Jedro

Ko gre za obogatitveni zahtevek, nastane terjatev oziroma možnosti njene uveljavitve šele s trenutkom, ko so znani vsi elementi prikrajšanja na eni strani oziroma obogatitve na drugi strani.

Uveljavljanje ničnosti pogodbe ter posledični kondikcijski zahtevki iz nične pogodbe pa niso podvrženi zastaranju.

Če tretji, ki ima pravni interes, izpolni dolžnikovo obveznost, to pomeni lahko zgolj to, da nanj preide upnikova terjatev na podlagi zakonske subrogacije zoper dolžnika, in torej nima takšna izpolnitev načelno nobenega učinka na obligacijsko razmerje med upnikom iz pogodbe in dolžnikom, kot tudi ne na posledice, ki nastanejo zaradi neizpolnitve obveznosti s strani upnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka dolžna v petnajstih dneh plačati tožeči stranki znesek 13.500,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 04. 08. 1994, kar je znašalo 1.075.653,00 SIT oziroma sedaj 4.488,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.075.853,00 SIT od dne 18. 10. 2003 do 13. 12. 2006 v tolarski protivrednosti in od zneska 4.488,62 EUR od dne 01. 01. 2007 do plačila pod izvršbo in ji v istem roku povrniti pravdne stroške v znesku 3.571,16 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži, da ji povrne stroške postopka. Poudarja, da še vedno vztraja pri ugovoru zastaranja terjatve. Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka zahteva povrnitev zneskov, ki naj bi jih izročala toženi stranki v času od konca leta 1993 pa do avgusta leta 1994. Po določilih ZOR, ki se uporablja za razmerja nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, je splošni zastaralni rok pet let in je torej stekel že leta 1999, predmetna tožba pa je bila vložena dne 21. 02. 2000 in sicer že potem, ko je terjatev zastarala. Ker toženka ni bila spoznana za krivo kaznivega dejanja, saj je bil kazenski postopek proti njej ustavljen, ni mogoče upoštevati 377. člena ZOR. Poudarja, da se ni zavezala sprejeti rizika, da pripelje toženkinega moža v Slovenijo. Glede na sposobnosti tožene stranke in njene zdravstvene težave ter bolezen, s katero je bila tožeča stranka tudi seznanjena, je toliko manj verjetno, da bi tožeča stranka od tožene kaj takega sploh pričakovala, šlo je za to, da bi si predvsem pridobila kakršnokoli informacijo o pokojnem. Če je bil torej dogovor, da se bodo iskale informacije o T., iz tega sledi, da tožena stranka ni vedela, kaj se z njim dogaja oziroma ali je že pokojni. Poleg tega je bilo glede na vojno stanje jasno, da teh informacij nihče ni imel. Tožeča stranka in priče so povedale, da naj bi D. rekla, da bo „izbavila“ T. ven. Tožena stranka pa je to zanikala. Zato glede osnovnega dogovora ni prišlo do soglasja volj o tem, kaj je predmet pogodbe. Tudi če je tožnica mislila in pričakovala kaj več, se je tožena stranka zavezala le, da bo poskušala izvedeti za kakšno informacijo o T. Pričakovanj tožnice ni mogoče šteti kot dogovora o predmetu izpolnitve. Dokazna ocena sodišča je zato napačna. Tudi ni mogoče slediti zaključku višjega sodišča, da ni šlo za pogodbo tveganja, ampak za pogodbo rezultata, saj glede na vojno stanje ni mogel nihče obljubljati rezultata, prav tako pa tožnica ni pričakovala rezultata. Zaključki sodišča so zato pretirani in ne upoštevajo specifičnosti vojnih razmer v tistem času in dejstev, da se že sicer tovrstni posli vedno sklepajo le do ravni, da se prevzemnik zaveže le za prizadevanja in ne za rezultat. Sodba v tem delu nima razlogov oziroma so ti v nasprotju z izvedenimi dokazi in zlasti z izjavo toženke in je zato podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ker je torej tožena stranka zbirala informacije in po svoji najboljši volji in moči poskušala izvedeti, kaj je s T., je s tem v celoti izpolnila vse, kar se je zavezala na podlagi naročila. Posel in njena obveznost je bila torej s tem izpolnjena. Sodišče je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno pravno kvalificiralo pravni posel, posledično pa je napačno uporabilo materialni predpis. Sodišče je zelo na kratko povzelo, da ne verjame pisnim dokazom o transferju denarja na druge osebe, ki ga je tožena stranka dalje izročala predvsem M.. Šlo je za potrdilo praktično o vseh zneskih, ki jih je toženka prejela – to je predložila tudi kot dokaz – vendar je toženka imela tudi cel kup drugih stroškov za telefoniranje, lastni porabljeni čas, zbiranje sanitetnega materiala in drugo. Sodišče je ocenilo, da mora toženka vrniti vse, kar je prejela, brez upoštevanja kakršnihkoli stroškov, čeprav bi moral oceniti višino le teh po napotilu višjega sodišča. Sodba zato v navedeni smeri nima razlogov oziroma so ti nepopolni in se je ne da preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sporni dogovor ni ničen, če je bilo dogovorjeno, da bo D. pribavila informacijo. Ni se zavezala glede predmeta, ki ne obstoji, temveč glede popolnoma dosegljive izpolnitve. Zato v tem delu pogodba ni nična, nična je lahko le glede tega, če bi se D. zavezala pripeljati tožnici njenega moža. Takšnega dogovora pa ni bilo. Oseba niti čez mejo ne bi mogla zaradi pravnih ovir, česar se je tožnica zavedala. Zato je vsekakor pretirano ocenjevati, da je šlo pri dogovoru za soglasje volj tudi glede dejstva, da bo toženka osebo pripeljala kar nekam v Slovenijo. Dogovor je bil namreč tako nenatančen, da če je tožnica rekla samo to, da naj bi toženka njenega moža „izbavila“ in če je le to vsebina pogodbe, pri čemer se glede nobenih drugih podrobnosti niso dogovorili (glede logistike, transporta, prehoda mej itd.), se lahko trdi, da se o tem niso pogovarjale laične stranke, ki pa so si vsaka po svoje predstavljale, kaj naj kdo naredi ali kaj je vsebina dogovora. Nedvomno je, da do soglasja volj glede obveznosti, da bo toženka osebo pripeljala celo sem, nikoli ni prišlo. Pravna opredelitev razmerja je torej napačna. Dogovor tudi ni v celoti ničen. Zato odpade podlaga za povrnitev zneska iz naslova ničnosti. Toženka tudi ni bila neupravičeno obogatena, saj zase ni zadržala ničesar. Ni presežka nad porabljenimi stroški, saj je toženka ves denar porabila tako, da ga je dala naprej. Ni vedela niti ni mogla vedeti za dejstvo ali je T. v času sklepanja pogodbe živ ali ne. Tako ni podlage za vrnitev vtoževanih zneskov. Glede zastaranja zahtevka glede tega, da priče niso potrdile, da je bila pri pogajanjih prisotna tožnica, temveč njena tašča, oziroma da sta se o poslu pogajali celo obe, obe izročali denar, pa se tožena stranka v celoti sklicuje na že podane pritožbene razloge iz pritožbe z dne 18. 02. 2010. Če sta namreč denar izročali obe, kar sta potrdili tako tožnica kot tašča, tožnica denarja, ki ga je izročila tašča, ne more zahtevati. Slednja si je namreč najbolj prizadevala, saj je šlo za njenega sina. Koliko je kdo dal, pa v postopku sodišče ni ugotovilo, zato je toliko bolj sporna legitimiranost tožnice, saj glede taščinega denarja v tem postopku ni izkazala pooblastila za izterjavo. Sodba zato v navedeni smeri nima razlogov oziroma so ti nepopolni in se je ne da preizkusiti. Zato je tudi tu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tudi ni dokaza o tem, da bi bila tožnica sploh aktivno legitimirana v tem postopku, prav tako ni dokazov, da je toženka prejela več kot 9.000,00 DEM. Ocenjuje, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo nepopolno in nepravilno in zato tudi zmotno uporabilo materialnopravni predpis, zaradi neskladne argumentacije v obrazložitvi sodbe pa je ta sama s seboj v nasprotju glede tega, kar izhaja iz samih listin in zaslišanj prič ter strank in med zaključki ter oceno sodišča glede teh dejstev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka v pritožbi ponovno ponavlja ugovor zastaranja in ne soglaša s prvostopnim stališčem, da v konkretnem primeru, ko gre za obogatitveni zahtevek, nastane terjatev oziroma možnosti njene uveljavitve šele s trenutkom, ko so znani vsi elementi prikrajšanja na eni strani oziroma obogatitve na drugi strani. Ti so bili tožnici lahko znani šele 18. 10. 2003, ko je izvedela za potrdilo o smrti svojega moža. Šele tedaj je torej izvedela, da toženka svoje pogodbene obveznosti ne bo mogla nikoli izpolniti. Upoštevaje petletni zastaralni rok ter datum vložitve tožbe, je bila torej tožba vložena še pred potekom zastaralnega roka, kot vse pravilno izhaja iz izpodbijanih razlogov sodišča prve stopnje. Sicer pa je pogodba tudi nična, uveljavljanje ničnosti pogodbe ter posledični kondikcijski zahtevki iz nične pogodbe pa niso podvrženi zastaranju (110. člen ZOR oz. 93. člen OZ). Materialno pravo je torej v zvezi z ugovorom zastaranja pravilno uporabljeno.

5. V nasprotju s prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje so pritožbene trditve, da naj bi bilo med pravdnima strankama dogovorjeno le to, da naj bi toženka predvsem pridobila informacije o pokojnem. Na podlagi prepričljivih tožničinih izpovedb in tudi izpovedb priče R. T. je jasno, da je bila med strankama sklenjena pogodba o delu in ne pogodba o naročilu (mandatna pogodba), da se je torej tožnica s toženko dogovorila, da bo toženka uredila, da se bo tožničin mož vrnil v Slovenijo. Šlo je torej za pogodbo rezultata in ne za pogodbo tveganja, kot poskuša neuspešno z obširnimi pritožbenimi navedbami prikazati toženka. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je torej toženka tožnici zagotavljala, da je njen mož živ in da ga bo pripeljala v Slovenijo. Kljub temu, da je res šlo za tedaj še vojne razmere, pa je po presoji pritožbenega sodišča življenjsko in logično sprejemljivo, da je bila tožnica nedvomno lahko prepričana, da bo toženka tudi s pomočjo drugih oseb izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Pritožbeno sodišče na podlagi ocenjenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ne dvomi o tem, da je tudi toženka izrazila pogodbeno voljo, da bo poskrbela, da se bo tožničin mož vrnil v Slovenijo. To pa izkazuje soglasje volj glede zgoraj opisanega dogovora in ne zgolj dogovora o zbiranju informacij ali celo nesporazuma o vsebini dogovora, kot še poskuša prikazati pritožnica. V tem delu poskuša pritožnica sicer uveljaviti bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj ne bi vsebovala potrebnih razlogov oziroma naj bi bili razlogi v nasprotju z izvedenimi dokazi predvsem z izjavo zaslišane toženke. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da gre dejansko za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje verjelo prepričljivim izpovedbam tožnice in ne toženkinim. Upoštevaje ugotovljeno vsebino pogodbe pa je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Ker torej toženka ni izpolnila svoje pogodbene obveznosti iz dvostranske pogodbe (to je omogočiti, da se bo tožničin mož vrnil), tudi iz tega razloga ni upravičena, da zadrži prejete zneske plačila (primerjaj določbo 124. člena ZOR oziroma sedaj 103. člen OZ ter določbo drugega odstavka 132. člena ZOR oziroma sedaj drugega odstavka 111. člena OZ).

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na neizpodbijano ugotovitev, da je bil tožničin mož mrtev že v času, ko sta toženka in tožničina tašča prvič stopili v kontakt in posledično tudi v času sklenitve dogovora med pravdnima strankama. Predmet pogodbe je bil torej nemogoč oziroma neobstoječ in je zato ničen upoštevaje določbo 47. člena ZOR (oziroma sedaj 35. člen OZ), kot materialnopravno pravilno zaključuje sodišče prve stopnje (1). Na podlagi nične pogodbe pa je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti vse, kar je neupravičeno dobila, kot nadalje pravno pravilno na podlagi določbe 104. člena ZOR oziroma sedaj 87. člena OZ, prav tako pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

7. Zakaj sodišče prve stopnje ni verjelo toženki, da so prejeti zneski predstavljali plačilo za kritje stroškov, ki naj bi bili potrebni zato, da se tožničin mož vrne, je izčrpno obrazloženo v zadnjem odstavku na peti strani ter v prvem in drugem odstavku na šesti strani izpodbijane sodbe. Tudi pritožbeno sodišče predvsem prepričuje okoliščina, da M. M. ni bil nikoli član Mednarodnega rdečega križa v Zagrebu oziroma da takšna oseba sploh ni obstajala, kot je nasprotno zatrjevala toženka. Zato so pravilno – kot neverodostojne ocenjene njene izpovedbe, da naj bi prav tej osebi toženka izročala denar za kritje potrebnih stroškov. Trdnost dokaznega zaključka je še toliko večja, ker je v kazenskem postopku zaslišani M. M., ki je profesor v pokoju, izpovedal, da mu sicer tudi ni nič znanega o družini T. niti o toženki. Logičen je torej tudi dokazni zaključek, da toženka ni imela nikakršnih stroškov in da je očitno denar zadržala zase. Zato ga mora tudi v celoti vrniti tožnici. Dokazna ocena je torej pravilna in zato tudi ne obstaja bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki dejansko predstavlja očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zatrjevano procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pravno nepomembne so pritožbene trditve, da naj bi denar izročili tako tožnica kot tudi njena tašča in da zato tožnica ne more zahtevati denarja, ki ga je izročila tašča. Bistveno je, da je pogodbo s toženko sklenila le tožnica. Zato je le tožnici toženka dolžna vrniti pogodbeno dogovorjeni znesek. Če namreč tretji, ki ima pravni interes, izpolni dolžnikovo obveznost, to pomeni lahko zgolj to, da nanj preide upnikova terjatev na podlagi zakonske subrogacije zoper dolžnika (glej 300. člen ZOR oziroma sedaj 275. člen OZ), in torej nima takšna izpolnitev načelno nobenega učinka na obligacijsko razmerje med upnikom iz pogodbe in dolžnikom, kot tudi ne na posledice, ki nastanejo zaradi neizpolnitve obveznosti s strani upnika. Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno ugotavljati, koliko je kdo prispeval za plačilo dogovorjene storitve. Zato tudi v tem delu ne moreta biti utemeljena pritožbena očitka o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolni ter zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, katera poskuša sicer tudi tu pritožnica neuspešno prikazati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ, da tudi v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov oziroma so ti nepopolni.

9. Ker pritožnica zgolj pavšalno oziroma nesubstancirano navaja, da ni dokazano, da naj bi toženka prejela več kot 9.000,00 DEM, jo pritožbeno sodišče napotuje na zadostne dejanske razloge sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na šesti strani izpodbijane sodbe.

10. Prav tako je zgolj posplošen pritožbeni očitek, da je zaradi neskladne argumentacije v razlogih sodba sama s seboj v nasprotju glede tega kar izhaja iz samih listin in zaslišanj prič ter strank in med zaključki ter oceno sodišča glede teh dejstev. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke niti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kakšne druge po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesne oziroma materialnopravne narave.

11. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

(1) Glej v teoriji: dr. Stojan Cigoj: „Obligacijska razmerja 1978“, Ljubljana 1978, Časopisni zavod, Uradni list SR Slovenije; stran 39. Gre za absolutno oziroma objektivno nemožnost izpolnitve, ko izpolnitve ne more nihče opraviti.