Jedro

Tožnica je bila z mesta direktorice doma razrešena, po tem, ko je tožena stranka prejela odstopno izjavo tožnice s predčasnim odstopom s funkcije direktorice. Posledično tožnica ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela direktorice, zato ji je tožena stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, skladno z drugo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je med drugim tudi neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožena stranka zagovora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni bila dolžna opraviti. Zagovor namreč v takem primeru ne bi mogel v ničemer vplivati na odpoklic in posledično na odpovedni razlog (odstopna izjava tožnice).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom o popravi zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 27. 2. 2018; da tožnici na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo, ampak traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2017 ter ji za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v vsa zavarovanja, obračunati osnovno bruto plačo v višini 2.893,54 EUR, na tako določeno plačo obračunati dodatek za delovno dobo, po odvedbi obveznih davkov in prispevkov pa ji izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica po svojih pooblaščencih pravočasno vlaga pritožbi zoper zavrnilni del navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse pa s stroškovno posledico. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da je od leta 2003 dalje imela sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, v okviru le tega pa je imela za čas trajanja mandata sklenjeno pogodbo za določen čas. Opozarja na sodno prakso v zadevi VIII Ips 298/2015. Zatrjuje, da je tožena stranka kršila obveznost zagotovitve ustreznega delovnega mesta, prav tako pa je kršila še svojo nadaljnjo obveznost, sistemizirati za tožnico ustrezno delovno mesto, v kolikor le tega ni imela sistemiziranega. Meni, da kršitev te obveznosti tožene stranke ne more iti v škodo tožnice. Nasprotuje napačnemu zaključku sodišča glede ugotovitve socialne inšpekcije, da je potreba po njenem delu obstajala, ker bi lahko opravljala delo strokovne vodje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da to delo ni bilo mogoče, ker takšno delovno mesto ni bilo sistemizirano in je delo strokovne vodje enotno zaobseženo v delovnem mestu direktorja. Navaja, da je tožena stranka podala javno naročilo za "svetovalca", ki mora imeti organizacijske in vodstvene sposobnosti, delo naj bi se opravljalo na sedežu tožene stranke, svetovalec pa naj bi v skladu z javnim naročilom moral biti prisoten na sestankih in sejah zavoda. Tožena stranka je zanikala, da bi imenovana s. p. opravljala delo pomočnika direktorja in navajala, da je zgolj pravno svetovala. Sodišče tudi ni zaslišalo predlagane priče A.A., ki je bil prisoten na sestanku s člani sveta zavoda – predstavnik ustanovitelja in je tudi sam opozoril, da glede na število oskrbovancev obstajajo pogoji za sistemizacijo delovnega mesta pomočnika direktorja. Glede na to, da je tožena stranka ves čas od tožnice zahtevala sistemiziranje dodatnih delovnih mest (namestnika direktorja, pomočnika direktorja, itd.), je očitno, da bi lahko tožena stranka (v imenu sveta zavoda) sistemizirala delovno mesto, katerega sistemizacijo je zahtevala od tožnice, saj je imela pravico in dolžnost spremeniti sistemizacijo. Prav nestrinjanje tožnice s sistemiziranjem dodatnih delovnih mest (dodatni stroški, ki bi povečali višino oskrbe oskrbovancev) je povzročilo odločitev sklepa zavoda, da tožnici odvzame pristojnost sistemizacije, ker je nasprotno od tožnice svet zavoda ocenjeval, da potrebuje dodatna vodilna delovna mesta. Meni, da je zanjo po prenehanju funkcije obstajalo delo, ki bi ga bila dolžna tožena stranka naložiti tožnici glede na 14. točko pogodbe o zaposlitvi. V kolikor pa zanjo ni imela sistemiziranega delovnega mesta, pa bi ga lahko dodatno sistemizirala. Opozarja, da je odločitev sodišča nepravilna tudi iz razloga, ker bi narekovala kvečjemu odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker tožena stranka ne more tožnici zagotoviti ustreznega delovnega mesta. Nasprotuje tudi stališču sodišča glede pristojne osebe za izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ker je odpoved izdala nepristojna oseba (predsednica sveta zavoda), čeprav je bil v času izdaje odpovedi že imenovan v. d. kot novi zakoniti zastopnik zavoda. Nasprotuje citirani sodni praksi sodišča prve stopnje in razlogovanju sodišča, ki je zavrnilo tožničin ugovor, da je odpoved nezakonita tudi iz razloga, ker tožnici ni bil omogočen zagovor, češ da je odpoved posledica odstopa in razrešitve tožnice in zagovor ne bi pripomogel k drugačni odločitvi tožene stranke. Tožnica bi v zagovoru lahko dodatno pojasnila svoj odstop, tako v okviru navedb v zvezi z neupravičenimi pritiski nanjo, odvzemom pristojnosti ter ugotavljanjem ustreznosti drugega delovnega mesta in dela, ki ga je bila tožena stranka dolžna zagotoviti tožnici. Uveljavlja, da tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz leta 2003 nikoli ni podala, zato je ta še vedno v veljavi, kar pomeni da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 298/2015 ne bi bila uporabljiva v predmetni zadevi, ker naj bi izhajala iz drugačne situacije. Meni, da je sodišče navedeno sodbo selektivno povzemalo. Obe pritožbi priglašata pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi kot neutemeljeni zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotji, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Pritožba navedeno protispisnost zatrjuje, ker sodišče v obrazložitvi navaja, da je bil sklep o razrešitvi tožnice sprejet na 8. seji dne 27. 2. 2018, iz same listine pa je jasno, da je svet doma predmetni sklep sprejel na 5. seji 19. 2. 2018. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bila tožnica razrešena na seji doma dne 19. 2. 2018 in da ji je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti dne 27. 2. 2018. 8. Ni podana niti kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnica uveljavlja, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče A.A., predstavnika ustanovitelja, ki je bil prisoten na seji sveta zavoda v novembru 2017, ko je bila tožnica še direktorica zavoda, in bi lahko povedal, kako je omenjeni sestanek potekal. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo ta predlog kot prepozen, saj je bil podan po prvem naroku za glavno obravnavo. Pri tem pa je dodatno tudi ocenilo, da tudi sicer zaslišanje te priče ne bi bilo potrebno, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Kaj se je dogajalo v drugi polovici leta 2017, ko je bila tožnica še direktorica zavoda, in kaj je bil razlog za njen odstop, ni odločilno dejstvo v predmetnem sporu.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je tožnica s toženo stranko sklenila štiri pogodbe o zaposlitvi (z dne 29. 1. 2003, 3. 1. 2007, 18. 5. 2012 in 23. 5. 2017) in z vsako pogodbo o zaposlitvi je bila imenovana na mesto direktorice zavoda za določeno mandatno obdobje, prav tako pa je bila v vsaki pogodbi o zaposlitvi zapisana tudi določba, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas; - da je tožnica dne 27. 11. 2017 podala izjavo, da odstopa s funkcije direktorice; - da je tožena stranka na seji sveta doma dne 19. 2. 2018 (zaradi odstopa tožnice) sprejela sklep, da so podani razlogi za razrešitev tožnice z mesta direktorice; - da je tožena stranka tožnici dne 27. 2. 2018 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je podpisala predsednica sveta doma tožene stranke; - da je tožnica imela (na podlagi 14. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2017) po prenehanju mandata direktorice pravico do zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi in usposobljenosti ter pravico do razporeditve v plačni razred v skladu z določbami Pravilnika o napredovanju delavcev, zaposlenih na področju socialnega varstva; - da bi bila za tožnico primerna delovna mesta strokovni vodja, namestnik direktorja in pomočnik direktorja, kakor je sama zatrjevala; - da tožnica del strokovne vodje samostojno po razrešitvi z mesta direktorice doma glede na takratno sistemizacijo delovnih mest ne bi mogla opravljati, ker Akt o ustanovitvi tožene stranke ni imel predvidene ločenosti funkcije direktorja zavoda in dela strokovnega vodje, temveč je bilo to združeno v delovnem mestu direktorja doma; - da tožena stranka delovnega mesta pomočnika direktorja nikoli ni imela sistemiziranega, niti ni bilo potrebe po tem delovnem mestu; - da je tožena stranka s spremembo sistemizacije v juliju 2018 sistemizirala delovno mesto namestnika direktorja.

10. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti tožnici zakonita, ker tožena stranka ni mogla ponuditi tožnici drugega primernega sistemiziranega delovnega mesta, saj takšnega delovnega mesta ni imela.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi tožena stranka tožnici morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnica je bila z mesta direktorice doma razrešena dne 19. 2. 2018, po tem, ko je tožena stranka prejela odstopno izjavo tožnice s predčasnim odstopom s funkcije direktorice. Posledično tožnica ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela direktorice, zato ji je tožena stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, skladno z drugo alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. –ZDR-1). Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je med drugim tudi neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.1 Protispisna je pritožbena navedba, da je tožena stranka tožnici odpovedala napačno pogodbo o zaposlitvi, saj je tožnica sama v tožbenem zahtevku postavila pod točko 3 zahtevek, da jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2017 in v dokaznem postopku ni zatrjevala, da bi ji tožena stranka morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz leta 2003, zato so te pritožbene navedbe tudi prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Pritožba uveljavlja, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, ker naj odpovedi ne bi podal pristojni organ. V času podpisa odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil zakoniti zastopnik tožene stranke vršilec dolžnosti direktorja, ki je bil imenovan na isti seji, na kateri je bila tožnica razrešena kot direktorica tožene stranke (19. 2. 2018). Odpoved pogodbe je lahko podpisala predsednica sveta doma kot pristojna oseba, ne glede na dejstvo, da je bil takrat že imenovan vršilec dolžnosti direktorja doma. Tožnica je pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 5. 2017 sklenila s predsednico sveta doma. Iz 16. točke pogodbe o zaposlitvi tudi izhaja, da individualne sklepe, ki se nanašajo na pravice direktorice v zvezi s plačo in drugimi prejemki, in ostale individualne sklepe izdaja in podpisuje predsednik sveta doma, oziroma oseba, ki jo predsednik sveta pisno pooblasti. ZDR-1 v tretjem odstavku 20. člena določa, da kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, ki je po zakonu oziroma aktih družbe pristojen za zastopanje delodajalca proti poslovodnim osebam. V konkretnem primeru je to svet zavoda oziroma njegova predsednica, ki je s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi, zato je tudi imela pooblastilo za podpis redne pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pritožbene navedbe, da bi to smel storiti le vršilec dolžnosti direktorja, so tako neutemeljene.

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi moral biti izveden zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka zagovora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni bila dolžna opraviti. Zagovor namreč v takem primeru ne bi mogel v ničemer vplivati na odpoklic in posledično na odpovedni razlog (odstopna izjava tožnice).2

14. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni mogla ponuditi drugega primernega sistemiziranega delovnega mesta, saj takšnega delovnega mesta ni imela. Pritožba zatrjuje, da vršilec dolžnosti ni izpolnjeval pogojev za imenovanje direktorja, ker ni imel pogoja za delo strokovne vodje po Zakonu o zavodih, tožnica pa je imela kvalifikacijo in bi to delo lahko še naprej opravljala. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica del strokovne vodje samostojno (po razrešitvi z mesta direktorice doma) glede na takratno sistemizacijo delovnih mest ni mogla opravljati. Akt o ustanovitvi družbe ni imel predvidene ločenosti funkcije direktorja zavoda in dela strokovnega vodje, temveč je bilo to združeno. Potreba po sistemizaciji in zaposlitvi delavcev na delovnem mestu strokovne vodje se je kasneje izkazala za upravičeno na podlagi zapisnika socialne inšpekcije z dne 17. 5. 2018 (A10). S tem zapisnikom je bilo vršilcu dolžnosti naloženo, da za čas svojega mandata vršilca dolžnosti direktorja oziroma do njegove izpolnitve pogoja za strokovnega vodjo zavoda zaposli strokovnega sodelavca socialnega varstva v obliki zaposlitve za določen čas ali pogodbenega izvajalca, ki izpolnjuje pogoje za strokovnega vodjo socialnovarstvenega zavoda za izvajanja storitve institucionalno varstvo starejših. Vendar je bila odločba inšpektorja izdana v maju 2018, tri mesece po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice in je bil vršilcu dolžnosti direktorja z odločbo dan rok 90 dni za izpolnitev odločbe. Tako gre za neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje glede možnosti dela na področju strokovnega vodja.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so člani sveta doma na tožnico kot takratno direktorico pritiskali, da kot pristojna za sistemizacijo delovnih mest v aktu določi delovna mesta pomočnika direktorja za splošne in strokovne zadeve in namestnika direktorja za zdravstveno nego (zapisnik seje doma z dne 11. 10. 2017). Nadalje je sodišče ugotovilo, da delovno mesto namestnik direktorja za zdravstveno nego v oktobru 2017 ni bilo sistemizirano, temveč prvič v juliju 2018, delovno mesto pomočnik direktorja za splošne zadeve pa ni bilo sistemizirano. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti dne 27. 2. 2018 ni mogla tožnici nuditi ustreznega delovnega mesta, saj ni bilo sistemiziranega delovnega mesta strokovni vodja ali namestnik direktorja za zdravstveno nego (za katerega pa tožnica tudi ni imela licence). Šele junija 2018 je tožena stranka sistemizirala delovno mesto direktorja za zdravstveno nego.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je B.B. s. p. splošne in pravne zadeve opravljala dela in naloge pomočnika direktorja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpisa ERAR (A30) in zaslišanja priče C.C. ugotovilo, da so se z B.B. s. p. dogovorili za urejanje pravnih zadev, kar je bilo najprej glede primopredaje poslov tožnice, potem pa še zaradi drugih pravnih zadev, ki jih je bilo potrebno urediti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi takšnega dela niti v primeru sistemiziranega delovnega mesta ne bi mogla ponuditi, ker je šlo predvsem za pravniška opravila, za kar pa tožnica ni imela ustrezne izobrazbe. Ugotovilo je, da tožena stranka delavnega mesta pomočnika direktorja nikoli ni imela sistemiziranega, niti ni bilo potrebe po sistemizaciji tega delovnega mesta. Delovno mesto namestnik direktorja za zdravstveno nego je toženka sistemizirala šele v juliju 2018, za to delovno mesto pa tožnica niti ni imela licence.

17. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in zaključkom sodišča prve stopnje, da delovno mesto strokovni vodja kot samostojno delovno mesto, delovno mesto namestnik direktorja in pomočnik direktorja v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2018 pri toženi stranki niso bila sistemizirana. Šele julija 2018 je tožena stranka sistemizirala le delovno mesto namestnik direktorja za zdravstveno nego, sicer pa za to delovno mesto tožnica ni imela licence, kakor je sama izpovedala.

18. Ker tožena stranka v času izdaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razloga nesposobnosti, niti kasneje, v času odpovednega roka tožnici ni mogla ponuditi ustreznega delovnega mesta, ker ga ni imela sistemiziranega, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 298/2015 z dne 19. 4. 2016, saj z navedeno zadevo ni primerljiva. Iz citirane zadeve namreč izhaja, da se obveznost, h kateri se je zavezala tožena stranka v 12. členu pogodbe o zaposlitvi, ni mogla razbremeniti z izgovorom, da nima potrebe po zaposlitvi na takem delovnem mestu, čeprav je bilo delovno mesto sistemizirano in ne zasedeno, saj njena pogodbena obveznost ni bila določena pogojno, zato je bila dolžna tožnici ob odpovedi iz razloga nesposobnosti ponuditi v podpis novo pogodbo za delo, ki ustreza njeni izobrazbi in usposobljenosti. V citirani zadevi je namreč tožena stranka imela sistemizirano delovno mesto in nezasedeno. V obravnavani zadevi pa je sodišče ugotovilo, da delovno mesto strokovni vodja kot samostojno delovno mesto ni bilo sistemizirano, prav tako ne delovni mesti namestnik direktorja in pomočnik direktorja, ko je bila tožeči stranki odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (27. 2. 2018), zato citirana zadeva ni primerljiva.

19. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

20. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere more pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnica s pritožbama ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno z 41. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 132/2017 z dne 3. 10. 2017. 2 Enako sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 192/2017 z dne 25. 10. 2017, VIII Ips 132/2017 z dne 3. 10. 2017 in VIII Ips 114/2014 z dne 29. 9. 2014.