Jedro

Toženkino izjavo z dne 29.6.2010 je sodišče prve stopnje v skladu z dogovorom strank pravilno razumelo tako, da bo toženka posojilo vrnila, ko bo razpolagala s sredstvi, ki jih bo prejela od prodane nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27.1.2015 dalje do plačila, v roku 15 dni. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 2.419,53 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1) pritožila tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in spremeni tako, da tožbo tožeče stranke v celoti zavrže oziroma zavrne skupaj s stroškovno posledico, podredno pa, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da sodišče zmotno ocenjuje, da terjatev tožnika ni zastarala, da je za zapadlost posojila pomembno, ali je toženka prejela kaj denarja, s katerim bi lahko tožniku posojilo vrnila, ali ne, pa tudi, da je za zapadlost tožnikove terjatve pomembno, ali je bila kupnina za nepremičnino, ki jo je v letu 2010 kupil ravno tožnik, zmanjšana za 16.000,00 EUR ali ne in ali je bilo to v kupoprodajni pogodbi zapisano. Ker je toženka prvo nepremičnino, v smislu prvega možnega roka iz izjave z dne 29.6. 2010, prodala že 19.7.2010, je z dnem sklenitve te kupoprodajne pogodbe nastopil rok za vračilo posojila v višini 16.000,00 EUR, česar se je tožnik, ki je bil kupec te nepremičnine, zavedal. Splošni zastaralni rok znaša 5 let, tožnik pa je tožbo vložil šele 29.1.2019, kar je po več kot osmih letih, zato je tožnikova terjatev, ki se glasi na vračilo posojila v višini 16.000,00 EUR, v celoti zastarala. Nadalje navaja, da ne glede na to, da je terjatev zastarala, tožniku ne dolguje ničesar. Na dan sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 19.7.2010 je bila namreč v notarsko pisarno ... pripeljana iz UKC ..., kjer je bila hospitalizirana zaradi težke bolezni. Njeno stanje je bilo s strani tožnika izkoriščeno, v takšnem stanju pa ni pričakovati, da bi toženka zahtevala, da se v kupoprodajno pogodbo z dne 19.7.2010 zapiše tudi, da se vtoževano posojilo s sklenitvijo pogodbe zapre, saj je bilo obema strankama jasno, da je tožnik solastninsko pravico na nepremičnini prejel bistveno pod tržno vrednostjo. Iz izjave z dne 8.7.2013, ki jo je podala tožnikova žena A. A., ki je tudi toženkina sestra, izhaja, da je toženkina sestra priznala toženkin zahtevek v višini 70.000,00 EUR in tudi, da je v tej višini poplačan dosedanji dolg toženke, ki vključuje stroške najema kredita, obroke kredita, poplačilo dolga B. B. itd. Tako izhaja, da je bilo posojilo že poplačano in torej ne obstoji nobena terjatev tožnika do toženke v višini 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27.1.2015 dalje. Nadalje navaja tudi, da sodišče isti listini, izjavi tožnikove žene z dne 8.7.2013, enkrat pripisuje eno dokazno vrednost, drugič pa drugo. Po eni strani jo upošteva z utemeljitvijo, da tožnikova terjatev ni bila poplačana s kupoprodajno pogodbo z dne 19.7.2010, hkrati pa te izjave sodišče ne upošteva v smislu, da vtoževana terjatev ne obstoji več. Prav tako mora sodišče razločevati vprašanje, kdaj je terjatev zapadla, od vprašanja, ali je bila vtoževana terjatev poplačana. Pravdni stranki sta se dogovorili, da je toženka dolžna vrniti posojilo ob prvi prodaji katerekoli nepremičnine. Tako okoliščina, da stranki ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 19.7.2010, ko je toženka izvršila prvo prodajo nepremičnine v smislu izjave z dne 29.6.2010, posojila v tej pogodbi nista omenili ali kupnine izrecno zmanjšali za dano posojilo, še ne pomeni, da tožnikova terjatev, s sklenitvijo te kupoprodajne pogodbe, ni zapadla v plačilo. Ta okoliščina bi lahko pogojno pomenila zgolj to, da tožnikova terjatev še ni poplačana, ne vpliva pa na zapadlost terjatve. Pravdni stranki tudi nista določili pogoja, da toženka vrne posojilo, če prejme denarna sredstva, s katerimi bi lahko posojilo poplačala. Opozarja tudi na sodno prakso (I Cpg 1288/2014 in II Ips 404/2008), kjer je sodišče zavzelo stališče, da v kolikor rok za vrnitev posojila ni določen, se šteje, da je upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti že naslednji dan od dneva, ko je bilo posojilo dano, terjatev pa, skladno s 574. členom Obligacijskega zakonika (OZ2), zapade v plačilo po preteku 2 mesecev od sklenitve posojilne pogodbe.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva in natančna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je toženka od tožnika dne 29.6.2010 sposodila znesek 16.000,00 EUR, ki je bil skladno z dogovorom s toženko nakazan na račun B. B. Toženka se je z izjavo z dne 29.6.2010 zavezala, da bo dolg povrnila ob prodaji katerekoli nepremičnine v prvem možnem roku. Pravdni stranki sta 19.7.2010 sklenili kupoprodajno pogodbo, kupnina je bila poravnana tako, da je tožnik poplačal neodplačan toženkin kredit, ki ga toženka ni bila sposobna odplačati. Sodišče prve stopnje je v točkah 9 in 11 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da prva prodana nepremičnina v smislu izjave z dne 29. 6. 2010 ni prodaja nepremičnine z dne 19. 7.2010. Toženka namreč ni prejela nobenega denarja, s katerim bi lahko tožniku posojilo vrnila, prav tako pa tudi kupnina ni bila zmanjšana za 16.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da se kot prva prodaja v smislu izjave z dne 29.6.2010 šteje prodaja nepremičnine dne 29.12.2014, ki je bila na nova kupca vpisana 26.1.2015. Tako je, skladno s 336. členom OZ, najprej takrat začel teči 5 letni zastaralni rok. Ker je tožnik tožbo vložil dne 30.1.2019, terjatev še ni zastarala. Skladno z navedenim so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno ocenilo, da terjatev tožnika ni zastarala. Nadalje ne drži pritožbena navedba, da izjave z dne 29.6.2010 ni potrebno razlagati, saj jasno izhaja, da je rok za vračilo posojila vezan na prvo prodajo katerekoli nepremičnine v lasti toženke. Vendar pa iz izjave z dne 29.6.2010 izhaja, da se je toženka zavezala, da bo posojilo vrnila ob prodaji katerekoli nepremičnine v prvem možnem roku. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo vsem udeležencem jasno, da prodaja v letu 2010 ne šteje za prvo prodajo skladno z izjavo z dne 29.6.2010, in se tako po oceni sodišča za prvo prodajo v smislu izjave šteje prodaja nepremičnine dne 29.12.2014, ki je bila na nova kupca vpisana 26.1.2015. Prav tako je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da pri danem posojilu ni bil določen pogoj, da toženka vrne dano posojilo, če prejme denarna sredstva, s katerimi bi lahko posojilo poplačala. Toženkino izjavo z dne 29.6.2010 je sodišče prve stopnje v skladu z dogovorom strank pravilno razumelo tako, da bo toženka posojilo vrnila, ko bo razpolagala s sredstvi, ki jih bo prejela od prodane nepremičnine.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da terjatev še ni bila poplačana. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 19. 7. 2010 ne izhaja, da je bilo pri kupnini upoštevano tudi posojilo v znesku 16.000,00 EUR. Toženkine navedbe v pritožbi, da je bila na dan sklenitve te kupoprodajne pogodbe v notarsko pisarno pripeljana iz UKC in da zaradi svojega slabega psihofizičnega stanja ni zahtevala, da se v kupoprodajno pogodbo zapiše, da se posojilo s sklenitvijo pogodbe zapre, pa tudi, da je tožnik nepremičnino kupil bistveno pod tržno vrednostjo, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da veljavnosti sporne pogodbe toženka ni izpodbijala, zato pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi. Nadalje pa navaja še, da terjatev ne obstoji več, saj je tožnikova žena A. A., ki je tudi toženkina sestra, z izjavo z dne 8.7.2013 priznala toženkin zahtevek v višini 70.000,00 EUR in da je v tej višini poplačan dosedanji dolg, ki vključuje tudi poplačilo dolga B. B. Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ker toženkina sestra na koncu nepremičnine ni pridobila v last, navedeni dogovor očitno ni bil realiziran in tako do poplačila posojila ni prišlo.

7. Toženka v pritožbi navaja tudi, da se sodišče prve stopnje na izjavo toženkine sestre z dne 8.7.2013 po eni strani sklicuje v smislu, da če bi bila terjatev že poplačana, se v izjavi ne bi več omenjala, po drugi strani pa te izjave ne upošteva v smislu, da vtoževana terjatev ne obstoji več. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve sodbe zaključilo, da dejstvo, da posojilo še ni bilo vrnjeno, in sicer, da ni bilo upoštevano pri kupoprodajni pogodbi z dne 19.7.2010, dodatno izhaja tudi iz izjave z dne 8. 7. 2013, saj se v primeru, da bi bilo posojilo vrnjeno, v izjavi ne bi več omenjalo. Poleg tega se na omenjeno izjavo sklicuje tudi sama toženka. Nadalje se sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve sodbe na izjavo z dne 8. 7. 2013 sklicuje v smislu, da terjatev še ni bila poplačana, saj dogovor iz izjave očitno ne velja oziroma ni bil realiziran. Pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje izjavi z dne 8.7.2013 pripisuje različni dokazni vrednosti, je neutemeljena. Pritožba s tem v resnici graja sprejeto dokazno oceno, s katero se ne strinja. Dodatno pa toženka v pritožbi neutemeljeno navaja tudi, da sodišče prve stopnje ne razlikuje pojma zapadlosti terjatve od poplačila terjatve. Navaja, da sta se stranki dogovorili, da posojilo zapade v plačilo ob prvi prodaji katerekoli toženkine nepremičnine, kar je bilo 19.7.2010. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta se stranki dogovorili, da se posojilo vrne ob prodaji katerekoli nepremičnine v prvem možnem roku in tako je, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, tudi sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je terjatev zapadla v plačilo najprej 26.1.2015. 8. Pri sklicevanju toženke na odločbi sodišč (I Cpg 1288/2014 in II Ips 404/2008) pritožbeno sodišče dodaja, da se ti nanašata na primere, kjer rok za vračilo posojila ni bil določen. V obravnavanem primeru sta stranki rok določili, in sicer opisno, na način, da se posojilo vrne ob prodaji katerekoli nepremičnine v prvem možnem roku, zato sklicevanje na ti odločbi ni ustrezno.

9. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350.člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur.l. RS, št. 97/07 s spremembami.