Jedro

Vsa materialnopravna razmerja v zapuščinskih postopkih se presojajo po pravu, ki je veljalo v času zapustnikove smrti, saj je takrat po samem zakonu prišlo do bistva dedovanja - prehoda zapuščine na dediče, kar se v sklepu o dedovanju le še ugotovi in dediče razglasi. V obravnavanem primeru v trenutku smrti zapustnika določba 39. člena ZSVarPre-C še ni veljala niti je (po že zgoraj obrazloženem) ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb v tej smeri za nazaj ni mogoče uporabiti. V trenutku uvedbe dedovanja je omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, urejal 128. člen ZD, zato bi ga ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopno sodišče za presojo tega vprašanja v obravnavani zadevi moralo uporabiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep o dedovanju razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje v točki A izreka ugotovilo, da zapustnik oporoke ni napravil, zapustil je sestro M.M., ki je dedinja celotne zapuščine in se je k dedovanju z dedno izjavo prijavila (prvi odstavek). Nadalje je ugotovilo, da v zapuščino spada 0,7 ha zemlje različne obdelovalne vrste v ocenjeni vrednosti 1.400,00 EUR in stavba z dvoriščem v ocenjeni vrednosti 50.311,00 EUR, kar v zemljiški knjigi predstavlja v izreku sklepa podrobneje navedene parc. št. v k.o. D.; med odbitke pa je priznalo pogrebne stroške v višini 4.000,00 EUR in že poravnani negativni saldo pri NLB d.d. v znesku 259,24 EUR. Vrednost čiste zapuščine je ocenilo na 47.451,00 EUR in od tega odmerilo sodno takso (drugi odstavek). Glede terjatve, ki jo je RS prijavila v zapuščino iz naslova denarne socialne pomoči za obdobje od 1. 12. 2001 do 31. 8. 2002 v znesku 1.123,73 EUR in v tem obsegu predlagala omejitev dedovanja, je sodišče prve stopnje odločilo, da do omejitve dedovanja ne more priti, saj je zapustnik pridobil denarno socialno pomoč zgolj 9 mesecev, po določilu drugega odstavka 39. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih pa se v primeru, ko je zapustnik dobil denarno socialno pomoč za 12 ali manj mesecev, omejitev dedovanja ne opravi (tretji odstavek). V točki B izreka je sodišče za dedinjo po zakonu razglasilo M.M., ki deduje do celote zapuščine, ter v točki C izreka odredilo, da se v zemljiški knjigi pri zapustniku lastnih nepremičninah z v sklepu podrobneje navedenimi parcelnimi številkami po uradni dolžnosti vknjiži lastninska pravica na zakonito dedinjo do celote.

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem zakonitem zastopniku pravočasno pritožuje RS. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V okviru zadnje navedenega pritožbenega razloga izpostavlja, da je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo njen predlog za omejitev dedovanja v obsegu dane denarne socialne pomoči v skladu s 128. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ker je nezakonito in v nasprotju s prepovedjo retroaktivne uporabe materialnih predpisov iz 155. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) uporabilo določbo drugega odstavka 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre-C), ki se začne uporabljati šele 1. 1. 2014. Po prepričanju pritožnice je prvostopno sodišče napačno presodilo, da navedena zakonska določba učinkuje za nazaj (retroaktivno) in jo je potrebno uporabiti za vse, tudi za že prej uvedene zapuščinske postopke, torej tudi v zapuščinskih postopkih po zapustnikih, ki so prejemali denarno socialno pomoč in so umrli pred 1. 1. 2014, le zapuščinska obravnava je bila opravljena po navedenem datumu. Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo obseg zapuščine in odredilo vknjižbo lastninske pravice pri vseh zapustnikovih nepremičninah na zakonito dedinjo. Po prepričanju pritožnice je zmotno prvostopno stališče, da naj bi imela določba drugega odstavka 39. člena ZSVarPre-C tudi procesne značilnosti, saj gre za „čisto“ materialnopravno določbo. Drugačna omejitev dedovanja iz 39. člena ZSVarPre-C se uporablja šele od 1. 1. 2014, saj navedeni zakon v prehodnih in končnih določbah ne določa nobene izjeme od prepovedi povratne veljavnosti pravnih aktov, zato v času smrti zapustnika še ni veljala. Za razreševanje vseh materialnopravnih razmerij v zapuščinskih postopkih po zapustnikih, ki so umrli pred začetkom uporabe posameznih določb ZSVarPre-C, je po mnenju pritožnice potrebno uporabiti materialnopravne določbe ZD, v konkretnem primeru torej njegov 128. člen, glede katerega pritožnica poudarja, da je prestal ustavno sodni preizkus. Pritožnica nadalje izpostavlja v sodni praksi že poenoteno stališče, da zahtevek dajalca socialne pomoči ni denarna terjatev do zapuščine, temveč s tem zahtevkom dajalec pomoči izloča iz zapuščine del premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje. V tem primeru ne pride do dedovanja tistega dela premoženja zapustnika, ki ustreza vrednosti pomoči, saj takšno premoženje ni predmet dedovanja in ne sodi v zapuščino, ampak preide v last države s trenutkom zapustnikove smrti. Pritožnica nadalje poudarja, da se vsa materialnopravna razmerja v zapuščinskih postopkih presojajo po pravu, ki velja v času zapustnikove smrti. Po pokojnem je bilo ex lege uvedeno dedovanje ob njegovi smrti 11. 6. 2013 in so zato že takrat nastopile vse materialnopravne posledice v tej zvezi. Ob smrti zapustnika, ki je prejemal denarno socialno pomoč države, se „rodi“ oziroma zapade tudi pravica RS do omejitve dedovanja v navedenem obsegu. Materialnopravna pravica RS za vrnitev dane socialne pomoči zapustnikom, ki so umrli pred 1. 1. 2014, in njena pravica do omejitve dedovanja, ne more biti odvisna od tega, kdaj zapuščinska zadeva pride na vrsto za obravnavo pred zapuščinskim sodiščem. Sporna določba ZSVarPre-C zato po prepričanju pritožnice lahko velja le za zapuščinske postopke po zapustnikih, ki so umrli po 1. 1. 2014. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa o dedovanju in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 163. členom ZD ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je prvostopno sodišče z odločitvijo, da se dedovanje zapustnikovega premoženja ne omeji, zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V obravnavani zapuščinski zadevi je pritožnica prijavila terjatev (pravilno: zahtevek) iz naslova zapustniku dane denarne socialne pomoči za obdobje devetih mesecev v višini 1.123,73 EUR in v tem obsegu uveljavljala omejitev dedovanja po 128. členu ZD. Prvostopno sodišče je izpodbijano odločitev, da se dedovanje zapustnikovega premoženja ne omeji, utemeljilo na določbi drugega odstavka 39. člena ZSVarPre-C, ki določa „odpust“ omejitve dedovanja zapustnikovega premoženja za prejeto denarno socialno pomoč za 12 ali manj mesecev. Navedena zakonska določba se začne v skladu z drugim odstavkom 40. člena ZSVarPre-C uporabljati 1. januarja 2014. Ni mogoče oporekati prvostopnemu zaključku, da gre za začasno ureditev (iz dikcije navedenega zakonskega določila izrecno izhaja, da velja „do nove ureditve omejitve dedovanja premoženja zapustnika, ki je užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu“ ter da velja oz. se uporablja „ne glede na določbe 128. in 129. člena ZD“). Sprejemljivo je tudi prvostopno stališče, da je bila taka začasna ureditev sprejeta z namenom izboljšati dosedanje določbe, ki urejajo socialno stanje posameznika, kamor sodi tudi omejitev dedovanja po zapustniku oz. z namenom omiliti posledice, ki jih v ZD določena omejitev dedovanja prinaša za dediče prejemnika pomoči po predpisih o socialnem varstvu. Čeprav s tem v zvezi pritožba utemeljeno izpostavlja, da je bila ureditev omejitve dedovanja po ZD predmet pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti, ki jo je uspešno prestala (pobuda je bila zavrnjena - sklep U-I-223/08).

6. Prvostopno sodišče tudi pravilno citira ustavno določbo (155. člen URS) o možnosti retroaktivne veljave posameznih zakonskih določb, če to določi sam zakon, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Zmotno pa je po presoji sodišča druge stopnje prvostopno stališče, da je tako povratno veljavo določil tudi ZSVarPre-C za v konkretni zadevi uporabljeni 39. člen, ki ureja drugačno ureditev omejitve dedovanja od prej veljavnih določb v področnem zakonu (ZD). V 40. členu ZSVarPre-C, ki ureja uveljavitev in začetek uporabe tega zakona, je namreč določeno le, da začne zakon veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS (torej 4. 12. 2013), uporablja pa se od 1. septembra 2014, razen v drugem odstavku tega člena navedenih določb (med katere spada tudi sporni 39. člen zakona), ki se začnejo uporabljati 1. januarja 2014. Če bi zakonodajalec hotel predpisati uporabo navedene določbe za nazaj, torej za čas, ko ta zakon še ni veljal, bi moral to v samem zakonu izrecno in nedvoumno določiti. Take določbe po presoji sodišča druge stopnje ZSVarPre-C ne vsebuje, učinka za nazaj ne določa niti drugi odstavek 40. člena ZSVarPre-C, ki določa uporabo posameznih zakonskih določb od 1. januarja 2014 (torej glede na uveljavitev zakona dne 4. 12. 2013 zgolj za vnaprej).

7. Sodišče druge stopnje tudi ne more pritrditi prvostopnemu stališču o procesni naravi določbe 39. člena ZSVarPre-C, zaradi česar bi jo bilo potrebno po mnenju sodišča prve stopnje uporabiti v vseh zapuščinskih postopkih, ki se opravljajo po navedenem datumu. Nasprotno, gre za materialnopravno določbo, ki je drugače, predvidoma začasno („do nove ureditve“ v področnem zakonu) uredila materialnopravno vprašanje omejitve dedovanja premoženja zapustnika, ki je užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Sicer pa pritožba utemeljeno opozarja, da bi stališče o procesni naravi navedene zakonske določbe privedlo do neenakega obravnavanja dedičev po zapustnikih - prejemnikih socialne pomoči, ki so umrli pred 1. 1. 2014, saj bi bil njihov pravni položaj odvisen zgolj od tega, ali je zapuščinska zadeva prišla na vrsto za obravnavanje pred ali po 1. 1. 2014. 8. Utemeljeno je pritožbeno stališče, da se je dedovanje po zapustniku uvedlo z njegovo smrtjo (123. člen ZD), v konkretnem primeru torej z 11. 6. 2013. V trenutku smrti je po samem zakonu zapuščina pokojnega prešla na njegove dediče (132. člen ZD). Sklep o dedovanju, v katerem sodišče kasneje ugotovi obseg zapuščine in razglasi dediče, pa tudi navede vse bistvene podatke o omejitvi dedovanja po 128. členu ZD (četrti odstavek 214. člena ZD), je zato le deklaratorne narave. Ker zapustnikovo premoženje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, ni predmet dedovanja, ob zapustnikovi smrti na dediče ni moglo preiti. Zahtevek dajalca pomoči ni denarna terjatev do zapuščine. S tem zahtevkom dajalec pomoči izloča iz zapuščine (pravilno iz zapustnikovega premoženja) del premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje oz. oskrbo. Zato se vrednost dane pomoči ugotavlja po vrednostnih merilih, ki so veljala v tistem trenutku, po katerem se ugotovi obseg (vrednost) zapuščine (1), torej v trenutku zapustnikove smrti. Izločitveni zahtevek dajalca pomoči dospe s trenutkom zapustnikove smrti. Glede na vse navedeno je pritrditi tudi pritožbi, da se vsa materialnopravna razmerja v zapuščinskih postopkih presojajo po pravu, ki je veljalo v času zapustnikove smrti, saj je takrat po samem zakonu prišlo do bistva dedovanja - prehoda zapuščine na dediče, kar se v sklepu o dedovanju le še ugotovi in dediče razglasi. Ker v obravnavanem primeru v trenutku smrti zapustnika določba 39. člena ZSVarPre-C še ni veljala niti je po že zgoraj obrazloženem ob odsotnosti izrecnih zakonskih določb v tej smeri za nazaj ni mogoče uporabiti, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nanjo oprlo svojo odločitev, da se dedovanje zapustnikovega premoženja ne omeji zaradi v drugem odstavku tega člena določenega „odpusta“ omejitve dedovanja za manj kot 12 mesecev prejeto denarno socialno pomoč. V trenutku uvedbe dedovanja je omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, urejal 128. člen ZD, zato bi ga ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopno sodišče za presojo tega vprašanja v obravnavani zadevi moralo uporabiti.

9. Zaradi opisane zmotne uporabe materialnega prava in na tem temelječe odločitve, da se dedovanje po zapustniku sploh ne omeji, je prvostopno sodišče zmotno oz. vsaj preuranjeno (tretji odstavek 128. člena ZD) ugotovilo obseg zapuščine in razglasilo dedinjo do celote te zapuščine.

10. Vse navedeno je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem naj se sodišče prve stopnje glede vprašanja omejitve dedovanja opre na v času uvedbe dedovanja veljavna določila ZD, nato pa ob upoštevanju navedenih zakonskih določb ponovno izda sklep o dedovanju.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Op.št. (1): Tako pravno mnenje, občna seja VSS z dne 14. 12. 1994.