Jedro

Upravno sodišče je sicer dovolilo odložitev izvršitve prisilne izterjave neporavnanih denarnih kazni po sklepu o davčni izvršbi. Vendar je začasna odredba preprečevala realizacijo sklepa o izvršbi od dneva njene pravnomočnosti do pravnomočne odločitve sodišča o glavni stvari. Z začasno odredbo je bila torej odložena le nadaljnja izvršba po obravnavanem sklepu, ni pa vplivala na izvršbo v času pred učinkovanjem zadržanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil vlogo tožeče stranke za vračilo zneska 166,92 EUR (40.000,00 SIT), ki naj bi bil po navedbah tožeče stranke prisilno izterjan na podlagi sklepa o prisilni izterjavi iz osebnih prejemkov tožeče stranke št. 4125-1098/04-SP z dne 30. 3. 2004, ki je bil v nadaljnjem postopku odpravljen.

Zahtevek ni utemeljen, ker se s plačili tožničinega delodajalca niso pokrivale obveznosti po kasneje odpravljenem sklepu, temveč je bila z njimi delno pokrita obveznost po sklepu o prisilni izterjavi iz osebnih prejemov tožeče stranke št. 4125-491/04-MNZ z dne 26. 2. 2004, ki je bil potrjen tako v pritožbenem postopku kot tudi v upravnem sporu.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-30-562/2010 z dne 18. 1. 2012 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti pritrdilo razlogom organa prve stopnje. Ker s pritožbo ni uspela, je zavrnilo je tudi njen zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja tako v dejanskem kot tudi pravnem pogledu. V zadevi bi moralo biti odločeno o vseh stroških, ki jih je imela v oziroma v zvezi s postopkom prisilne izterjave po sklepu št. 4125-1098/04. Odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, saj tožeča stranka ni bila obveščena o prenosu sredstev po sklepu št. DT 4125-491/04 oziroma je prejela sklep Upravnega sodišča U 2185/04 o odložitvi prisilne izterjave, tako da sredstva, ki so ji bila odtegnjena dne 15. 5. 2004 in 15. 6. 2004 niso mogla oziroma smela biti porabljena za poplačilo obveznosti, ki jo navaja tožena stranka. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in v celoti odloči o povrnitvi stroškov, ki so tožeči stranki nastali v celotnem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo, ki je v nasprotju s poukom o pravnem sredstvu uperjena zoper odločbo o pritožbi, zavrže. Kljub temu, da tožeča stranka laične tožbe na poziv sodišča ni ustrezno popravila, sodišče predlogu odgovora na tožbo ni sledilo. Iz vsebine tožbe namreč nedvomno sledi, da z njo tožeča stranka izpodbija zavrnitev vloge za vračilo, torej odločbo davčnega organa prve stopnje.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna s podatki, ki izhajajo iz predloženih upravnih spisov. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena, zato se sodišče nanje v celoti sklicuje in jih ne ponavlja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče tudi ne najde očitanih pomanjkljivosti v obrazložitvi odločbe, saj so razlogi izpodbijane odločbe izčrpni, razumljivi in konkretni.

Trditev tožeče stranke, da se zarubljeni in s strani delodajalca plačani znesek ne nanaša na sklep o prisilni izterjavi št. DT 4125-491/04 z dne 26. 2. 2004, je v celoti neizkazana. Ni namreč spora o tem, da je bil navedeni sklep delodajalcu vročen 28. 4. 2004, tožeči stranki pa, v skladu s 87. členom ZUP, dne 21. 3. 2004. Upravno sodišče je s sklepom U 2185/2004 sicer dovolilo odložitev izvršitve prisilne izterjave neporavnanih denarnih kazni po navedenem sklepu o davčni izvršbi. Vendar pa je bila začasna odredba izdana dne 24. 2. 2005 in je preprečevala realizacijo sklepa o izvršbi od dneva njene pravnomočnosti do pravnomočne odločitve sodišča o glavni stvari. Z navedeno začasno odredbo je bila torej odložena le nadaljnja izvršba po obravnavanem sklepu, ni pa vplivala na izvršbo v času pred učinkovanjem zadržanja.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o vsem, kar je tožeča stranka v svoji vlogi uveljavljala. Širitev zahtevka v pritožbenem postopku in v upravnem sporu ni dopustna. Kljub temu sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je odločanje o stroških postopka sestavni del odločanja o glavni stvari. Stranka lahko zato uveljavlja le povrnitev stroškov, ki se nanašajo na stroške tega postopka, ne more pa z uspehom uveljavljati povračila stroškov drugih, pa čeprav z obravnavano zadevo povezanih postopkov.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker dejstva, ki so za odločitev relevantna, med strankama niso sporna, je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).