Jedro

Tožeča stranka je tista, ki mora navesti minimum dejstev, ki zahtevek nedvoumno individualizirajo, neodvisno od ugovornih trditev tožene stranke. Tožba je nepopolna, ker je tožeča stranka predložila le dokaze, ni pa navedla nobenih dejstev.

Brez opore v procesnih določilih je stališče tožeče stranke, da bi morala biti dvakrat pozvana na dopolnitev tožbe, ker je predlog za izvršbo „bolj nepopoln“ od nepopolne tožbe v rednem postopku.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 156568/2015 z dne 14. 12. 2015 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in je tožbo zavrglo (I. točka izreka), tožeči stranki pa naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni od prejema sklepa povrne stroške postopka v višini 95,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, s katerim je zahtevala plačilo desetih računov, ki so se nekateri glasili na različne zneske, vsi pa so imeli različne datume zapadlosti. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine navedla, da prereka terjatev tako po temelju, kot po višini, ter da podredno in iz previdnosti uveljavlja ugovor zastaranja. Izvršilno sodišče je ocenilo, da je tak ugovor obrazložen ugovor, zaradi česar je s sklepom z dne 9. 2. 2016 (red. št. 7 spisa) razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, in odločilo, da se bo o zahtevku in stroških postopka odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Ker se predlog za izvršbo šteje kot (nepopolna) tožba, je sodišče prve stopnje tožečo stranko s sklepom z dne 8. 4. 2016 (red. št. 9 spisa) pozvalo, da dopolni tožbo tako, da navede dejstva, na katera opira zahtevek, in predlaga dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo.

6. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tožbe ni dopolnila tako, da bi bila le-ta sposobna za obravnavo, je pravilna. Tožeča stranka je namreč v dopolnitvi tožbe le opisala dosedanji potek postopka v procesnem smislu (da jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 8. 4. 2016 pozvalo, da naj v roku 15 dni dopolni tožbo in da je (pred tem) zaradi ugovora tožene stranke razveljavilo sklep o izvršbi z dne 14. 12. 2015) in pojasnila, da zaradi tega prilaga dokazila, iz katerih je razvidno, da je bil sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 156568/2015 z dne 14. 12. 2015 upravičen. Ta dokazila je tožeča stranka tudi priložila k dopolnitvi tožbe (poslani opomini, kartica stranke, spisek odprtih postavk, izdani računi). Zatrjevala je še, da so bili računi poslani toženi stranki, in da tožena stranka nobenega ni nikoli zavrnila, ter da so bili poknjiženi v računovodskih knjigah, kar je razvidno iz izpisov glavne knjige tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, zakaj šteje, da je tožba glede na določbo prvega odstavka 180. člena ZPP nepopolna - ker je tožeča stranka predložila le dokaze, ni pa navedla nobenih dejstev. Glede na navedeno in glede na skromno vsebino dopolnitve tožbe, tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je izpodbijani sklep obremenjen s procesno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje naj ne bi pojasnilo, v čem točno naj bi bila tožba nepopolna.

8. Prvi odstavek 180. člena ZPP določa, da mora tožba obsegati 1) določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, 2) dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, 3) dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in 4) druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Res je, da tožbe ne predstavlja le vloga tožeče stranke z dne 12. 4. 2016, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, temveč je njen sestavni del tudi predlog za izvršbo, ki predstavlja dovolj določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih dajatev. Res je tudi, da je tožeča stranka predložila dokaze, na kar tudi opozarja tožeča stranka v pritožbi. Vendar pa to ne zadostuje za popolnost tožbe v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP. V tožbi namreč manjkajo dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

9. Tožeča stranka namreč v zvezi s temeljem in višino vtoževane terjatve ni navedla takorekoč ničesar. Za popolnost tožbe tožeči stranki resda ni potrebno navesti vseh dejstev (kar se zahteva za sklepčnost), na kar opozarja tožeča stranka v pritožbi, vendar pa mora kljub temu navesti minimum tistih dejstev, ki zahtevek nedvoumno individualizirajo in omogočajo, da se natančno loči od vseh drugih.(1) Trditvena podlaga je še posebej pomembna pri identifikaciji denarnih zahtevkov. Brez tega namreč denarnega zahtevka ni mogoče ločiti od morebitnih drugih denarnih zahtevkov. Zato mora tožeča stranka navesti življenjski dogodek, iz katerega izvaja sklep o nastanku denarne terjatve, ki jo uveljavlja s tožbo(2). Poleg tega mora biti opis dovolj konkretiziran. Tega tožeča stranka v konkretnem primeru ni storila. Morala bi pojasniti, na podlagi česa zahteva plačilo terjatve (npr. dogovor, posojilo, najemna pogodba, prodajna pogodba, podjemna pogodba), oziroma kaj je tisto, kar jo upravičuje do vtoževanega zneska (opravljene storitve, odškodnina zaradi kršitve pogodbe, vračilo are, ...). Te trditve v tožbi manjkajo in pravzaprav ne sodišče, ne tožena stranka ne moreta vedeti, na kaj se vtoževana terjatev nanaša. Predložitev dokazov (na podlagi katerih je sicer mogoče sklepati, da se vtoževana terjatev nanaša na plačilo računovodskih storitev) pa ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage.

10. Pa tudi sicer bi morala tožeča stranka - glede na to, da uveljavlja več tožbenih zahtevkov tako, da zahteva plačilo enotnega denarnega zneska, ki je sestavljen iz več delnih zahtevkov - vsak delni zahtevek opredeliti po višini in navesti dejstva v zvezi z vsakim od njih, tako da sta mogoči njihova medsebojna identifikacija in ločitev od morebitnih drugih zahtevkov(3). Tako pa iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja niti to, na katera obdobja se nanašajo posamezne fakture in kakšna je njihova vsebina.

11. Glede na to, da je na tožeči stranki, da vloži takšno tožbo, da je sposobna za obravnavo (prvi odstavek 180. člena ZPP), se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na to, da tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni ugovarjala, da ne ve, za kakšne terjatve gre (zaradi česar tudi njej vtoževane terjatve ni bilo treba posebej konkretizirati). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je vsebina spora med pravdnima strankama povsem jasna in da se je tožena stranka spustila v vsebinsko obravnavo vtoževane terjatve, kar pomeni, da se je do nje lahko opredelila. Ugotoviti je namreč, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedla le, da prereka terjatev tako po temelju kot po višini, in da iz previdnosti in podredno uveljavlja ugovor zastaranja. Na podlagi navedenega pa ni mogoče sklepati, da bi tožena stranka vedela, kaj predstavlja vtoževana terjatev. Pa tudi sicer je tožeča stranka tista, ki mora navesti minimum dejstev, ki zahtevek nedvoumno individualizirajo, neodvisno od ugovornih trditev tožene stranke. Zato tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je (skopa) trditvena podlaga tožene stranke iz ugovora zoper sklep o izvršbi razlog, da za popolnost tožbe zadostuje, če tožeča stranka v dopolnitvi tožbe navede le, da je toženi stranki poslala vse račune, da jim tožena stranka ni ugovarjala in da jih tožena stranka vodi v svojih računovodskih knjigah. Enako velja za pritožbene navedbe tožeče stranke, da je s tem, ko je zatrjevala, da ima tožena stranka račune „poknjižene“ v računovodskih evidencah, uveljavljala, da je tožena stranka vtoževano terjatev pripoznala.

12. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je glede na to, da se že njen predlog za izvršbo šteje kot nepopolna tožba, v slabšem položaju od stranke, ki vloži nepopolno tožbo v rednem postopku. Stranka v rednem postopku ima namreč že v začetku postopka možnost, da po najboljših močeh sama določi vsebino vloge, če se postopek začne z vložitvijo elektronskega predloga za izvršbo, pa te možnosti nima. Tožeča stranka s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj se vsaka stranka sama odloči, kakšen postopek bo izbrala. Pa tudi sicer sta obe stranki (enako) enkrat pozvani, da njuni vlogi ne izpolnjujeta zahtev iz prvega odstavka 180. člena ZPP (kar je splošen pozivni sklep, in ne konkretiziran, kot navaja tožeča stranka v pritožbi). Brez opore v procesnih določilih je namreč stališče tožeče stranke, da bi morala biti dvakrat pozvana na dopolnitev tožbe, ker je predlog za izvršbo „bolj nepopoln“ od nepopolne tožbe v rednem postopku.

13. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): N. Betetto: Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo - 2009, GV Založba, št. 6-7, str. 1638-1648, povzeto po R. Zöller, Zivilprozessordnung, Verlag dr. Otto Schmidt, Köln 2002, stran 738; in J. Juhart, Civilno procesno pravo, Univerzitetna založba v Ljubljani, Ljubljana 1961, stran 264. Op. št. (2) N. Betetto: Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo - 2009, GV Založba, št. 6-7, str. 1638-1648, Op. št. (3) N. Betetto: Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo, Podjetje in delo - 2009, GV Založba, št. 6-7, str. 1638-1648, povzeto po Rosenberg, Schwab, Zivilprozessrecht, C. H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung, München 1986, 14. izdaja, stran 583.