Jedro

Tožena stranka je staro služnostno pot, ki jo je tožeča stranka dolga leta uporabljala in s tem tudi priposestvovala, sama prestavila za drug del svojega zemljišča, staro pot pa preuredila tako, da je sedaj tam dvorišče. Ker so izpolnjeni pogoji, ki bi jih sodišče presojalo v okviru zahtevka za prestavitev služnosti, je utemeljen zaključek, da ima tožeča stranka služnostno pravico na novi poti.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je uvodoma dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). V nadaljevanju je ugotovilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč s parc. št. 504/0 in 505/0, obe k. o. X., obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z vozili, ki so namenjena obdelovanju kmetijskih zemljišč, in sicer po v naravi obstoječi poti, ki se začne na severozahodnem delu nepremičnine parc. št. 354/4, k. o. X. in se nadaljuje preko zahodnega dela te parcele proti jugu, nato pa preko vzhodnega dela parc. št. 351/2, k. o. X, ter se zaključi pri stiku s parc. št. 351/4, k. o. X. , in sicer v breme vsakokratnega lastnika nepremičnin 354/4 in 351/2, obe k. o. X. Hkrati je odločilo, da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, na podlagi katerega se vknjiži opisana služnost v zemljiški knjigi (II. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 959,54 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujeta toženca, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Menita, da je sodišče napačno ugotovilo razlog, zaradi katerega je stara trasa poti prenehala obstajati. Pri tem se je oprlo na izpoved prič Ž. in S. , ki pa nista potrdili, da bi pot prenehala po volji toženca, zato je takšen zaključek sodišča protispisen. Sodišče je napačno razumelo njuno izpoved, zato sta toženca predlagala, da se ju v ponovljenem postopku še enkrat zasliši. Sodišče temu ni sledilo, ter pri tem navedlo nedopustne razloge, da bi priča lahko prilagodila svojo dosedanjo izpoved. Sodišču nadalje očitata, da je podano nasprotje med razlogi sodbe glede obstoja dveh poti, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je napačno ugotovilo, da stvar ni bila uničena, zaradi česar služnost ni prenehala, saj ni odločilno zemljišče kot tako, pač pa pot. Pri tem pravzaprav ni pomembno, zakaj je bila stara pot uničena, bistveno je le, da poti, na kateri je tožnik izvrševal posest, ni več; služnosti pa tudi ni mogoče prenesti na drugi del zemljišča. Na novi poti tožnik nedvomno ni pridobil služnosti, saj še ni potekla priposestvovalna doba; poleg tega pa sta mu toženca uporabo branila. Sodišče je napačno ugotovilo, da je tožnik s svojimi predniki uporabljal staro pot, saj so številne priče (L.S., M.Ž., T.S., J.S., F.L.) potrdile nasprotno, toženca pa sta povedala, da je šlo le za nekajletno rabo, in še to ob njunem nasprotovanju. Nobene potrebe pa ni bilo, da bi kateri od njiju vlagal tožbo samo za to, da bi sodišču dokazal, da služnosti nasprotuje. S tem, ko je sodišče spremenilo tožbeni zahtevek na način, da prepozno priložena mapna kopija ni več potrebna, je odločilo o nečem drugem, kot je zahteval tožnik, s tem pa je bil prekoračen tožbeni zahtevek. Sodišče ne bi smelo ugoditi zahtevku glede voženj za kmetijske potrebe, saj so bile trditve le v smeri takšne vožnje, tožbeni zahtevek pa brez kakršnekoli omejitve, zato je tožba nesklepčna, sodišče pa bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

3. Tožnik na pravilno vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da toženca za pritožbo zoper III. točko izreka, ki vsebuje zavrnilni del odločitve, nimata interesa, zato je bil predmet pritožbenega preizkusa le tisti del odločitve, kjer je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno (prvi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialnopravne določbe Občega državljanskega zakonika (ODZ) oz. Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Pri odločanju tudi ni storilo procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče zaradi lažjega razumevanja zadeve v nadaljevanju obrazložitve uporablja izraz ''stara pot'' za pot, ki je obstajala do leta 2007 in je po zemljišču drugega toženca 354/4, k. o. X potekala neposredno ob stanovanjski hiši (modro označena pot v prikazu parcele – A33). S pojmom ''nova pot'' pa označuje pot, kot obstaja v naravi sedaj in poteka tik ob robu zemljišča 354/4, k. o. X (rdeče označena pot v prikazu parcele – A33).

O spremembi tožbe

8. Tožnik po spremenjeni tožbi uveljavlja obstoj služnostne pravice hoje in vožnje z dvema podredno postavljenima zahtevkoma, ki se med seboj razlikujeta ravno glede služnostne poti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da je za dokončno ureditev razmerja med pravdnima strankama smotrno, da se odloči o obeh zahtevkih in je ravnalo pravilno, ko je spremembo tožbe kljub nasprotovanju tožencev dopustilo (prvi odstavek 185. člena ZPP), čemur pritožba konkretizirano ne oporeka.

Glede obstoja služnosti

9. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena v delu, ki se nanaša na samo služnostno pot, tako da v pritožbi uveljavljena procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Na videz nasprotujoča si zapisa v sodbi, da je govora o dveh trasah poti (5. in 7. stran obrazložitve), oz. da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi dejansko obstajale dve trasi poti (stran 9 obrazložitve), sta povsem razumljiva in se nanašata na spremenjeno traso prvotne poti, pri čemer ni dvoma, da sedaj v naravi obstaja le nova pot. 10. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da so tožnik in njegovi predniki hodili ter vozili po stari poti najmanj 50 let. Za takšen zaključek je imelo prvostopenjsko sodišče zadosti podlage v izvedenem dokaznem postopku (izpoved tožnika – list. št. 76; ter posredno izpoved prič A.J. – list. št. 92; M.H – list. št. 95; Mi.H. – list. št. 97; M.B. – list. št. 102; J.S.– list. št. 100). Prepričljivo je pojasnilo, zakaj ni sledilo tožencema in pričam, ki voženj tožnika oz. njegovih prednikov niso potrdile. Dokazna ocena sodišča je celovita, skladna in prepričljiva - pritožba je zgolj z navajanjem prič, ki so izpovedovale drugače, ne uspe omajati. Pri tem velja dodati, da nekatere od njih izpovedbe o uporabi poti niti niso ovrgle, saj voženj tožnika niso zanikale (npr. priča L. – ne ve, kje vozi tožnik). Utemeljeno se je sodišče oprlo tudi na izpoved obeh tožencev, ki sta tožnikove vožnje po stari poti potrdila, čeprav s pojasnilom, da je šlo zgolj za občasne vožnje in še to z njunim nasprotovanjem, čemur pa sodišče ni sledilo, svojo oceno pa je logično utemeljilo.

11. Glede na ugotovitve sodbe, da so se vožnje za kmetijske potrebe izvrševale redno vse od leta 1969, je utemeljen zaključek, da je tožnik s potekom priposestvovalne dobe 20-ih let pridobil služnostno pravico hoje in vožnje za potrebe kmetijske obdelave po stari poti.

Glede premika poti

12. Dokazni postopek je pokazal, da je do premika služnostne poti prišlo zaradi ravnanja drugega toženca in ne zaradi poplav v letu 2007, oz. da te vsaj niso bile neposreden razlog za novo pot. Takšne ugotovitve, ki imajo oporo v izpovedbi priče F.L. ter M.Ž., posredno pa tudi v izpovedbi priče L.S., pritožbeno sodišče sprejema, saj pritožba ne navede nobenih tehtnih razlogov, ki bi vzbudili dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

13. Pritožba sicer navaja, da priča M.Ž. takšnega razloga ni potrdila in da je sodišče v sodbi napačno povzelo njeno izpoved, kar pa ne drži. Kot je razvidno iz zapisnika z dne 2. 2. 2012 (list. št. 116 – tretji odstavek), je ob zaslišanju povedala, da je drugi toženec po poplavah leta 2007 ''pot obnavljal na istem mestu, ker jo je moral urediti zaradi dovoza in je takrat še ni prestavljal, prestavil pa jo je zaradi gradbenega dovoljenja ...''.

14. Tudi iz izpovedbe priče L.S. izhaja, kar navaja sodišče v drugem odstavku na strani 8 obrazložitve sodbe. Povedala je, da so staro pot uničili, podrli, na izrecno vprašanje, ali je do uničenja poti prišlo zaradi povodnji, pa je odgovorila pritrdilno ter dodala, da je do tega prišlo tudi zato, ker so delali hišo (zapisnik na list. št. 112). Povzetek njene izpovedbe ''... da je v letu 2007 prišlo do poplav, ki so prvotno traso odnesle, novo traso pa so napravili zaradi gradnje hiše'', torej ni v nasprotju s tem, kar je priča dejansko povedala ob zaslišanju.

15. Pritožba na tem mestu izpostavlja, da pot ni bila v celoti obnovljena - da torej ni bilo vzpostavljeno prvotno stanje poti - kar pa za odločitev o zahtevku (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, 16. točka obrazložitve), niti ni bistveno.

16. Pritožba si neutemeljeno prizadeva za ponovno zaslišanje priče M. Ž., s čimer smiselno uveljavlja kršitev določbe 287. člena ZPP kot tudi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede vprašanja, kaj je bil razlog za prestavitev poti, je bilo dejansko stanje v zadostni meri razčiščeno že ob prvem zaslišanju, torej v prvotnem postopku pred razveljavitvijo sodbe s sklepom Višjega sodišča I Cp 2306/2012. Nobene potrebe ni bilo, da bi jo sodišče ponovno zaslišalo, in že to je zadostni razlog, da takšnemu predlogu tožencev ni sledilo. Dodatno pojasnilo v sodbi, da bi priča lahko prilagodila svojo dotedanjo izpovedbo, ker je sodišče v predhodni sodbi že razkrilo svoje stališče, je zato odveč, s tem pa tudi pritožbeni očitki, da vnaprejšnja dokazna ocena ne more biti razlog za zavrnitev dokaza. Pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da priča L.S. sploh ni bila predlagana za ponovno zaslišanje, kot to navajata toženca v pritožbi, in že iz tega razloga sodišču ni moč očitati napačnega ravnanja.

Glede prenehanja služnosti

17. Zmotno je pritožbeno stališče, da je služnost prenehala zato, ker je bila stara pot v poplavah leta 2007 uničena. Iz dokaznega postopka izhaja, da je bila ta po poplavah vsaj deloma obnovljena, tako da sta toženca lahko prišla vsak do svojega objekta (o tem priči M. Ž. in L. S.), kar posredno priznavata tudi sama toženca v pritožbi. To pa zadošča za sklep, da služnost po stari poti ni prenehala zaradi uničenja predmeta služnosti (223. člen SPZ), s čimer se toženca ves čas upirata tožbenemu zahtevku.

Glede premika poti

18. Po ugotovitvah sodbe je do premika poti prišlo po želji drugega toženca, saj je potreboval zemljišče. Kot je povedala priča F.L., je traso prestavil zaradi pridobivanja sveta, oz. po izpovedi priče L.S. - zaradi gradnje - pri čemer je staro pot podrl. Iz fotografij (priloga C) izhaja, da si je drugi toženec na tem mestu uredil dvorišče. Na podlagi navedenega je mogoče sklepati, da je bila lega nove poti po robu zemljišča za drugega toženca manj moteča. 19. Navedeno ravnanje bi lahko bilo v skladu s pravilom, po katerem je treba služnost izvrševati tako, da čim manj obremenjuje služečo stvar (prvi odstavek 219. člena ZPP). Ta določba daje podlago za prestavitev služnosti, če obstajajo upravičeni razlogi ter je upravičencu mogoče zagotoviti enakovredno traso. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da je prestavitev mogoča le s soglasjem služnostnega upravičenca, v nasprotnem primeru o tem odloča sodišče. Če je tožbenemu zahtevku ugodeno, obstoječa služnost preneha ter nastane nova služnost. Stališče pritožbe, da služnosti ni mogoče prenesti na drug del zemljišča, kot tudi, da razlog za prenehanje stare poti ni pomemben, se tako izkaže za zgrešeno.

20. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ne vidi ovire, da v obravnavani situaciji tožniku ne bi bilo mogoče priznati služnostne pravice na novo nastali poti. Tožnik je namreč služnost priposestvoval že pred letom 2007, ko je bila stara pot uničena in je nastala nova pot; poleg tega pot v prestavljenem odseku v celoti leži na zemljišču drugega toženca, nova pot pa po svojih lastnostih ustreza prvotni poti (glede širine, konfiguracije ...), oz. je celo izboljšana (asfalt namesto makadama), in bo prenesla takšne obremenitve, kot jih je do sedaj izvajal tožnik po stari poti. Vse to so okoliščine, ki bi jih sodišče presojalo v primeru, da bi toženec za prestavitev poti ubral sodno pot. Ravnanje toženca, ki se je samovoljno odločil za premik poti, pri čemer je resda izkoristil tudi obstoječo situacijo (uničenje poti v poplavah), ne more biti razlog, da tožniku že pridobljene služnosti ne bi priznali.

Prenehanje služnosti zaradi neizvrševanja

21. V sodbi ugotovljene okoliščine ne omogočajo zaključka, da je takšna služnost prenehala, ker se je drugi toženec uporabi nove poti uprl, tožnik pa tri leta zapored po njej ni vozil (223. člen SPZ). Po ugotovitvah sodbe sta toženca tožniku sicer prepovedala uporabo nove poti v letu 2009, a hkrati ni bilo ugotovljeno, da tožnik zaradi tega poti ne bi več uporabljal. Glede oblikovanja tožbenega zahtevka

22. Pritožbeno sodišče uveljavljane procesne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. členom ZPP ni zasledilo, zato je pritožbeni očitek v tej smeri neutemljen.

23. Sodišče ni v ničemer spremenilo vsebine tožbenega zahtevka s tem, ko je v izreku sodbe izpustilo besedno zvezo ''kot je razvidno iz priložene mapne kopije (označeno z rdečo barvo) in ortofoto posnetka (A32)''. Tožnikovo sklicevanje na omenjene listine ni bilo potrebno, saj je z navedbo ''po v naravi obstoječi poti'' služnost dovolj natančno opredelil, sodišče pa je ta dodatek v izreku sodbe pravilno izpustilo.

24. Prvostopenjsko sodišče tudi ni prisodilo nekaj drugega, temveč zgolj nekaj manj od zahtevanega, ko je na podlagi ugotovitev, da so se vožnje opravljale le z namenom kmetijske obdelave, tožbenemu zahtevku ugodilo le v takšnem obsegu. Ne drži torej, da bi moralo zaradi odsotnosti trditev o vožnji tudi za druge namene tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, kot to meni pritožba.

Sklepno

25. Po povedanem je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku glede obstoja služnosti po novi poti, pravilna. Ker v pritožbi uveljavljeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

26. V zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi odločitev pritožbenega sodišča o povrnitvi nastalih stroškov pritožbe (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).