Jedro

Po določbi 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženega N.B. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega N.B. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 09.11.2000 dalje.

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil. Zoper ta pravnomočen sklep sta obdolženi N.B. in njegov zagovornik vložila na Okrožno sodišče v Kopru zahtevi za varstvo zakonitosti in sicer obdolženi 16.11.2000, njegov zagovornik pa 24.11.2000. Obdolženi N.B. uveljavlja "nepravilnosti postopka" s predlogom, da Vrhovno sodišče napadeni sklep tako spremeni, da mu pripor takoj odpravi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. Zagovornik obdolženega N.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev Ustave Republike Slovenije, kršitev določb kazenskega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in pripor zoper obdolženega N.B. odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega N.B. navaja, da so navedbe vložnika v zvezi z vprašanjem obstoja utemeljenosti suma neutemljene. Obdolženca B. obremenjuje soobdolženi Ž. Sklep sodišča o obstoju realne nevarnosti, da bi obdolženi na prostosti utegnil ponoviti kazniva dejanja, je zadosti obrazložen in tudi ni pogojev za odreditev hišnega pripora kot milejšega ukrepa. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega N.B. za varstvo zakonitosti zavrne, medtem ko se o vlogi obdolženca, ki je bila prav tako vložena kot zahteva za varstvo zakonitosti in poslana Državnemu tožilstvu Republike Slovenije v odgovor, vrhovna državna tožilka ni izjavila.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Tako obdolženi B. kot njegov zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti predvsem napadata ugotovitev o obstoju utemeljenega suma, da naj bi obdolženi B. storil očitana kazniva dejanja. Pri tem za vlom v I. vložnika skladno navajata alibi obdolženega B., ki naj bi se v kritičnem času nahajal v M. Prav tako oba vložnika napadata oceno preiskovalnega sodnika kot tudi izvenobravnega senata zagovorov soobdolženega Ž. ter obdolženega B. V zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oba vložnika skladno zatrjujeta, da ni podan, pri čemer se obdolženi B. sklicuje na svoje osebne in družinske razmere ter poklicno dejavnost, ki mu zagotavlja eksistenco in ugled v družbi. Zagovornik pa z zahtevo za varstvo zakonitosti napada določbe ZKP o odreditvi pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti kot neustavne in pri tem opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz leta 1996, ki da je niti prvostopno niti pritožbeno sodišče nista upoštevali. Oba vložnika tudi opozarjata na povsem enak učinek uporabe hišnega pripora namesto pripora, saj ima obdolženi B. stanovanje v L. Vrhovno sodišče je presojalo utemeljenost zahtev za varstvo zakonitosti obeh vložnikov v naslednjem zakonitem okviru: V prvem odstavku 201. člena ZKP je določeno, da se sme pripor odrediti zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje. V isti določbi je pod točko 3) priporni razlog ponovitvena nevarnost opredeljen z naslednjim: "če teža, način storitve, ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoličine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi". Določba o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti je bila oblikovana z novelo ZKP (Ur. l. RS, št. 72/98), ob upoštevanju zahtev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je z odločbo z dne 11.4.1996, št. U-I-18/93, (Uradni list RS, št. 25/96), ugotovilo, da prejšnja določba ZKP, ki je urejala priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ni bila v skladu z Ustavo. Zato so izvajanja zagovornika v zvezi z neustavnostjo določbe ZKP o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti neupoštevna.

Vložnika z zahtevo za varstvo zakonitosti napadata pravnomočno odločbo o odreditvi pripora skladno s četrtim odstavkom 420. člena ZKP. Pri tem izrecno uveljavljata zmotno ugotovljeno dejansko stanje tako glede zaključkov o obstoju utemeljenega suma, da naj bi obdolženi B. v sostorilstvu storil očitana kazniva dejanja, kot glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Ob tem se sicer sklicujeta tudi na bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitev drugih določb kazenskega postopka (2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), obrazlagata pa zgolj navedeno 3. točko, ko naj bi bile kršene določbe postopka z napačno uporabo določb o priporu, saj bi po vložnikih zadoščala odreditev hišnega pripora.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tako glede obstoja utemeljenega suma kot tudi obstoja pripornih razlogov. Vrhovno sodišče ugotavlja, da imata oba napadena sklepa predloženim dokazom sprejemljive zaključke o obstoju utemeljenega suma kot potrebne stopnje verjetnosti za odločanje o odreditvi pripora. Ob priznanju sostorilca in najdenih realnih dokazih zaključki napadenih sklepov o obstoju utemeljenega suma ne predstavljajo nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Tudi obrazložitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v obeh napadenih sklepih je skladna s predloženimi dokazi in tako zaključki ne predstavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot jo zatrjujeta oba vložnika (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

Pravilna je tudi ocena v obeh napadenih sodnih sklepih, da je edino pripor primerno sredstvo za zagotovitev, da obdolženi B. na prostosti ne bi ponavljal istovrstnih kaznivih dejanj. Nobenega zagotovila namreč ni, da bi bilo mogoče doseči enak učinek tudi z odreditvijo hišnega pripora. Vsa izvajanja vložnikov v tej smeri so zato neutemeljena. Način storitve, obseg izvršenih oziroma poskušanih kaznivih dejanj velike tatvine ter socialne razmere samega obdolženega B., kot sledijo iz zbranih dokazov, za zaključek o ponovitveni nevarnosti kot pripornem razlogu zadoščajo in je zato odločitev o priporu skladna z zahtevami ZKP in ustrezno obrazložena.

Glede na povedano je Vrhovno sodišče, ko je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, na katero se vložnika sklicujeta v svojih zahtevah, in da sta vloženi tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, skladno s 425. členom ZKP, obe zahtevi zavrnilo kot neutemeljeni.