Jedro

Tožnik, ki je bil predhodno na dolžnosti z izhodiščnim količnikom 4,20, je bil zakonito preveden oziroma imenovan v naziv „major“, ki predstavlja naziv 5. stopnje, za katerega je določen količnik 4,80. Hkrati je bil zakonito imenovan na novo formacijsko dolžnost, za katero je predpisan izhodiščni količnik 4,80. Poleg tega je zakonita odločba, s katero ga je tožena stranka glede na novo formacijsko dolžnost, razporedila v plačni razred s količnikom 5,30, ker je tožnik obdržal količnik za določitev osnovne plače, pridobljen z napredovanjem – torej osnovni količnik, ker je bil višji od izhodiščnega količnika. Do višjega količnika ni upravičen, ker sodi med višje upravne delavce, za katere ne velja določba, po kateri zaposleni, ki je razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, obdrži število plačnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. 105-09-688/2004-3 z dne 28. 8. 2008 (s katero je bil tožnikov ugovor zavrnjen) kot nezakonita razveljavi, da se prvostopenjska odločba tožene stranke šifra 105-01-1/2004 -3389 z dne 11. 11. 2004 razveljavi oziroma podredno spremeni tako, da se s to odločbo priznani količnik 5,30 zviša na količnik 6,00 ter da se odločba tožene stranke šifra 1002-2/2006 -561 z dne 20. 6. 2006 razveljavi, podredno spremeni tako, da se količnik 5,30 zviša na količnik 6,00 (tožnik je sicer na podlagi slednje odločbe zahteval zvišanje količnika s 5,60 na 6,40). Zavrnilo je tudi nadaljnji tožnikov zahtevek za obračun in izplačilo nastale razlike v plači za obdobje od 22. 7. 2004 do 31. 7. 2008, povečano za posamezne dodatke (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 454,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) ter predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovnimi posledicami za toženo stranko. Navaja, da je bil tožnik s prevedbo razporejen tudi na novo dolžnost, za katero je določen izhodiščni količnik 4,80. Ob tem pa se nezakonito ni upoštevalo, da je tožnik upravičen do plače v višini izhodiščnega količnika na novi dolžnosti, povečanega za 4 napredovanja, ki jih je v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v državni upravi (v nadaljevanju: Pravilnik) že dosegel pri opravljanju prejšnje dolžnosti. Z upoštevanjem napredovanj bi torej moral biti razporejen v plačni razred z osnovnim količnikom 6,00 in ne 5,30, s kasnejšo odločbo z dne 20. 6. 2006 pa v plačni razred z osnovnim količnikom 6,40 in ne 5,60. Kot bistveno pritožba izpostavlja, da je bil tožnik najprej postavljen oziroma razporejen na novo dolžnost, ki je bistveno drugačna in zato drugače vrednotena ter se opravlja v izhodiščnem količniku 4,80 (in ne več 4,20); ker pa se ta dolžnost opravlja v nazivu majorja, je bil tožnik nato še preveden v skladu z Uredbo o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (v nadaljevanju: Uredba) tako, da je bil imenovan v naziv major. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil tožnik z razporeditvijo z ukazom na novo formacijsko dolžnost razporejen v isto tarifno skupino ter da zato zanj velja 31. a člen Pravilnika, po katerem bi tožnik moral obdržati število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. Tožena stranka bi torej morala upoštevati izhodiščni količnik za novo dolžnost in ga povečati za število že doseženih napredovanj ter šele nato opraviti prevedbo v nazivu. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da je brez pomena polemika, ali bi morala biti najprej opravljena prevedba ali razporeditev na novo dolžnost, saj naj bi šlo za hkratna dejanja. V nadaljevanju pa sodišče prve stopnje v nasprotju s samim seboj obrazlaga neutemeljenost tožbenega zahtevka tako, da je bila v konkretnem primeru najprej opravljena prevedba , torej imenovanje tožnika v naziv major, to je v naziv za višje upravne delavce, nato pa je bil tožnik razporejen na novo formacijsko dolžnost „pomočnika za operativne zadeve“ (izhodiščni količnik 4,80) in to že kot višji upravni delavec, za katere pa v skladu z določbo 31. a Pravilnika ne velja določba, da se obdrži število napredovanj, doseženih pri opravljanju prejšnje dolžnosti. Zaradi navedenega je po oceni pritožnika izpodbijana sodba ne le materialno pravno nepravilna, ampak je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj nasprotujoči. Določba 31. a člena Pravilnika glede ne-obdržanja števila predhodnih napredovanj za višje upravne delavce se za tožnika ne uporablja, saj tožnik na prejšnji dolžnosti še ni sodil med višje upravne delavce. Tožnik se sklicuje na stališče v zadevah Pdp 748/2006 in I Pd 1067/2007 ter sodišču prve stopnje očita, da se do navedenih sodb nezakonito ni opredelilo, čeprav je ob istem dejanskem in pravnem stanju zavzelo povsem drugačno stališče. Tožniku s tem ni zagotovljena ustavna pravica do enakega varstva pravic. Tožena stranka bi morala ob razporeditvi tožnika z ukazom na drugo dolžnost upoštevati izhodiščni količnik za novo dolžnost in število napredovanj, ki jih je tožnik že dosegel ter šele nato opraviti prevedbo v nazivu. Ker tožnik na prejšnji dolžnosti še ni sodil med višje upravne delavce, bi moral na podlagi 31.a člena Pravilnika ob imenovanju na novo dolžnost obdržati štiri predhodno že dosežena napredovanja ter biti razporejen v plačilni razred s količnikom 6,00. Tožnik s pritožbo uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS ter navaja, da mu ni bila dana možnost enakopravnega obravnavanja s tem, ko sodišče prve stopnje njegovega substancirano predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke (za izračun tožnikovega prikrajšanja neto in bruto plače po višini) ni izvedlo, pri čemer pa ni pojasnilo, zakaj izvedba tega dokaza za odločitev o tožbenem zahtevku ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je dolžno izvesti predlagane dokaze pravdnih strank, ki so pravno relevantni. Pravno relevantno je tudi dejstvo, da ima tožnik status vojaške osebe, zato ga ni mogoče šteti za uradnika oziroma ga enačiti z javnim uslužbencem. V zvezi s slednjim stališčem se tožnik sklicuje na sodbo Pdp 1185/2006. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Ponovno opozarja na 30. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-D; Ur. l. RS, št. 40/2004), ki je začel veljati 5. 5. 2004 in je določil, da je prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih izenačeno z imenovanjem na formacijsko dolžnost po Zakonu o obrambi, izvaja pa se z akti vodenja in poveljevanja. Gre torej za hkratno dejanje in ne (kot zmotno zatrjuje tožnik), najprej za razporeditev na novo dolžnost in šele nato za prevedbo. Da bi bil tožnik razporejen na ustrezno dolžnost, je moral biti najprej preveden oziroma imenovan v naziv. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l RS, št. 56/2002 in nadaljnji), ki se je pričel uporabljati 28. 6. 2003, je preklical veljavnost Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDU), ki je drugače določal višje upravne delavce, kot to določa 196. člena ZJU. Odločba z dne 11. 11. 2004 je bila izdana že v času veljavnosti ZJU. Hkrati pa že iz 2. točke Ukaza z dne 15. 7. 2004 izhaja, da je šlo v konkretnem primeru tako za prevedbo kot za razporeditev tožnika. Tožena stranka pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil tožnik z Ukazom z dne 15. 7. 2004 imenovan v naziv 5. stopnje, zaradi česar ga je bilo potrebno ob upoštevanju 196. člena ZJU ter 30. člena Zobr-D šteti za višjega upravnega delavca, za katere pa prvi del 31. člena a Pravilnika ni uporabljiv. Ob tem se tožena stranka sklicuje na enaki odločitvi v zadevah Pdp 1349/2007 ter Pdp 356/2008. Naslovni čini so se po samem zakonu prenehali uporabljati z dnem 13. 6. 2003, zato pritožbene navedbe v tej zvezi niso relevantne, hkrati pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožena stranka prereka tudi obstoj zatrjevane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti; dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik pred spornim preimenovanjem z dnem 28. 2. 2002 imenovan na častniško dolžnost „Pomočnik I častnik za spremljanje situacije“ v organizacijski enoti ..., za katero je bil določen količnik za določitev osnovne plače v višini 4,20 (izhodiščni količnik), glede na dosežena napredovanja pa je bil z odločbo z dne 4. 2. 2003 razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 5,30 (osnovni količnik).

Dne 28. 6. 2003 se je začel uporabljati novi Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002), ki je v 194. členu določil, da se nazivi višjih upravnih delavce in upravnih delavcev v organih državne uprave, upravah lokalnih skupnosti in pravosodnih organih najkasneje do 1. 1. 2004 prevedejo v nove uradniške nazive glede na izhodiščne količnike za določitev plače, in sicer na način, da se nazivi s količnikom od 4,01 do 4,40 (tožnik je imel izhodiščni količnik 4,20) prevedejo v naziv višji svetovalec III. Po prvem odstavku 195. člena ZJU se za uradniške nazive do začetka uporabe zakona o sistemu plač v javnem sektorju določijo količniki za določitev osnovne plače, kakršni izhajajo iz 1. do 18. točke tega določila. Za pripadnike Slovenske vojske pa se skladno z drugim odstavkom 195. člena ZJU do začetka uporabe zakona o sistemu plač v javnem sektorju določijo količniki za določitev osnovne plače z vladno uredbo ob smiselni uporabi prvega odstavka istega člena. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uredba; Ur. l. RS, št. 58/2003, 109/2003) je v sedemnajstem odstavku 58. člena določila, da se nazive v Slovenski vojski s količnikom od 4,01 do 4,40 prevede v nazive major ali kapitan korvete ali višji vojaški uslužbenec XII. razreda, nazivom v Slovenski vojski pa se do začetka uporabe zakona o sistemu plač v javnem sektorju določijo količniki za določitev osnovne plače skladno s prilogo I.A te uredbe ob smiselni uporabi prvega odstavka 194. člena zakona o javnih uslužbencih. V Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi (ZObr-D; Ur. l. RS, št. 40/2004) pa je bilo določeno, da je prevedba oziroma imenovanje vojaških oseb v naziv v skladu s predpisi o javnih uslužbencih izenačeno z imenovanjem na formacijsko dolžnost po zakonu o obrambi, izvaja pa se z akti vodenja in poveljevanja.

Na zgoraj navedeni pravni podlagi je tožena stranka dne 15. 7. 2004 izdala Ukaz, s katerim je tožnika z dnem 21.7.2004 razrešila s prejšnje dolžnosti „pomočnik I častnika za spremljanje situacije“ v 91. operativnem centru SV ter ga z naslednjim dnem imenovala na formacijsko dolžnost „pomočnik za operativne zadeve“ pod zaporedno številko 6 po formaciji številka 6002 v poveljniški center (1. točka Ukaza). Iz 2. točke Ukaza pa izrecno izhaja, da se tožnik ob upoštevanju izhodiščnega količnika po prejšnji dolžnosti imenuje v naziv „major“.

Tožnik je bil torej z navedenim Ukazom imenovan na formacijsko dolžnost pomočnika za operativne zadeve, kar je po 30. členu ZObr-D izenačeno s prevedbo oziroma imenovanjem vojaških oseb v naziv (v konkretnem primeru v naziv „major“) v skladu s predpisi o javnih uslužbencih. Tožnik, ki je bil predhodno na dolžnosti z izhodiščnim količnikom 4,20 je bil skladno z določili 194. in 195. člena ZJU ter 58. člena Uredbe ter njene priloge I.A pravilno preveden oziroma imenovan v naziv „major“, ki predstavlja naziv 5. stopnje, za katerega je v prvem odstavku 195. člena ZJU določen količnik 4,80. Hkrati je bil zato ustrezno imenovan na novo formacijsko dolžnost, za katero je predpisan izhodiščni količnik 4,80. Prevedba tožnika v nazivu glede na izhodiščni količnik na prejšnji dolžnosti - izenačena z imenovanjem tožnika na novo formacijsko dolžnost (30. člen ZObr-D) - je bila torej opravljena hkrati, z istim ukazom in skladno z že navedeno pravno podlago, torej zakonito. Pravno pravilna oziroma zakonita pa je tudi naknadno, dne 11. 11. 2004 izdana odločba, s katero je tožena stranka glede na novo imenovano formacijsko dolžnost (z izhodiščnim količnikom 4,80) tožnika razporedila v plačilni razred s količnikom v višini 5,30 (osnovni količnik). S tem je ravnala skladno z določilom četrtega odstavka 195. člena ZJU, po katerem uradniki ob prevedbi v nazivu in določitvi izhodiščnih količnikov za te uradniške nazive (do začetka uporabe zakona o sistemu plač v javnem sektorju) obdržijo količnike za določitev osnovne plače, pridobljene z napredovanjem – torej osnovne količnike, če so ti višji od količnika iz prvega odstavka (izhodiščnega količnika). Utemeljeno pa sodišče prve stopnje v tej zvezi ni upoštevalo 31. a člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 41/1994 s spremembami) v delu, ki za primer, ko je zaposleni razporejen na drugo delovno mesto v isti ali nižji tarifni skupini v istem ali drugem organu, za katerega velja ta pravilnik, obdrži število plačilnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. V nadaljevanju istega določila je namreč izrecno določeno, da ta določba ne velja za višje upravne delavce – torej tudi ne za tožnika, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Skladno s prvim odstavkom 196. člena ZJU se glede pravic in obveznosti, ki jih predpisi določajo za višje upravne delavce, za le-te štejejo uradniki v nazivih prve do šeste stopnje. Po določilih 85. člena ZJU nazivi prve do šeste stopnje predstavljajo nazive prvega in drugega kariernega razreda, po 1. odstavku 195. člena ZJU pa so višji upravni delavci uradniki z izhodiščnim količnikom od 4,40 navzgor. Po Uredbi oziroma prilogi I.A Uredbe (Nazivi v Slovenski vojski) naziv „Major“ sodi v drugi karierni razred oziroma predstavlja naziv pete stopnje. Tožnik, ki je bil glede na izhodiščni količnik na prejšnji dolžnosti (4,20) preveden v naziv major, ki je naziv pete stopnje in mu pripada izhodiščni količnik 4,80, je bil kot tak višji upravni delavec, ki je bil glede na nov naziv ustrezno razporejen na novo formacijsko dolžnost z nazivu ustreznim izhodiščnim količnikom (4,80), pri čemer je skladno s 4. odstavkom 195. člena ZJU obdržal osnovni količnik (5,30) in se njegova plača ni znižala. Napredovanj, doseženih na prejšnji dolžnosti, pa skladno z dopolnjenim 31. a členom Pravilnika (Pravilnik o spremembah in dopolnitvah pravilnika o napredovanju zaposlenih v državni upravi, Ur. l. RS, št. 23/1997) tožnik pravilno ni obdržal. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikov zahtevek po razveljavitvi odločb tožene stranke zavrnilo, pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa so, zaradi vsega zgoraj navedenega, neutemeljene.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 748/2006 z dne 29. 3. 2007, saj iz obrazložitve te sodbe ne izhaja, da gre za višjega upravnega delavca v smislu prvega odstavka 196. člena ZJU v zvezi z dopolnjenim prvim odstavkom 31. a člena Pravilnika oziroma ne izhaja, da bi sodišče to dejstvo pri odločanju upoštevalo. Prav tako neutemeljeno se tožnik sklicuje tudi na sodbo sodišča prve stopnje I Pd 1067/2007, saj le-ta ni pravnomočna, pa tudi sicer pritožbeno sodišče na odločitve sodišč prve stopnje ni vezano.

Tudi dejstvo, da ima tožnik status vojaške osebe oziroma opravlja vojaško službo, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Le-to je upoštevalo posebnosti ureditve, ki jih za pripadnike Slovenske vojske določata ZJU in Uredba, uporaba Pravilnika (in torej tudi njegovega 31. a člena) tudi za vojaške uslužbence pa izhaja že iz samih tožnikovih navedb in spisu priloženih listin (A3, A6, A8, ...), iz katerih je razvidno, da so bila tožniku vsa dosežena napredovanja (tudi nesporna) priznana ravno na podlagi tega pravilnika.

Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je brez pomena polemika, kaj bi moralo biti prej (prevedba ali razporeditev), saj je šlo za hkratna dejanja, nato pa pojasnilo skladnost postopanja in ravnanja tožene stranke z obstoječo materialno pravno podlago, ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ob pravilni ugotovitvi, da je šlo pri tožnikovi prevedbi in razporeditvi skladno s 30. členom ZObr-D za hkratna dejanja (z istim Ukazom z dne 15. 7. 2004), obrazložitev, da je bila prevedba v nazivu opravljena glede na izhodiščni količnik po prejšnji dolžnosti (kar izhaja že iz samega Ukaza), razporeditev na novo formacijsko dolžnost pa izvedena ustrezno nazivu, ne ustvarja nejasnosti oziroma notranjega neskladja med razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba oziroma njena obrazložitev je jasna, razumljiva in skladna, zato jo je pritožbeno sodišče moglo preizkusiti. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navedeno kršitev pa tožnik utemeljuje z navedbami, da tožniku ni bila dana možnost enakopravnega obravnavanja skladno z 22. členom Ustave RS, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem finančne stroke ter ni pojasnilo, zakaj je to štelo za nepotrebno. Iz vsebinskih navedb izhaja, da ne gre za (sicer zatrjevano) kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč bi kvečjemu lahko šlo za bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 287. člena ZPP. Slednji določa, da senat predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke sicer ni pojasnilo, vendar v konkretnem primeru kljub temu ne gre za bistveno kršitev. Ne-obrazložitev zavrnitve dokaza z izvedencem, ki je bil predlagan v zvezi z ugotavljanjem višine zneskov tožnikovega prikrajšanja pri plači, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo že po temelju in dejstev v zvezi z višino zahtevka pravilno ni ugotavljalo. Izvedba dokaza z izvedencem bi bila zato nesmotrna, saj ne bi šlo za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je zato izvedbo tega dokaza pravilno zavrnilo. Dejstvo, da zavrnitve dokaza ni obrazložilo, pa v konkretnem primeru ne predstavlja smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka, saj ta pomanjkljivost ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-tega pritožbeno sodišče ni štelo za potrebnega v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb, ki za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena, ni posebej opredeljevalo.