Jedro

Tožnik (zagovornik obdolženega) je bil dolžan stroške v korist obdolženca priglasiti v kazenskem postopku, ne more pa tega storiti neposredno z računom, ki ga izstavi na toženko (zasebno tožilko). Med njim in toženko namreč ni poslovnega razmerja, ki bi upravičevalo izstavitev računa kot poslovne listine, na podlagi katere bi bilo mogoče sprožiti izvršilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izdani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163150/2015 z dne 27. 5. 2015 in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Izpostavlja, da je pravno razmerje med njim kot najetim zagovornikom in obdolžencem A. A. v kazenskem postopku pod opr. št. IV K 7232/2013 temeljilo na pogodbi – pooblastilu. Zagovornik je bil upravičen storiti v korist obdolženca vse, kar bi lahko storil obdolženec sam. Pravica zagovornika je hkrati tudi njegova dolžnost, da ne stori oziroma opusti ničesar, kar bi utegnilo biti v nasprotju z obdolženčevo koristjo. Čeprav določilo prvega odstavka 97. člena ZKP res določa, da stroške kazenskega postopka ne glede na izid vedno plača obdolženi, tožnik opozarja, da to še ne pomeni, da bo obdolženec tudi dokončno nosil in trpel te stroške. Iz sodbe izhaja, da je obdolženec povračilo stroškov upravičen izterjati od toženke. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in ni upoštevalo določila 75. člena ZKP. Ker je med tožnikom in obdolžencem obstajalo pooblastilo razmerje, je obstajala tudi pravna podlaga za izstavitev računa. V njem je tožnik toženki zaračunal svoje stroške v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in je torej zahteval zgolj povračilo stroškov, do katerih je bil kot zagovornik v kazenskem postopku upravičen in ki jih je bil obdolženi upravičen terjati od toženke. Pritožba se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS VS 2006132 z dne 14. 6. 2012. Ne drži, da bi tožnik stroške postopka priglasil v lastnem imenu, saj iz računa izhaja, da je vtoževal stroške kot zagovornik obdolženca v kazenskem postopku.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR, zato se za spor uporabljajo določila 30. poglavja ZPP glede postopka v sporih majhne vrednosti. Sodbo je mogoče izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato so neupoštevne pritožbene navedbe, ki grajajo s strani sodišča ugotovljeno dejansko stanje, torej v konkretnem primeru, da tožnik po izstavljenem računu 4/3/15 od toženke zahteva plačilo stroškov v svojo korist. 6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani V K 7232/2013 zastopal obdolženega A. A., glede katerega je bil obtožni predlog zavržen. Posledično je sodišče na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da je zasebna tožilka (sedaj toženka) dolžna plačati stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke obeh obdolžencev in potrebne izdatke in nagrado njunih zagovornikov. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ta sklep še ne pomeni odmere pravdnih stroškov, kajti po višini niso specificirani. Po določilu drugega odstavka 93. člena ZKP izda sodnik v primeru, če o višini stroškov ni podatkov, poseben sklep o stroških takrat, ko se ti podatki izberejo. Zahtevek s podatki o višini stroškov se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati tak zahtevek. S sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 7232/2013 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 7232/2013 z dne 7. 1. 2015 je bil tožnik kot pooblaščenec obdolženca seznanjen z obdolženčevo pravico, da v postopku zahteva plačilo stroškov od toženke. Tako bi bil dolžan stroške v korist obdolženca priglasiti v kazenskem postopku, ne more pa tega storiti neposredno z računom, ki ga izstavi na toženko. Med njim in toženko namreč ni poslovnega razmerja, ki bi upravičevalo izstavitev računa kot poslovne listine, na podlagi katere bi bilo mogoče sprožiti izvršilni postopek. Tudi odločba, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, nasprotnega stališča ne potrjuje, saj se nanaša na priglasitev stroškov v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi v primeru, če bi tožnik v tem postopku nastopal kot pooblaščenec A. A., neposredno od toženke teh stroškov ne bi mogel terjati na podlagi računa, temveč zgolj na podlagi sklepa sodišča o odmeri stroškov zagovornika v kazenskem postopku.

7. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.