Jedro

Tožba, pa tudi pritožba, se nanašata na odločitev, da se predlog za obnovo postopka zavrže (zaradi poteka triletnega objektivnega roka, v katerem se lahko poda predlog za obnovo postopka), zaradi česar sodišče zadeve ni smelo obravnavati po vsebini, tako da bi ugotavljalo, ali je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2010. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, kjer tožnik zahteva, da se dovoli obnova postopka zaradi začasne nezmožnosti za delo v času od 1. 1. 1992 do invalidske upokojitve v letu 2000 in da se ugotovi, da je bil tožnik od 1. 1. 1992 do invalidske upokojitve v letu 2000 nesposoben za delo oziroma upravičen do začasne zadržanosti od dela s pravico do nadomestila plače v breme tožene stranke.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba izdana v nasprotju z veljavnimi predpisi. Zlasti niso upoštevani pogoji za obnovo postopka, ki jih ureja zakon o zdravstvenem zavarovanju in druga pravila zdravstvenega zavarovanja. Sodišče bi moralo dopustiti obnovo postopka, saj v konkretni zadevi ne pride v poštev triletni rok, temveč je potrebno upoštevati daljši rok, ki ga dopuščajo in urejajo zdravstveni predpisi. Sodišče je tudi kršilo pravila postopka, saj na glavno obravnavo dne 22. 4. 2011 ni bil vabljen tožnik. Sodišče bi moralo obvezno zaslišati tožnika, izvesti tudi vse druge predlagane dokaze ter nato dopustiti obnovo postopka in ponovno vsebinsko odločiti o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2010, s katerim je bilo odločeno, da se predlog tožnika za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 17. 5. 1995, zavrže. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar med stranka tudi ni sporno, je tožnik v postopku pri toženi stranki dne 8. 3. 2010 uveljavljal obnovo postopka, ki se je končal z dokončno odločbo št. ... z dne 17. 5. 1995. Odločba je bila tožniku vročena 19. 5. 1995. Kot to navaja v tožbi, je uspel konec februarja 2010 pridobiti zdravstveni karton, v katerem se nahaja medicinska dokumentacija za čas od leta 1991 do upokojitve v letu 2000. Upoštevajoč dokumentacijo v zdravstvenem kartonu naj bi bil tožnik v spornem obdobju upravičen do bolniškega staleža oziroma začasno zadržan od dela. Glede na navedeno tožnik očitno uveljavlja obnovo postopka na podlagi novih dejstev oziroma novih dokazov po določbi 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Skladno s 4. odstavkom 263. člena se po preteku treh let od vročitve odločbe stranki obnova postopka ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. V sporni zadevi je nedvomno potekal triletni zastaralni rok, kar pomeni, da je tožena stranka predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrgla. Glede sklicevanja na druge (zdravstvene predpise), pa pritožbeno sodišče poudarja, da zdravstveni predpisi ne urejajo obnove postopka, temveč se skladno s 85. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) v postopku, v katerem se odloča o pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, uporablja ZUP, če ni s tem zakonom drugače določeno. Ker glede obnove postopka ni drugače določeno, je torej potrebno pri presoji uporabiti že citirane določbe ZUP.

Glede pritožbenih navedb, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ker na glavno obravnavo dne 22. 4. 2011 ni vabilo tožnika, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v dokumentacijo sodnega spisa ugotavlja, da je sodišče na glavno obravnavo vabilo pooblaščenca tožnika, torej njegovega odvetnika, ki se je obravnave tudi udeležil. V 92. členu ZPP je določeno, da pravdna dejanja, ki jih je opravil pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka. Sodišče je torej pravilno postopalo po določbah ZPP, ko je na glavno obravnavo vabilo pooblaščenca tožnika.

Glede sklepa o zavrženju tožbe v delu, kjer tožnik zahteva dovolitev obnove postopka zaradi začasne nezmožnosti za delo v času od 1. 1. 1992 do invalidske upokojitve v letu 2000, pa pritožba sploh nima razlogov. Očitno pa je, da se tožba in tudi pritožba nanašata na samo obnovo postopka in kot je bilo že pojasnjeno, za obnovo postopka niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. To pa pomeni, da sodišče zadeve ni smelo obravnavati po vsebini, torej ugotavljati, ali je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo in je s tem v zvezi tudi brezpredmetno sklicevanje tožnika v pritožbi, da bi sodišče moralo izvesti predlagane dokaze.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.