Jedro

Iz dokončne odločbe upravne enote izhaja, da kmetija zapustnika ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo, pa tudi, da predmetni parceli ne sodita v sklop zaščitene kmetije. Zapuščinsko sodišče je na tako odločbo vezano. Poleg tega je v tem primeru potrebno upoštevati načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27. 06. 1988, da mora biti kmetija zaščitena ves čas postopka, če naj se uporabijo določbe zakona, ki ureja dedovanje zaščitenih kmetij, torej ob uvedbi dedovanja in ob odločitvi v zapuščinskem postopku. V trenutku odločanja v zapuščinskem postopku zaščitena kmetija sploh ne obstaja, zato pri odločitvi v zapuščinskem postopku upoštevaje navedeno načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS ni mogoče uporabiti določb ZDKG, temveč določbe ZD.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. P. C., F. C., A. C., V. C., H. G. in J. L. krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju najprej ugotovilo, da po do sedaj znanih podatkih v zapuščino sodi še naslednje premoženje: parc. št. 1138/7 in 1142/8, obe k.o. T. (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Na podlagi zakonitega dedovanja je proglasilo kot dediče J. C., P.C., F. C., A. C., V. C., H. G. ter J. L., vsakega do 1/7 zapuščine (2. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep o dedovanju se pritožuje dedič J. C. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da kot edinega dediča parc. št. 1138/7 in 1142/8, obe k.o. T. določi J. C., podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje že s sklepom z dne 30. 11. 2005, opr. št. I D 1053/90 napačno ugotovilo, da navedeni parceli nista spadali v sklop zaščitene kmetije. Zoper takšen sklep se je dedič J. C. pritožil, saj je na podlagi sklepa z dne 21. 12. 1990 podedoval celotno kmetijo, torej tudi navedeni dve parceli. Z navedenima parcelama je J. C. ves čas razpolagal in ju uporabljal, ostali dediči so s tem soglašali. Sklep z dne 21. 12. 1990 se nanaša na celotno kmetijo po pok. J. C., navedeni parceli pomotoma nista bili navedeni v uvodnih ugotovitvah sklepa o dedovanju. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na povsem neustrezen dokaz – mnenje Upravne enote Ljubljana, iz katerega izhaja le to, da navedeni parceli ne spadata v sklop zaščitene kmetije J. C. Iz navedenega mnenja ni razvidno, kaj je obsegala zaščitena kmetija pok. J. C. Zato je dedič J. C. predlagal, da sodišče izda sklep o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, na podlagi katerega je celotno zaščiteno kmetijo podedoval on, oz. da sodišče pri pristojni UE opravi dodatne poizvedbe o tem, kaj je obsegala zaščitena kmetija pok. J. C. v letu 1990, med drugim ali sta bili tudi nepremičnini parc. št. 1138/7 in 1142/8, obe k.o. T., del zaščitene kmetije J. C.. Sodišče je v izpodbijanem sklepu zgolj pavšalno zavrnilo navedeni predlog dediča J. C., zaradi česar je izpodbijani sklep pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja kršitev postopka.

Pritožba navaja, da je pok. J. C. pridobila lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih parc. št. 1138/7 in 1142/8, obe k.o. T., v letu 1968. To pomeni, da sta tudi navedeni zemljišči ob določitvi zaščitene kmetije v letu 1982 bili del le-te, saj sta nedvomno služili za redno kmetijsko proizvodnjo ter z njo povezano dejavnost. Takšen status sta imeli vse do smrti zapustnice, kar pa sodišče prve stopnje pri izdaji sklepa o dedovanju ni upoštevalo niti se ni opredelilo do navedb dediča v tej smeri. S tem, ko sodišče ni opravilo ustreznih poizvedb o obsegu zaščitene kmetije v letu 1990, je zmotno oz. pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

4. Na pritožbo so podali odgovor ostali dediči, ki nasprotujejo navedbi J. C., da je s parcelama razpolagal in ju uporabljal v soglasju z ostalimi dediči. Nadalje pojasnjujejo, da zadevni parceli ne sodita v sklop zaščitene kmetije, kar izhaja tudi iz podatkov zemljiške knjige, to pa utemeljuje tudi citirano potrdilo pristojne upravne enote. Nobene od omenjenih parcel pritožnik ni uporabljal za redno kmetijsko rabo, za njun obstoj je izvedel šele leta 1996. Tudi po tem ju ni uporabljal za kmetijsko rabo. Stališče pritožbe, da bi bilo potrebno v zapuščinskem postopku ugotavljati, ali sta bili zadevni parceli v letu 1990 del zaščitene kmetije pok. J. C., nima opore v materialnem pravu. Pritožbenemu sodišču se glede na navedeno predlaga, da pritožbo dediča J. C. kot neutemeljeno zavrne in odloči o priglašenih stroških pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. S sklepom o dedovanju I D 1053/90 z dne 21. 12. 1990 je bilo odločeno o dedovanju zaščitene kmetije, v obsegu, točno določenem z navedbo parcelnih številk nepremičnin, kot so zapisane v predmetnem sklepu. Kmetijski zemljišči parc. št. 1138/7 in 1142/8, obe k.o. T., sta novo najdeno premoženje in o dedovanju teh zemljišč še ni bilo odločeno. Da predmetni nepremičnini ne sodita v sklop zaščitene kmetije, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podatkov zemljiške knjige in mnenja Upravne enote Ljubljana, Izpostava B. z dne 22. 12. 2003. Prvi odstavek 4. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur. l. RS, št. 70/95, s kasnejšimi spremembami; ZDKG) določa, da zaščiteno kmetijo po 2. členu ZDKG določi po uradni dolžnosti z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni del zemljišč, ki sestavljajo kmetijo. Sodišče prve stopnje je dejstvo, ali zemljišči s parc. št. 1138/7 in 1142/8, obe k.o. T., sodita v sklop zaščitene kmetije, bilo dolžno preveriti pri upravnem organu, kar je storilo. Iz dokončne odločbe upravne enote izhaja, da kmetija J. C. ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo, pa tudi, da predmetni parceli ne sodita v sklop zaščitene kmetije. Zapuščinsko sodišče je na tako odločbo vezano. Poleg tega je v tem primeru potrebno upoštevati načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27. 06. 1988, da mora biti kmetija zaščitena ves čas postopka, če naj se uporabijo določbe zakona, ki ureja dedovanje zaščitenih kmetij, torej ob uvedbi dedovanja in ob odločitvi v zapuščinskem postopku. V trenutku odločanja v zapuščinskem postopku zaščitena kmetija sploh ne obstaja, zato pri odločitvi v zapuščinskem postopku upoštevaje navedeno načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS ni mogoče uporabiti določb ZDKG, temveč določbe Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št.17/76, s kasnejšimi spremembami; ZD). Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo predlog dediča J. C., naj se opravijo poizvedbe pri Upravni enoti Ljubljana glede obsega zaščitene kmetije v letu 1990. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, če dejstvo, ki naj bi se z njimi ugotovilo, ni pravno odločilno.

7. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

8. Pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo. Odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju zadeve in je bil kot tak nepotreben (155. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD), zato te stroške krijejo P. C., F. C., A. C., V. C., H. G. in J. L. sami.