Jedro

Če sta nasprotna udeleženca zožila širino nujne poti z naknadno postavitvijo betonskih stebričkov, to ne utemeljuje zahteve po razširitvi nujne poti, temveč bi bilo na mestu varstvo že obstoječe služnostne pravice zaradi njenega oviranja.

Predmet pritožbenih novot so lahko le subjektivno nova dejstva, ne pa tudi objektivno nova dejstva, to je dejstva, ki so nastala šele po izdaji sklepa sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj in nasprotna udeleženca krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tako primarni kot podredni predlog za izdajo začasne odredbe, s katerima je predlagatelj predlagal, da se v korist nepremičnine ID znak: parcela 0000 1543/3 ustanovi nujna pot hoje in vožnje z osebnimi in gospodarskimi vozili po nepremičnini ID znak: parcela 0000 1543/4, v širini 3,5 metra (podrejeno 3 metre) ter skupni dolžini 13,5 metra tako, kot to vse izhaja iz izreka sklepa v točkah I in II. Zavrnilo je tudi primarni predlog, da se dolžnikoma naloži, da nemudoma, najkasneje pa v roku 8 dni od izdaje začasne odredbe, odstranita ovire, železne stebričke, ki so bili postavljeni ob skrajnem severnem robu nepremičnine ID znak: parcela 0000 1543/4, ter podrejeni predlog, da se prvi dolžnici naloži, da nemudoma, najkasneje pa v roku 8 dni od izdaje začasne odredbe, odstranita ovire – betonske stebričke na nepremičnini parcela 0000 626 ob fasadi stavbe z ID znakom 0000-755 na naslovu ... ter da se dolžnikoma naloži, da v istem roku odstranita železne stebričke, ki so bili postavljeni ob skrajnem severnem robu nepremičnine ID znak: parcela 0000 1543/4. V primeru neizpolnitve je bilo predlagano, da se pooblasti upnika, da na stroške dolžnikov sam izvede odstranitev ovir in da se dolžnikoma izreče denarna kazen v višini 2.000,00 EUR.

2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil predlagatelj. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče v izpodbijanem sklepu nepravilno presodilo, da pritožnik ni uspel s stopnjo verjetnosti izkazati pogojev za predlagano začasno odredbo. Opiše služnost, ki jo ima na podlagi sodne poravnave v zadevi opr. št. II P 1847/2011, z dne 17.10.2011 in na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi opr. št. N 62/2012, z dne 28.10.2014. Sodišče je nepravilno zaključilo, da pritožnik ni pojasnil, da vzpostavitev nujne poti preko parcele 627/1 k.o. 0000 Y. ni potrebna, saj ima dostop preko navedene parcele že urejen. Vožnja preko navedene parcele med udeleženci sploh nikoli ni bila sporna. Ne glede na navedeno prilaga tudi Pogodbo o priznanju služnostne pravice z dne 11.2.2023, sklenjeno med pritožnikom ter solastniki parcele 627/1 k.o. 0000 Y. S predmetno služnostno pogodbo so se pogodbene stranke dogovorile o ustanovitvi stvarne služnosti v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 625 in 1543/3 k.o. Y. Navedene pogodbe sodišču ni mogel predložiti prej, saj je bila sklenjena šele 11.2.2023. Sodišče je nepravilno zaključilo, da pritožnik ni izkazal, da bi mu bil dostop do njegovih nepremičnin onemogočen. Pojasnil je, da stavba št. 758 predstavlja njegov dom, do njega pa ne more dostopati niti z osebnim niti z ostalimi vozili v slabih razmerah vidljivosti. V primeru slabih razmer vidljivosti, ko doma ni družinskih članov, ki bi mu lahko pomagali pri usmerjanju, je vozilo primoran pustiti na javni cesti na pločniku. K takšnemu stanju sta največ pripomogla prav nasprotna udeleženca, ki sta že tako (pre)ozko pot še dodatno ogradila, in sicer sta ob fasadi stavbe št. 755 postavila betonske stebre, dimenzij od 26 do 30 cm, ob skrajnem severnem delu nepremičnine ID znak: parcela 0000 1543/4 pa železne stebričke, ki omejujejo širino in prevoznost služnostne poti do te mere, da je ta za pritožnika postala povsem neuporabna. Da obstoječa služnostna pot ne omogoča normalne prevoznosti služnostne poti z vsemi motornimi vozili do 3,5 ton v vseh razmerah vidljivosti ter da posledično pritožnik nima ustrezne zveze z javno potjo, je potrdil tudi izvedenec v predloženem strokovnem mnenju, ki ga povzame. Pritožnik je predložil fotografije, iz katerih izhaja, da so vozniki svoja vozila pri vožnji po navedeni poti večkrat poškodovali. Pritožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe tudi dodatno izpostavil, da je povsem onemogočen tudi dostop za gospodarska in intervencijska vozila, ki v primeru požara, naravnih nesreč, nenadnega in hipnega poslabšanja pritožnikovega zdravja ne bi mogla dostopati do pritožnikovih nepremičnin ter stavbe št. 758, s čimer bi bilo ogroženo njegovo zdravje in premoženje, s tem pa med drugim tudi njegova ustavno varovana pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Ker dostop do pritožnikovih nepremičnin ter stavbe in dvorišča k stavbi št. 758 ni ustrezno zagotovljen oziroma ni mogoč, je pa nujno potreben, ni dvoma, da zaradi takšnega stanja pritožniku nastaja škoda, ki ni nadomestljiva. Sklicuje se na sodno prakso v podobnih primerih (II Cp 67/2015, II Cp 2494/2017 in druge). Sodišče je pojem nenadomestljive škode v konkretnem primeru razlagalo prestrogo in v nasprotju z ustaljeno prakso sodišč. Stališče sodišča, da dolžina 13,5 metra (kot meri trasa sporne poti) ne predstavlja razdalje, ki bi v primeru, da intervencijska vozila dejansko ne bi mogla dostopati do nepremičnin pritožnika, onemogočala nudenje intervencijskih ukrepov do te mere, da bi pritožniku grozil nastanek nenadomestljive škode, je povsem neživljenjsko. V tovrstnih kritičnih situacijah, ko velikokrat odločajo sekunde, bi se v primeru intervencije zaradi parkiranja v takšni oddaljenosti od stavbe pritožnika izgubljal dragocen čas za reševanje. Zato nedvomno obstaja možnost ireverzibilnega posega v zdravje in premoženje pritožnika. Vsled navedenemu ne more biti dvoma, da zaradi obstoječega stanja pritožniku grozi nastanek škode, ki je nenadomestljiva oziroma vsaj težko nadomestljiva.

3. Nasprotna udeleženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da že obstoj predlagateljeve terjatve zaenkrat ni verjetno izkazan. Predlagatelj namreč v postopku na prvi stopnji ni navedel, da bi v njegovo korist obstajala pravica dostopa tudi po parceli 627/1 k.o. Y., brez uporabe te parcele (ki ni v lasti udeležencev tega postopka) pa nujna pot ne bi dosegla svojega namena in bistva, to je povezave predlagateljevih nepremičnin z javno cesto. Predlagatelj je šele pritožbi priložil Pogodbo o priznanju služnostne pravice z dne 11.2.2023, sklenjeno med pritožnikom ter solastniki parcele 627/1 k.o. Y., s katero so se pogodbene stranke dogovorile o ustanovitvi stvarne služnosti v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 625 in 1543/3 k.o. Y. Navedel je, da te pogodbe sodišču ni mogel predložiti prej, saj je bila sklenjena šele 11.2.2023. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za dopustno pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP1). Predmet pritožbenih novot so namreč lahko le subjektivno nova dejstva, ne pa tudi objektivno nova dejstva, to je dejstva, ki so nastala šele po izdaji sklepa sodišča prve stopnje.2 Ker je bila pogodba o priznanju služnostne pravice sklenjena že po izdaji sklepa sodišča prve stopnje, to je dne 11.2.2023, te novote ni dovoljeno upoštevati.

6. Pravilen pa je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal za verjetno, da je izdaja predlagane začasne odredbe nujno potrebna, da se prepreči nastanek sile ali težko nadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da predlagatelj ni izkazal, da bi mu bil dostop do njegovih nepremičnin popolnoma onemogočen ali pa otežen do take mere, da svojih nepremičnin sploh ne bi mogel redno uporabljati. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je dostop možen tudi v razmerah slabše vidljivosti, pri čemer navedene okoliščine zahtevajo večjo previdnost in po potrebi tudi pomoč z usmerjanjem. Začasna odredba tako ni nujna oziroma ni edini možen ukrep za dosego tega cilja (to je preprečitev poškodb vozil, ki tudi sicer ne predstavlja težko nadomestljive škode, saj je materialno škodo mogoče nadomestiti). Predlagatelj zatrjuje in to ni sporno, da že ima pravno podlago za pot v širini 2,5 metra (po sodni poravnavi z dne 17.10.2011 in sklepu sodišča v zadevi opr. št. N 62/2012). Če sta takšno širino poti nasprotna udeleženca zožila z naknadno postavitvijo betonskih stebričkov, pa takšno dejstvo ne utemeljuje zahteve po nujni poti v širini, večji od 2,5 metra, temveč bi bilo tu na mestu varstvo že obstoječe služnostne pravice zaradi njenega oviranja (212. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ3). Ali tudi pot v širini 2,5 metra ni ustrezna za redno rabo predlagateljeve nepremičnine, pa bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti v nadaljevanju tega postopka. Ker predlagatelj zaenkrat pot uporablja, konkretno pa že nastale ali grozeče težko nadomestljive škode ni izkazal, je predlog za začasno odredbo pravilno zavrnjen. Predloženo strokovno mnenje, pridobljeno s strani predlagatelja izven predmetnega postopka, predstavlja zgolj navedbo predlagatelja, ne pa dokaza. Zato zaenkrat tudi ni verjetno izkazano, da intervencijska vozila ne morejo do nepremičnin predlagatelja oziroma da bi lahko svojo vlogo izvrševala zgolj ob dostopu čisto do nepremičnin predlagatelja. Da je predlagatelj kakorkoli posebno zdravstveno ogrožen in da je verjetnost posredovanja intervencijskih vozil večja, pa predlagatelj tudi ni zatrjeval. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je v primeru regulacijske začasne odredbe potrebno pogoje po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ4) ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-275/97, z dne 16.7.1998, obravnavati strožje in je nujen restriktiven pristop, ki terja, da se te odredbe izdajo le v nujnih in izjemoma upravičenih primerih ter ob tehtanju položaja obeh strank.

7. Sodna praksa, na katero se sklicuje predlagatelj, ne obravnava primerljivega primera, zato tovrstne pritožbene navedbe niso utemeljene.

8. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-15).

9. Nasprotna udeleženca sama krijeta stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), predlagatelj pa prav tako sam krije svoje pritožbene stroške (179. člen ZNP-1).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Tako tudi Jan Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV založba, 3. knjiga, str. 228. 3 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami in dopolnitvami. 4 Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami. 5 Ur. l. RS, št. 16/2019.