Jedro

Tožnik, ki v Sloveniji ni vključen v obvezno zavarovanje, je bil z dokončno in pravnomočno odločbo toženca razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, saj je s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem fizično lažjem in psihično manj zahtevnem delu, brez uporabe motornih vozil v službene namene, pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega pa mu ni bila priznan. Ker mu ta pravica ni bila priznana, nima pravice do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženke z dne 7. 5. 2010 in z dne 1. 4. 2010 ter se tožniku prizna pravica do pokojnine oziroma denarnega nadomestila za invalidnost od 4. 3. 2010 dalje in podredni zahtevek, da se razveljavita odločbi tožene stranke z dne 7. 5. 2010 in 1. 4. 2010 ter se zadeva vrne prvostopnemu organu tožene stranke v ponovno odločanje in da se tožniku povrnejo pravdni stroški.

Zoper zavrnilno sodbo se iz razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki. Pritožba meni, da bi sodišče moralo uporabiti določbe Zakona o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum; Ur. l. RS, št. 37/08 – MP št. 10/08) predvsem 30. člen, ki določa, da se izvršljive odločbe sodišč in odločbe drugih organov ali nosilcev ene pogodbenice ter dokazila o neplačevanju prispevkov (listine) ali drugih terjatev iz socialnega zavarovanja ter zahteve za vračilo neupravičeno prejetih dajatev, priznajo tudi pri drugi pogodbenici. Priznanje se sme zavrniti le, če je v nasprotju s pravnim redom tiste pogodbenice, v kateri naj bi bila odločba ali listina priznana. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da bi moral že upravni organ pri odločanju upoštevati ugotovljeno invalidnost I. stopnje s strani organov BiH. Tožniku je bila z odločbo pristojnega organa v BiH z dne 27. 9. 2005 ugotovljena invalidnost I. kategorije in priznana pravica do invalidske pokojnine, kar je bilo potrjeno tudi z odločbo z dne 25. 5. 2007. Navedeno bi morala tožena stranka upoštevati. Toženka pa je preko invalidske komisije obravnavala invalidnost tožnika in na podlagi iste dokumentacije kot organ v BiH ugotovila drugačno invalidnost tožnika ter odločila, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih zatrjuje pritožnik.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 7. 5. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote ... z dne 1. 4. 2010. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da je tožnik delovni invalid II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in da nima pravice do nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin v spisu ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnik je pri bosanskem nosilcu zavarovanja dne 23. 9. 2008 vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Z odločbo toženca z dne 26. 10. 2009 je bilo odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 23. 3. 2005 dalje in nima pravice do invalidske pokojnine. Z dokončno odločbo z dne 21. 1. 2010 je bila tožnikova pritožba zoper navedeno odločbo zavrnjena ter je bilo odločeno, da je tožnik od 23. 2. 2005 dalje invalid II. kategorije invalidnosti. Tožnik zoper to odločbo ni vložil pravnega sredstva tako, da je ta postala pravnomočna.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožnik dne 4. 3. 2010 vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 1. 4. 2010. Pritožba tožnika je bila zavrnjena z odločbo toženca z dne 7. 5. 2010, z obrazložitvijo, da tožniku ni bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega, zato mu ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine. Tožnik pa ni upravičen do pravice do nadomestila za invalidnost po zahtevi z dne 4. 3. 2010, ker mu ni bila priznana pravica do premestitve v skladu z določbo 91. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.).

Tožnik je bil z dokončno pravnomočno odločbo toženca razvrščen v II. kategorijo invalidnosti od 23. 2. 2005 dalje ter je s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno zmožen za delo na drugem fizično lažjem in psihično manj zahtevnem delu, brez uporabe motornih vozil v službene namene, ni mu bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Tožnik v Sloveniji ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje že od 11. 9. 1992 dalje. Spor se nanaša na to, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine oziroma ima pravico do nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo tožniku, zakaj tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost. Z navedeno obrazložitvijo pritožbeno sodišče v celoti soglaša in je ne ponavlja.

Glede pravice do delne invalidske pokojnine je sodišče prve stopnje tožniku pravilno pojasnilo, da so do delne invalidske pokojnine upravičeni zavarovanci, katerim je priznana pravica do dela v krajšem delovnem času. Tožniku takšna pravica ni bila priznana. Odločba z dne 21. 1. 2010 vsebuje le odločitev o razvrstitvi tožnika v II. kategorijo invalidnosti, z njo ni bilo odločeno o pravici do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da bi bilo potrebno tožniku priznati pravico do invalidske pokojnine. V predmetni zadevi spor ni tekel o tem, da bi bilo v predsodnem postopku odločeno o pravici tožnika do invalidske pokojnine, temveč se predmetni spor nanaša na pravico do nadomestila za invalidnost oziroma na pravico do delne invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je tožniku v 14. točki obrazložitve pojasnilo, da se invalidnost v Republiki Sloveniji ugotavlja v skladu z materialnim predpisom, to je ZPIZ-1. V predmetni zadevi ni moč kot materialni predpis uporabljati Sporazum, temveč ZPIZ-1, ki določa, katere pravice in ob kakšnih pogojih gredo zavarovancem iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji.

Do očitane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pride v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom, ki so v sodbi navedeni. Sodba ima navedene razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Zaradi tega tudi ni podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik krije pritožbene stroške sam, kar je v skladu z uspehom pritožbe (154. člen ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).