Jedro

Ker je imela tožena stranka izdelan sistem ugotavljanja delovne uspešnosti, za proizvodne delavce z določanjem norme, za posredno proizvodne delavce pa z osebno oceno, ves čas ocenjevalnega obdobja, ki se je tudi uporabljal za določanje plač, je morala uporabiti kriterij delovne uspešnosti za določitev trajno presežnih delavcev. Tožnica je bila vsak mesec ob prejemu plače seznanjena tudi z oceno delovne uspešnosti, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila ocena narejena za več let nazaj, potem ko so se začeli ugotavljati presežki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja št. 35/99 (z dne 5.2.1999) ter sklepa komisije za pritožbe o zavrnitvi ugovora (z dne 5.3.1999); - priznanje obstoja delovnega razmerja od 19.9.1999 do vrnitve na delo, vpis delovne dobe in prijavo v socialno zavarovanje. Obenem je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev drugega stavka 1. in 4. točke sklepa št. 35/99 o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki z dne 5.2.1999 in 4. točke sklepa v zvezi s sklepom komisije za pritožbe, ter sklenilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo (in odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je pred prvostopnim sodiščem v teku več pravd v istovrstnih zadevah. Tožena stranka je sprejela nov pravilnik o trajnih presežkih tik preden je presežke ugotavljala. Presežne delavce je ugotavljala po novem pravilniku, ocenjevala pa jih je za čas, ko je veljal prejšnji pravilnik, kar pomeni, da je njegove določbe uporabila za nazaj. S sprejemom pravilnika o ugotavljanju presežkov toženka ni razveljavila veljavnih določil pravilnika o osebnih dohodkih, ki določa način ugotavljanja delovne uspešnosti tako za proizvodne kot za druge delavce. Tožnica je prepričana, da bi toženka morala delovno uspešnost ugotavljati na način, kot ga določa pravilnik s področja delitve osebnih dohodkov in da je vsako ocenjevanje delovne uspešnosti za potrebe ugotavljanja presežkov nezakonito. Ocena delovne uspešnosti, ki jo je v spis predložila tožena stranka, je pisana za potrebe te pravde in s tem dokumentom tožnica ni bila nikoli seznanjena. Noben kontrolor ni prejel ocene od leta 1991 dalje. Zaključkov, da ugotavljanje delovne uspešnosti lahko nadomesti plačilna lista, ni mogoče sprejeti. Tožnica ne more zaradi nekoliko slabše ocene v letu 1991 sedem let kasneje postati presežek. Tožnica tudi navaja, da za tožnico ni bilo ugotovljeno, ali je posredno proizvodna delavka ali režijska delavka. Ker se tožnica z razsojo in razlogi sodbe ne strinja, predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se primarnemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in odločitve o stroških postopka in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Skladno z določbami 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 73/91 - ZDR) organ upravljanja oz. delodajalec sprejme program razreševanja presežkov delavcev, v katerem določi med drugim tudi seznam delavcev, katerih delo je iz nujnih operativnih razlogov trajno nepotrebno in ki jim preneha delovno razmerje. Postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev ter kriterije, ki se uporabljajo pri določitvi teh delavcev, urejajo določbe 29. ter 31. do 36h. člena ZDR ter določbe 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97) in 18. do 20. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/96, 14/99). Izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost zaključka prvostopenjskega sodišča, da je bil postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev izveden ob upoštevanju navedenih predpisov ter splošnega akta tožene stranke - Pravilnika o ugotavljanju trajno presežnih delavcev, ki je bil sprejet v letu 1998 in določa med drugim tudi metodologijo točkovanja pri določanju presežnih delavcev. Tožnica je bila pravilno uvrščena med presežne delavce, ki jim preneha delovno razmerje, zato sta izpodbijana sklepa o prenehanju delovnega razmerja zakonita.

Dne 27.1.1999 je uprava tožene stanke sprejela program prestrukturiranja in reševanja trajno presežnih delavcev. Tožnica je bila uvrščena na seznam trajno presežnih delavcev, ki jim preneha delovno razmerje, na podlagi kriterija delovne uspešnosti, strokovne izobrazbe, delovnih izkušenj in delovne dobe (kar je v skladu z 19. členom panožne kolektivne pogodbe oz. z določbami pravilnika tožene stranke, v katerem je povzet sistem točkovanja iz panožne kolektivne pogodbe za določanje presežnih delavcev). Tožnica je bila po kriteriju delovne uspešnosti ocenjena z - 20 točkami (podpovprečna uspešnost), skupno število točk po vseh kriterijih pa je znašalo 43 točk. Sodelavka G. M., s katero je bila tožnica na delovnem mestu kontrolor montaže primerjana, pa je iz naslova delovne uspešnosti dobila 40 točk (nadovprečna uspešnost), tako da je po vseh kriterijih skupaj zbrala 103 točke in zato obdržala delovno mesto. Ocenitev je v skladu s pravilnikom tožene stranke. Za posredno proizvodne (to je režijske) delavce se delovna uspešnost ugotavlja na osnovi ranga povprečne delovne uspešnosti, ki je na delovnem mestu tožnice (kontrolor montaže) znašala 9,5 % (oz. med 9,265 ter 9,737 %), tožnica pa je v spornem obdobju imela oceno delovne uspešnosti manj kot 9,265 %.

Določbe Pravilnika o ugotavljanju trajno presežnih delavcev z dne 10.11.1998, ki določajo kriterije za določanje presežnih delavcev, med njimi tudi način ocenjevanja delovno uspešnost, so usklajene z 19. členom panožne kolektivne pogodbe, in tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bile uporabljene retroaktivno. Ni mogoče pritrditi stališču pritožbe, da je tožena stranka določila retroaktivno veljavnost pravilnika o ugotavljanju trajno presežnih delavcev za več let nazaj. Uporaba kriterija delovne uspešnosti po pravilniku iz leta 1998 (ki je bil sprejet po uveljavitvi panožne kolektivne pogodbe v letu 1996 in usklajen z njenimi določbami) se namreč navezuje na sistem ugotavljanja delovne uspešnosti, ki je v ocenjevalnem obdobju zadnjih 18 mesecev pred ugotavljanjem presežnih delavcev pri toženi stranki veljal za določanje plač. Zato ne gre za retroaktivno uporabo določb pravnilnika o ugotavljanju trajno presežnih delavcev, čeprav je bilo v prejšnjem pravilniku o ugotavljanju presežnih delavcev točkovanje delovne uspešnosti res urejeno drugače (za neposredno proizvodne delavce se je delovna uspešnosti ugotavljala in točkovala v odvisnosti od doseganja oz. preseganja norme, ne pa v odvisnosti od povprečnega doseganja norme v oddelku, za posredno proizvodne delavce pa se je prav tako upoštevala povprečna osebna ocena, s tem da je bil sistem točkovanja določen tako, da je imel kriterij delovne uspešnosti manjšo težo v primerjavi z ostalimi kriteriji kot po novem pravilniku). Tožena stranka je torej upoštevala tudi določbo 5. odstavka 19. člena panožne kolektivne pogodbe, po katerem se kriterij delovne uspešnosti delavca ugotavlja najmanj za dobo enega leta popolne zmožnosti za delo pred ugotavljanjem presežnih delavcev. Tega kriterija ni mogoče uporabiti le v primeru, če delodajalec ni imel izdelanega sistema ugotavljanja delovne uspešnosti v tem obdobju, oz. če delavec v tem obdobju ni delal. Ker je imela tožena stranka izdelan sistem ugotavljanja delovne uspešnosti za proizvodne delavce z določanjem norme, za posredno proizvodne delavce pa z osebno oceno, ves čas ocenjevalnega obdobja, ki se je tudi uporabljal za določanje plač, je morala uporabiti kriterij delovne uspešnosti za določitev trajno presežnih delavcev.

Tožnica je bila vsak mesec, ob prejemu plače, seznanjena tudi z oceno delovne uspešnosti. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila ocena narejena za sedem let nazaj, potem ko so se začeli ugotavljati presežki. Ocena delovne uspešnosti, s katero tožnica, kot navaja, ni bila nikoli seznanjena, ki je bila predložena sodišču, je le povzetek ocen iz plačilnih list (tretja postavka, zapisana na začetku plačilne liste, je urna postavka z osebno oceno, ki služi za izračun plače za delo po času), ne pa nek nov dokument, pisan za potrebe te pravde. Tudi pritožbenim navedbam s tem v zvezi zato ni mogoče pritrditi.

Ker je bila tožnica zakonito določena kot presežna delavka, ki jih preneha delovno razmerje, sta izpodbijana sklepa zakonita. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za njuno razveljavitev in v zvezi s tem tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (353., 365. člen ZPP).