Jedro

Okoliščine, ki jih zahteva povezuje s psihičnim stanjem in krivdnim odnosom do kaznivega dejanja bodo razjasnjene šele v nadaljnjem postopku in za presojo obstoja begosumnosti ter ponovitvene nevarnosti v času, ko je sodišče odločalo o odreditvi pripora, niso odločilne.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolžene D.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 6.9.2006 zoper obdolženo D.H. odredil pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat istega sodišča je s sklepom z dne 8.9.2006 zavrnil pritožbo obdolženkine zagovornice. Obdolženka je utemeljeno osumljena storitve poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ.

Obdolženkina zagovornica je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so bistveno vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe sodišča o odreditvi pripora. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti tako ugodi, da izpodbijana sklepa spremeni in pripor zoper obdolženko odpravi, podrejeno pa se zavzema za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga, da jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica zahteve meni, da ni izkazan obstoj utemeljenega suma v smeri obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Po njeni oceni v nobenem od napadenih sklepov ni obrazložitve glede utemeljenega suma. Prav tako nista podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Odreditev ni neogibno potrebna za varnost ljudi in potek kazenskega postopka. Obdolženka ni begosumna, ker je bežala pred svojim nasilnim možem V.H. Prostovoljno se je javila na policijo, v pritožbi zoper sklep o priporu je ponudila v varstvo potni list oziroma predlagala, da se določi ustrezna varščina. Na dejstvo, da ni begosumna, kažejo tudi njena dosedanja prizadevanja za pridobitev slovenskega državljanstva. Iz obdolženkinega zagovora izhaja, da se zaveda posledic svojega ravnanja in da dejanje ni bilo naklepno. Nakazuje, da je teoretično nemogoče, da bi obdolženka ponovila kaznivo dejanje, ker izvršitev kaznivega dejanja ni bila v njeni zavesti. Sodišče je tudi kršilo določbe 17. člena ZKP, ker pri odločanju o odreditvi pripora ni ugotovilo dejstev, ki so obdolženki v korist, pač pa samo dejstva, ki jo obremenjujejo. V nadaljevanju zahteva navaja okoliščine, na podlagi katerih zaključuje, da je v tej zadevi šlo zgolj za neljubo prometno nesrečo ter hkrati navaja, da je glede na razvoj dogodkov vprašanje, ali se pri obdolženki ne kažejo psihične motnje, zaradi katerih ni mogla razumeti pomena svojih dejanj in imeti v oblasti svojega ravnanja. Obdolženkino ravnanje bi bilo treba ob zakonitem in pravilnem postopanju organov pregona obravnavati kot kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu KZ in zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po 329. členu KZ. Sicer pa je po stališču zahteve zadosten poseg v osebno svobodo obdolženke hišni pripor, v okviru katerega bo imela možnost hoditi v službo.

V zvezi z obstojem utemeljenega suma se izpodbijani pravnomočni sklep opira na podatke kazenske ovadbe in njej priložene listinske dokaze, na ugotovitve ogleda avtomobila A. ter najdene sledove na tem vozilu in na cestišču L. poti, na obvestilo Splošne bolnišnice I. o telesnih poškodbah, ki jih je dobil oškodovanec V.H. in na izjavo M.B. ter deloma na obdolženkin zagovor. Sodišče je navedlo vsebino podatkov in dokazov, ki jih je upoštevalo. Na tej podlagi je zanesljivo sklepalo, da je obdolženka utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja, ki ji je očitano. Za ugotovitev, ali je podan utemeljen sum, v tej fazi postopka zadostuje namreč nižja stopnja gotovosti, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, kot se zahteva za obtožbo, med tem ko je popolna gotovost potrebna le za obsodilno sodbo. Vse, kar je povezano z obdolženkinim naklepnim ravnanjem in njeno prištevnostjo oziroma neprištevnostjo sodi na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP presega okvir tega preizkusa. Pa tudi sicer bo sodišče dejstva in okoliščine, ki zadevajo ta vprašanja, ugotavljalo z izvajanjem dokazov v nadaljnjem postopku, v katerem bo obramba imela možnost predlagati izvedbo razbremenilnih dokazov. Izpodbijanemu pravnomočnemu sklepu zato ni mogoče očitati, da nima razlogov o utemeljenem sumu in prav tako ne nepravilne presoje obstoja tega suma, zaradi česar zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Preiskovalni sodnik je zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti oprl na okoliščine, da obdolženkini starši živijo v B. in da se je tja nameravala odseliti tudi sama, da ji je oče dal denar, s katerim se je preživljala v času, ko se je skrivala pred oškodovancem in da si je od sodelavca izposodila nekaj več kot 70.000 EUR, da bi se odselila od moža in v B. odprla kakšen lokal. Na podlagi teh okoliščin je ob upoštevanju teže kaznivega dejanja in možnosti maščevanja sorodnikov oškodovanca, sklepal na realno nevarnost, da bi obdolženka pobegnila, če bi bila na prostosti in s tem onemogočila ali bistveno otežila izvedbo kazenskega postopka. Na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pa je preiskovalni sodnik sklepal na podlagi okoliščin, povezanih z razmerami, v katerih živi obdolženka, ko gre za večletno konfliktno razmerje med njo in oškodovancem in na podlagi teže kaznivega dejanja. V sklepu o odreditvi pripora je v skladu z zahtevami določbe 2. odstavka 202. člena ZKP tudi presodil, da je pripor neogiben za varnost ljudi, zlasti oškodovančevega življenja in tudi ocenil, da je podana sorazmernost med takim ogrožanjem ter priporom kot posegom v osebno svobodo obdolženke in da varnosti ljudi ni mogoče zagotovitvi z milejšim ukrepom. Senat, ki je odločal o pritožbi zagovornice obdolženke, je s temi razlogi soglašal ter presodil navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala dejanske zaključke preiskovalnega sodnika, povezane z navedenima pripornima razlogoma. Pri tem je obrazložil, zakaj izročitev potnega lista in določitev varščine nista zadostno jamstvo za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku in tudi, kako glede na pritožbene navedbe presoja ponovitveno nevarnost. Okoliščine, na katere se sklicuje vložnica zahteve, je deloma že presodilo sodišče in v zvezi s tem v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo tudi ustrezne razloge. Glede na okoliščine, ki jih je upoštevalo in glede na doslej ugotovljeno obdolženkino ravnanje je utemeljeno sklepalo, da sta priporna razloga podana. Ostale okoliščine, ki jih zahteva povezuje s psihičnim stanjem in krivdnim odnosom do kaznivega dejanja, kot ga zatrjuje obdolženka, bodo razjasnjene šele v nadaljnjem postopku in za presojo obstoja begosumnosti ter ponovitvene nevarnosti v času, ko je sodišče odločalo o odreditvi pripora, niso odločilne.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica zahteve. Zato je zahtevo zagovornice obdolžene D.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).