Jedro

Tožnik je dne 3. 9. 2018 in 4. 9. 2018 kršil delovne obveznosti, ker ni hotel v lastnih (civilnih) oblačilih izvajati temeljnih policijskih nalog iz 4. člena ZNPPol, kot mu je bilo skladno z 39. členom Pravil policije v povezavi s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika o policijski uniformi in nadomestilih odrejeno z dnevnim razporedom dela in dodatno opredeljeno v načrtu poostrenega nadzora. Zato mu je bil s sklepom z dne 13. 11. 2018 utemeljeno izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višin 5 % plače za polni delovni čas iz plače za mesec september 2018.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se odpravita oziroma razveljavita sklepa št. ... z dne 30. 11. 2018 Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja in št. ... z dne 13. 11. 2018 Ministrstva za notranje zadeve in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 112,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2018 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške tega postopka v višini 1.169,52 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP z obširno pritožbo pritožuje tožnik. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da pritožbeno sodišče samo opravi pritožbeno obravnavo in odloči o zadevi ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz bistvenih pritožbenih navedb izhaja, da sodišče prve stopnje ni vzelo na znanje za postopek bistvenih tožnikovih navedb in se do njih ni opredelilo, zato je s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kršilo pa je tudi tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave in pravico do pritožbe iz 25. člena ustave. Tožnik je trdil, da mu delo ni bilo odrejeno popolnoma jasno, glede na navedbe v razporedu dela med povezovanjem besede civil pred tablicami avtomobilov na prvi strani in navedbo pod opombami, da vsi policisti opravljajo naloge v uniformi. Ker se je tožnik po končno jasnih navodilih nadrejenega dne 4. 9. 2018 preoblekel v civilna oblačila, tega dne ni mogel kršiti odredbe nadrejenih. Oba dnevna razporeda dela, tj. z dne 3. 9. 2018 in z dne 4. 9. 2018, sta bila nejasna prav zaradi opombe, da vsi policisti opravljajo naloge v uniformi. Ker tožena stranka v vlogah ni podala navedb, da je bilo tožniku za 3. 9. 2018 z enim zapisom dodeljeno delo v civilu z enim pa z zapisom registrske tablice policijsko vozilo, je sodišče prve stopnje nedopustno širilo trditveno podlago tožene stranke, kar je bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom istega zakona, saj je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa je tudi kršitev njegove pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Enako velja tudi glede razlogovanja sodišča o tem, kaj naj bi pomenila beseda civil. Sodišče prve stopnje je tudi priviligiralo toženo stranko, ko ji je dovolilo, da pošilja in vlaga nove vloge ter nove dokaze po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo (njena 2. pripravljalna vloga dne 9. 7. 2020) in s tem kršilo 286. člen ZPP, 6. člen EKČP in 22. člen ustave. Razpored dela z dne 11. 4. 2018 se razlikuje od razporedov dela 3. in 4. 9. 2018. Očitno se na prvo stran dnevnih razporedov sploh ni zapisovalo razporedov dela v civilu. Nadalje navaja, da sta izpovedi prič A.A. in B.B. v obravnavanem primeru usmerjeni v izid postopka, ker sta bila zainteresirana za izid postopka. Ponovno poudarja, da beseda civil na prvi strani dnevih razporedov lahko pomeni civilno vozilo, zato bi se bilo potrebno ob nastopu novega komandirja dogovoriti, kako se bo označevalo delo v civilnih oblačilih, saj prej tega problema ni bilo. Ker sodišče prve stopnje ni podalo jasnih in argumentiranih razlogov, zakaj ne verjame izpovedi priče C.C. glede na izpoved priče A.A. je tudi v tem delu storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je za tožnika v spornih dnevih veljala generalna odredba direktorja policije s konca leta 2017, da se delo opravlja v uniformi, razen, če ni s posebno odredbo urejeno drugače. Iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da se je v letu 2018 na drugi strani dnevnih razporedov pod opombe beležilo, kako morajo policisti opravljati delo. Tožnik si je vedno želel delati v civilnih oblačilih, zato ni jasno, zakaj bi si 3. 9. 2018 prizadeval delati v uniformi. Sodišče prve stopnje se tudi do izpovedi prič D.D. in E.E.ni opredelilo in je znova kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena ustave. Storilo pa je tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo priče F.F., o tem, kako so bile v spornem času odrejene naloge glede opravljanja nalog v uniformah oz. civilnih oblačilih. Priče, ki so bile predlagane s strani tožene stranke so bile seznanjene z vlogami v postopku, zato so vedele, kaj in kako morajo izpovedovati, da bo tožena stranka uspela. Ker je sodišče ugotovilo, da iz nalog navedenih pod opombami izhaja, da bi moral tožnik delati v civilnih oblačilih, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Kritične presoje ne vzdrži tudi obrazložitev sodišča, da je tožnik že večkrat pred spornimi dogodki opravljal delo v civilnih oblačilih in zato odredbe v obravnavanem primeru niso bile protipravne. Tožena stranka tožniku tudi ni zagotovila primerne torbice za prikrito nošenje orožja, zato je imel tožnik pravico, da odkloni izvršitev odredbe, če bi mu bila nedvoumno podana, saj nikjer v Pravilniku o posesti in nošenju orožja in streliva v policiji ni določeno, da lahko v takem primeru nosijo orožje na vidnem mestu. Če bi obstajal takšen predpis, bi bil protiustaven, zato bi v takem primeru sodišče moralo prekiniti postopek in začeti postopek za oceno njegove ustavnosti. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da takšen predpis obstaja. Ker so tako nadrejeni od tožnika zahtevali, da nosi orožje na viden način, so od njega zahtevali protipravno ravnanje. Kljub temu, da ZJU v 4. odstavku 94. člena določa, da lahko javni uslužbenec odkloni izvršitev odredbe ali navodila, če bi to pomenilo protipravno ravnanje, tožnik tega dne 4. 9. 2018 ni storil. 3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter ni storilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka in v povezavi tudi ne kršitev človekovih pravic. Z vlogo z dne 9.7.2020 je le odgovorila na navedbe tožnika, kar ji je omogočilo sodišče, ki je tudi tožniku omogočilo, da je na to njeno pripravljalno vlogo odgovoril dne 27. 7. 2020. Tako so navedbe o nepoštenem sojenju neutemeljene. Bistvo je, da se tožnik ne strinja z odločitvijo sodišča, vendar to ne opravičuje pritožbenih navedb o arbitrarnosti in sodniški samovolji. Tožnik celotno pritožbo gradi na sprenevedanju o pomenu besede civil, pri tem pa ne gre zanemariti dejstva, da je pri toženi stranki zaposlen že od leta 2005. Neizpodbitno dejstvo je, da gre za enoumno uporabo te besede, za katero tudi tožnik ve, da pomeni delo v civilni obleki. Preigravanje, kje se ta beseda nahaja, ali na koncu razporeda dela, ali pri navedbi imena in priimka posameznega policista na prvi strani ne ustvarja nobene razlike o njenem pomenu. Ker se od povprečno razumne in izkušene odrasle osebe pričakuje, da pomen te besede, po kateri je že izvajala delovno obveznost v civilni obleki, razume tudi, da to velja tudi, ko se ta beseda pojavi v naslednjem razporedu dela. Zato so po stališču tožene stranke vsa pritožbena navajanja v smeri nerazumevanja besede civil in o pomanjkanju navodil popolnoma nesmiselna in celo absurdna. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se sicer razporedi razlikujejo po obliki, kar pa ne vpliva na njihovo vsebino oziroma pomen besede civil. Navaja, da je disciplinski postopek zoper tožnika skladno z določbami ZJU uvedel predstojnik in ne A.A., kot to navaja tožnik v pritožbi. Prav tako pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz Pravilnika o posesti orožja in streliva v policiji ne izhaja, da tok za nošenje orožja, ki ga policisti uporabljajo, ko opravljajo delo v uniformi, ni primeren za delo v civilu, zato takšna okoliščina ne izključuje učinkovite in varne uporabe orožja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka po 14. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, o kršitvi 6. člena EKČP ter o kršitvah 22. in 25. člena Ustave RS, pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh kršitev sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo.

7. Sodba ima vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju, zato se sodba da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika, tudi o jasnosti navodil nadrejenega o dnevnih razporedih dela dne 3. in 4. 9. 2018. Prav tako se je opredelilo do vseh izpovedi zaslišanih prič in na podlagi dokazne ocene, skladne z določbo 8. člena ZPP, ugotovilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvah po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 3 obrazložitve navedlo razloge, zaradi katerih ni zaslišalo priče F.F.. Glede na pravilno ugotovitev, da so o dejstvih, ki jih je zatrjeval tožnik, izpovedale ostale zaslišane priče, zaslišanje te priče ni potrebno. Sodišču ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, ampak le tiste, ki so za pravilno odločitev potrebni.

9. Prav tako sodišče prve stopnje v postopku tožniku ni kršilo ustavne pravice do poštenega sojenja. Tožena stranka je s pripravljalo vlogo z dne 9. 7. 2020 na poziv sodišča odgovorila na tožnikove navedbe in enako možnost je sodišče dalo tudi tožniku, ki je s svojo pripravljalno vlogo z dne 27. 7. 2020 odgovoril na navedbe tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 9. 7. 2020. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, sodišče pa tudi ni kršilo določbe 286. člena ZPP. Ker je obrazložitev sodišča prve stopnje, kot je že navedeno v prejšnji točki, ustrezna, tožniku tudi ni bila kršena ustavna pravica do pritožbe.

10. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu višji policist – kriminalist, ki ga je opravljal v uradniškem nazivu višji policist I na Policijski upravi G., Policijski postaji H.. Na podlagi predloga komandirja policijske uprave H. je predstojnik tožene stranke zoper tožnika uvedel disciplinski postopek, v katerem je bil tožnik spoznan za odgovornega lažje disciplinske kršitve, ker je dne 3. 9. 2018 in 4. 9. 2018 kršil delovne obveznosti, ker ni hotel v lastnih (civilnih) oblačilih izvajati temeljnih policijskih nalog iz 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, Ur, l. RS, št. 15/2013 in nadaljnji) kot mu je bilo skladno z 39. členom Pravil policije v povezavi s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika o policijski uniformi in nadomestilih (Ur. l. RS, št.14/2014) odrejeno z dnevnim razporedom dela in dodatno opredeljeno v načrtu poostrenega nadzora, ki se je na območju Policijske postaje H. izvajal od 3. do 5. 9. 2018. S sklepom z dne 13. 11. 2018 mu je bil izrečen disciplinski ukrep denarne kazni v višin 5 % plače za polni delovni čas iz plače za mesec september 2018. Tožnik je zoper sklep vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije s sklepom z dne 30. 11. 2018 zavrnila in tožnik je vložil tožbo, s katero zahteva ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev obeh sklepov ter vrnitev zneska plačane denarne kazni.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožba pravočasna, da je bila disciplinska komisija pravilno sestavljena in da dejstvo, da disciplinska komisija ni vpogledala v listine, s katerimi je hotel tožnik dokazati pravno pomembna dejstva, ni pomenilo postopkovne kršitve, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev komisije, glede na to, da tožnik niti v tem individualnem delovnem sporu ni uspel utemeljiti nepravilnosti in nezakonitosti obeh izpodbijanih sklepov.

12. Tožnik je trdil, da iz dnevnih razporedov za 3. in 4. 9. 2018 ne izhaja jasno, da bi moral delo opravljati v civilni obleki, saj beseda civil, ki je napisana na prvi strani obeh razporedov, glede na to, da je na zadnji strani pod opombami zapis, da policisti delo opravljajo v uniformi, pomeni uporabo civilnega vozila, ki je prav tako navedeno na prvi strani.

13. Sodišče je v točki 10 obrazložitve primerjalo oba sporna razporeda z razporedoma z dne 11. in 16. 4. 2018. Ugotovilo je, da sta razporeda za 3. 9. 2018 in 11. 4. 2018 odrejala uporabo policijskega vozila, tako da se beseda civil na razporedu z dne 3. 9. 2018 ne more nanašati na uporabo civilnega avtomobila in da tožnik dnevnima razporedoma iz meseca aprila ni ugovarjal. Nadalje je ugotovilo, da so v postopku tako tožnik kot tudi zaslišane priče besedo civil uporabljali za vrsto delovnega oblačila in ne vozila in na podlagi izpovedi tožniku nadrejenega A.A. in I.I., da so bili razporedi dela, v katerih je A.A. predvideval, da bodo kriminalisti v začetku septembra 2018 vsaj tri dni opravljali naloge v civilnih oblačilih, pripravljeni vsaj osem dni vnaprej. Tožniku je dne 3. 9. 2018 okoli 10. ure povedal, da imajo od 14.00 ure dalje poostren nadzor v civilnih oblačilih, kar izhaja tudi iz izpovedi C.C.. Na podlagi tega je zaključilo, da je tožnik pred nastopom dela 3. in 4. 9. 2018 vedel, da odredba civil na prvi strani razporeda dela označuje vrsto oblačila in ne vozila. Ker je bil tožnik ob začetku opravljanja dela seznanjen tako z nalogami, ki so bile navedene v opombah razporedov dela, kot tudi z vrsto zahtevanega oblačila, je tožnik storil očitano mu lažjo kršitev delovnih obveznosti.

14. V naslednji točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi s preteklim označevanjem dela v civilu, ki naj ne bi bilo nikoli označeno na prvi strani razporedov dela. Na podlagi izvedenih dokazov, je zavzelo pravilno stališče, da tudi okoliščina, da jim je sedanji komandir ob nastopu svojega položaja posebej pojasnil, kako bo na dokumentih označeval delo v civilnih oblačilih, kar je izpovedala tudi priča J.J., v ničemer ne dokazuje, kako so nadrejeni pred tem označevali delo v civilnih oblačilih. In tudi zaradi tega je utemeljeno ugotovilo, da je tožnik 3. in 4. 9. 2018 vedel, da mora ta dneva delo opravljati tudi v civilnih oblačilih, saj mu je to odredil nadrejeni.

15. Pravilna in utemeljena je tudi ugotovitev v točkah 12, 13, 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bil tožnik seznanjen z odredbo tako ob prihodu na delo dne 3. 9. 2018 ob 10. uri in tudi 4. 9. 2018. Iz tega razloga ni pomembno tožnikovo zatrjevanje, ali je bil seznanjen z načrtom poostrenega nadzora z dne 29. 8. 2018, saj iz njega le dodatno izhaja, da v poostrenem nadzoru policisti kriminalisti sodelujejo v civilu in s civilnimi službenimi vozili, ter tudi ne, da je bil ta načrt izdelan po izdelavi razporedov za 3. in 4. 9. 2018. Ključno je, da je bil tožnik ob začetku opravljanja dela seznanjen tako z nalogami, ki so bile navedene pod opombami razporedov dela, kot tudi z vrsto zahtevanega oblačila za ta dva dneva, zato njegovo ravnanje pomeni kršitvi delovne obveznosti.

16. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na določbo četrtega odstavka 94. člena ZJU, da bi lahko odklonil delo. Po tej določbi lahko javni uslužbenec odkloni izvršitev odredbe oziroma navodila, če bi izvršitev pomenila protipravno ravnanje, za tak primer pa v obravnavanem primeru ni šlo. Odredba ni bila protipravna, sploh pa je tožnik sam zatrjeval, da ni vedel, da bi moral delo opravljati v civilu.

17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je imel tožnik pravico odkloniti izvršitev odredbe, ker mu tožena stranka ni zagotovila primerne torbice za prikrito nošenje orožja. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da smejo policisti glede na vrsto policijskih nalog, ki jih opravljajo, skladno z določbo tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o posesti in nošenju orožja in streliva (Ur. l. RS, št. 83/2013) orožje nositi tudi na drug način, ki omogoča učinkovito in varno uporabo. Ta pravilnik je podzakonski akt, ki je bil izdan skladno z 20. členom ZNPPol, ki določa, da imajo policisti pravico in dolžnost imeti in nositi orožje, strelivo in druga sredstva skladno s podzakonskim predpisom, ki ga izda minister. Ta pravilnik pa nima določbe, s katero bi bil izključno predpisan način nošenja orožja. Zaradi tega je pravilna tudi ugotovitev sodišča, da tožena stranka od policistov v civilnih oblekah ni zahtevala nošenja orožja na nezakonit način.

18. Pritožba je, kot izhaja iz navedenega, neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Skladno z Zakonom o Državnem odvetništvu (ZDOdv, Ur. l. RS, št. 23/2017 in naslednji), Zakonom o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/2013 in nadaljnji) in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) ter 155. členom ZPP so potrebni stroški tožene stranke stroški za sestavo odgovora na pritožbo – 375 točk in materialni stroški v višini 2 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Te stroške ji je tožnik dolžan povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.