stroškov pa je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikovih dokazov pravilno ugotovilo, da je mesečna najemnina znašala 650,00 EUR, obratovalni stroški 50,00 EUR mesečno, stroški nabave hrane in pijače povprečno 700,00 EUR mesečno ter stroški plač, obveznih prispevkov in davkov pa 800,00 EUR (za M. F., ki je bil poleg tožnika edini zaposlen pri tožniku). Strinjalo se je tudi s sodiščem prve stopnje, da postavitev izvedenca ekonomske stroke za izračun izgubljenega dobička ni bila potrebna, saj ga izvedenec zaradi pomanjkanja trditev toženca ne bi mogel izračunati. Tožnik je svoje trditve o izgubljenem dobičku dokazal, toženca pa trditev o nižjih prihodkih in večjih stroških tožnika, sicer zgolj navrženih, z ničimer nista izkazala ne dokazala.

3. Prvi toženec je vložil predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje. Navaja, da gre za pomembno pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča oziroma glede katerega povsem identičnega vprašanja Vrhovno sodišče še ni reševalo, in sicer glede vprašanja dokaznega bremena pri dokazovanju izgubljenega dobička in stališča sodišča druge stopnje, da bi morala toženca ob svojem ugovoru zatrjevati in predlagati dokaze za stroške, ki naj bi jih imel tožnik in bi jih bilo potrebno upoštevati za pravilno ugotovitev njegovega izgubljenega dobička. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 234/2005 z dne 10. 5. 2007 in II Ips 1164/2008 z dne 28. 1. 2009. Nižji sodišči sta v nasprotju s sodno prakso VSRS napačno šteli, da je tožnik s svojimi trditvami in dokaznimi predlogi zadostil pravnim standardom zatrjevanja in dokazovanja, čeprav bi moral sam natančno navesti tako pričakovane dohodke kot pričakovane stroške, dejanski izgubljeni dobiček pa bi moral nato na podlagi njegovega dokaznega predloga, ki sta ga predlagala tudi toženca, natančno ugotoviti predlagani izvedenec. Prav tako sta nižji sodišči v nasprotju s sodno prakso VSRS šteli, da toženca nista zadostila minimumu glede navajanja dejstev in dokazov, ki so potrebna za nastanek z ugovorom uveljavljane pravne posledice (višine stroškov iz naslova tožnikovega poslovanja), saj sta toženca navedla, kateri stroški niso bili upoštevani, glede plačila za delo dvema delavkama pa je stroške celo decidirano navedla. Uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj izpodbijana sodba glede neupoštevanih in zatrjevanih stroškov za delo T. P. in M. S. nima odločilnih dejstev in je zato ni mogoče preizkusiti.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Zatrjevani odstop od sodne prakse ni podan, saj gre v izpostavljenih zadevah za drugačno pravno in dejansko stanje. V obravnavani zadevi sta nižji sodišči v skladu z ustaljeno sodno prakso glede pravila povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) namreč presodili, da je tožnik svoje trditve o izgubljenem dobičku dokazal, navedel je prihodke in odhodke ter zanje predložil dokaze. Toženca pa bi morala svoje trditve o nižjih prihodkih in večjih stroških tožnika, s katerimi sta izpodbijala tožnikove navedbe in dokaze, konkretizirati, izkazati in dokazati. Česar pa toženca nista storila, zato ne gre za situacijo, ki bi bila primerljiva z izpostavljenima zadevama. V zvezi z zatrjevano kršitvijo postopka pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni verjetno izkazana.

6. Ker niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz 367.a člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog prvega toženca za dopustitev revizije zavrnilo.