Jedro

Pravica do uporabe svojega jezika je tudi s pomočjo sodnega tolmača v postopku v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPP in v skladu s 1. odstavkom 102. člena ZPP omejena zgolj na naroke in druga ustna procesna dejanja pred sodiščem, ne velja pa tudi za vloge v postopku, ki jih morajo v skladu s 1. odstavkom 104. člena ZPP stranke vlagati v slovenskem jeziku.

Tudi za izjave, ki so podane v okviru poravnalnih pogajanj, velja prepoved uporabe iz 309a. člena ZPP. Kršitev tega določila ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana le takrat, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, na kakšen način je ta kršitev vplivala na izpodbijano sodbo. Ker gre za navedbo stranke in ne za dokaz, z upoštevanjem te izjave toženke ni prišlo do zatrjevane uporabe nedopustnega dokaza. Sodišče prve stopnje pa zaključka, da toženka ni izkazala, da je popolnoma brez sredstev oziroma virov za preživljanje, ni utemeljevalo zgolj in izključno na tej izjavi oz. navedbi toženke, podani v okviru poravnalnih pogajanj, temveč je s povzemanjem te njene navedbe zgolj podkrepilo svoje že prej sprejete tovrstne dejanske zaključke, ki jih je sprejelo na podlagi drugih ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov, ki jih je dokazno presojalo tudi neodvisno od te izjave toženke, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da upoštevanje te izjave toženke ni bistveno vplivalo na dokazno oceno sodišča prve stopnje, Zakonsko določena dolžnost preživljanja zakonca po razvezi zakonske zveze je v tem primeru, če zakonec nima sredstev za preživljanje in ni brez svoje krivde nezaposlen, pred dolžnostjo Republike Slovenije, da takšni osebi omogoči pridobitev denarne socialne pomoči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi B. T. sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi tožeče stranke B. T., s katerim je zahtevala od po nasprotni tožbi tožene stranke R. D., da ji od dne 16. 9. 2016 dalje plačuje mesečno preživnino v višini 350,00 EUR z nakazilom na TRR tožnice, pri čemer je še zahtevala, da ji vse do pravnomočnosti sodbe zapadle preživninske obroke plača v roku 15 dni do pravnomočnosti, v bodoče dospevajoče preživninske obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec in sicer v višini, določeni s sodbo do prve uskladitve preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, od takrat dalje pa v valoriziranih zneskih. Pod točko II. izreka izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje toženi stranki oziroma tožeči stranki po nasprotni tožbi še naložilo, da mora tožeči stranki oziroma toženi stranki po nasprotni tožbi povrniti pravdne stroške v višini 291,19 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do dneva plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka oziroma po nasprotni tožbi tožeča stranka (v nadaljevanju: toženka), ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in njenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da zadevo vrne na prvo stopnjo v ponovno odločanje. V pritožbi toženka najprej povzame vsebino izpodbijane sodbe, nato pa vztraja pri svojih trditvah, da nima sredstev za življenje (toženka ni zaposlena, nima nepremičnega premoženja niti v Sloveniji niti v BIH, v Slovenijo se je preselila zaradi tožnika in sklenitve zakonske zveze z njim. Po razpadu zakonske zveze je toženka pridobila pravico do denarne socialne pomoči, kar kaže na to, da toženka dejansko lastnih sredstev za preživetje nima). Toženka nadalje še meni, da je tudi dejstvo, da brez svoje krivde ni nezaposlena, uspela dokazati, ko je sodišču predložila z vlogo z dne 16. 2. 2018 številna dokazila, da dlje časa aktivno išče zaposlitev. Iz priloženih listin je bilo po njenem mnenju tekom postopka na prvi stopnji razvidno, da je toženka ves čas aktivna iskalka zaposlitve, prijavljena na več spletnih zaposlitvenih portalih, od katerih prejema oglase o zanjo primernih delih, ki jih posredujejo a. M s., C., m. z.si, m. d.com … Sklicuje se na to, da je podala več prijav na objavljena prosta delovna mesta in sicer pri J., A. d.o.o., S. d.o.o. za delo v proizvodnji v ... in za delo v proizvodnji v ..., S., Š. d.o.o., P. d.o.o., I. d.o.o., Dom upokojencev ..., T. d.o.o., In. d.o.o., M. d.d., M., AB., BB., M1., D., N. R. s.p., C. d.d., B., CC., in raznih drugih delodajalcih, pri vseh pa je dobila odgovor, da na prijavljeno prosto delovno mesto ni bila izbrana. Toženka še navaja, da žal pri iskanju zaposlitve ni bila uspešna, iz priloženih listin pa izhaja, da se je dejansko zelo trudila zaposlitev pridobiti, s čimer ji je po lastni oceni tudi uspelo dokazati, da ni brez svoje krivde nezaposlena. Toženka nadalje še izpostavlja, da se je celo tekom trajanja tega postopka za določen čas na podlagi enomesečnih pogodb o zaposlitvi zaradi začasno povečanega obsega dela uspela zaposliti v obdobju od 11. 8. 2017 do 31. 1. 2018, po izteku zadnje pogodbe pa ji delovno razmerje ni bilo podaljšano, ponovno je tako ostala brez zaposlitve, vendar ne iz razlogov na njeni strani. Glede na vse zgoraj navedeno toženka ocenjuje, da je uspela dokazati zakonske pogoje za določitev preživnine. Toženka se ne strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da ni brez sredstev za preživljanje, ker prejema denarno socialno pomoč, saj je zakonsko določena dolžnost preživljanja zakonca po razvezi zakonske zveze v tem primeru, če zakonec nima sredstev za preživljanje in ni brez svoje krivde nezaposlen, pred dolžnostjo Republike Slovenije, da takšni osebi omogoči pridobitev denarne socialne pomoči. Tožnik je bil tisti, ki si je toženko izbral za svojo zakonsko partnerko ″v dobrem in slabem″, njegova odločitev je bila prostovoljna, toženko je pripeljal v Slovenijo, zato jo je v primeru razveze zakonske zveze in ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev tudi dolžan preživljati v prvi vrsti on in ne država. Če bi tožnik za toženko plačeval preživnino, toženka gotovo ne bi prejemala denarne socialne pomoči, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi izrecno v nasprotju z javnim interesom države, tožnik pa mora nositi posledice svojih odločitev. V nadaljevanju pritožbe toženka povzame besedilo določila 3. odstavka 81.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) in izpostavlja, da sodišče v izvedenem dokaznem postopku nobenega od razlogov, ki bi upravičevali zavrnitev zahtevka skladno z navedenimi določili ZZZDR, ni ugotovilo, še več, jasno je zapisalo (odstavek 23, stran 13), da je dokazni postopek pokazal, da je krivda za razvezo zakonske zveze, za to, da se njuna pričakovanja v zvezi niso uresničila, na strani obeh pravdnih strank. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje po mnenju toženke napačno ugotovilo tako dejansko stanje kot tudi napačno uporabilo materialno pravo. Pogoji za določitev preživnine pa po oceni toženke obstajajo. Toženka še navaja, da tudi nadaljnjega zakonsko določenega pogoja v 82.c členu ZZZDR, ki določa, da zakonec ni dolžan preživljati drugega zakonca, če bi bilo s tem ogroženo njegovo lastno preživljanje ali preživljanje mladoletnih otrok, ki jih je po tem zakonu dolžan preživljati, po oceni toženke sodišče prve stopnje ni ugotovilo niti tega ne bi moglo ugotoviti, saj je ugotovilo, da ima tožnik neto plačo okoli 1.000,00 EUR, iz navedb v odgovoru na tožbo pa izhaja, da plačuje kredit za stanovanje 131,32 EUR, 154,00 EUR leasinga za avto, stroški vseh položnic za stanovanje pa znašajo 136,51 EUR (Suprastan 31,49 EUR, odvoz smeti in kanalščine 15,82 EUR, elektrika 23,00 EUR, zdravstveno zavarovanje 27,00 EUR, RTV 12,75 EUR, telefon 26,45 EUR), tako da mu za lastne potrebe ostane 578,17 EUR, pri čemer tožnik drugih preživninskih obveznosti nima. Glede na navedeno po oceni toženke tudi razlog po 82.c členu ZZZDR, po katerem bi sodišče tožnika lahko razbremenilo dolžnosti preživljanja toženke, ne obstaja. V zvezi z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da toženka v prvem postopku po predlogu za sporazumno razvezo zakonske zveze (IV P 561/2015) ni zahtevala preživnine, pa toženka poudarja, da je v predmetnem postopku nastopala brez sodnega tolmača, za katerega se je v predmetnem postopku izkazalo, da je potreben zaradi razumevanja jezika, kot tudi brez pooblaščenca, zaradi česar toženka v prvem postopku z vsemi svojimi pravicami ni bila seznanjena. Glede na takšne okoliščine pa sodišče prve stopnje sodne odločbe na to ne bi smelo opreti, še posebej ob dejstvu, da toženki skladno z 9. točko 2. odstavka 399. člena ZPP ni bila dana možnost, da v predhodnem postopku uporablja svoj jezik (skladno s 6. členom ZPP), kar je absolutna bistvena kršitev določil ZPP. Glede na navedeno po njenem mnenju sodišče prve stopnje v tem postopku svoje dokazne ocene na listine in izjave iz postopka IV P 561/2015 ne bi smelo opreti. Prav tako se po njenem mnenju sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti niti na toženkine izjave, podane ob smiselni uporabi 309. a člena ZPP v smislu poravnalnih pogajanj, ko je po eni strani vztrajala pri zahtevku za določitev preživnine, po drugi strani pa na dogovor o začasnem preživljanju ni pristala in je v okviru poravnalnih pogajanj tožniku celo rekla, da lahko preživi brez njegovega denarja in da nikoli ne bo odstopila od kazenskega pregona (zaradi nasilja v družini) in da v kolikor tožnik nima denarja, niti ne želi, da bi jo izplačevala tožnikova hči (stran 14, odstavek 25). Tudi s tem, ko je svojo odločbo oprlo na takšno izjavo, je po mnenju toženke sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb ZPP, saj se takšne izjave ne smejo uporabiti kot dokaz oziroma pri dokazni oceni.

3. Tožeča stranka oziroma po nasprotni tožbi tožena stranka (v nadaljevanju: tožnik) na pritožbo toženke ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnik zoper toženko vložil tožbo, s katero je zahteval razvezo zakonske zveze, ker je postala nevzdržna, toženka pa je hkrati z odgovorom na to tožbo vložila tudi nasprotno tožbo, s katero je zahtevala od toženca plačilo preživnine v mesečnem znesku 350,00 EUR. Trdila je, da nima sredstev za lastno preživljanje in brez svoje krivde ni zaposlena, razlog za nevzdržnost zakonske zveze pa je tudi na strani tožnika, ki je bil do nje nasilen.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavlja določilo 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. V skladu s 3. odstavkom 81a. člena ZZZDR pa lahko sodišče zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca ali če je upravičenec pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze oziroma po razvezi zakonske zveze storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca. Zakonec pa v skladu z 82c. členom ZZZDR ni dolžan preživljati drugega zakonca, če bi bilo s tem ogroženo njegovo lastno preživljanje ali preživljanje mladoletnih otrok, ki jih je po tem zakonu dolžan preživljati.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da se s poroko s tožnikom razmere na strani toženke glede redne zaposlitve niso bistveno spremenile, v času trajanja zakonske zveze pa jo je delno preživljal tožnik, delno pa je toženka za preživljanje imela tudi svoje prihranke, z denarjem pa ji je pomagal tudi brat, v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da zakonca v času trajanja zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti, dejansko, glede na svoje zmožnosti in potrebe, nista bila ekonomsko odvisna drug od drugega, ekonomske odvisnosti pa predvsem ni bilo vse od oktobra 2015 dalje, nadalje je v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je toženka tudi brez pomoči tožnika zmožna poskrbeti za svoje preživninske potrebe, si najti zaposlitev in si tako zagotoviti pogoje za samostojno življenje in bivanje v Sloveniji, pomoč pa ji nudi tudi širša družina in prijatelji. Sodišče prve stopnje je v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da v zakonski zvezi pravdnih strank bistveni element zakonske zveze, torej da mož in žena trajneje živita skupaj v življenjski skupnosti, da si nudita medsebojno pomoč in da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen in ne prejema dohodkov, pravico do preživljanja s strani drugega zakonca, v kolikor je to v njegovi moč, ni bil podan, zato je v točki 23. obrazložitve še zaključilo, da toženka glede na te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi po razvezi zakonske zveze ni upravičena do preživnine s strani bivšega zakonca, saj se njene socialne in gmotne razmere po razpadu življenjske skupnosti s tožnikom, ki je postala nevzdržna že v septembru 2015, nato pa je dokončno razpadla v mesecu marcu 2016, niso bistvene spremenile, skupno dejansko življenje je bilo zelo kratkotrajno, o skupnem urejanju finančnih zadev se zakonca nista zmogla dogovarjati, saj zaupala eden drugemu, njuna pričakovanja glede zakonske zveze se niso uresničila, krivda pa je na strani obeh zakoncev. V točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje nadalje zaključilo, da med zakoncema ni bilo razumevanja in sta bila ves čas v konfliktu tudi glede ostalih, tudi vsakodnevnih stvari, kar vse je vodilo do spoznanja, do katerega sta prišla oba že v zelo kratkem času po sklenitvi zakonske zveze, da njuna zakonska zveza ni vzdržna in da skupno življenje ni mogoče, da se socialne in gmotne razmere toženke tudi po razpadu življenjske skupnosti niso bistveno spremenile in da zato toženka ne more uveljavljati preživnine od bivšega zakonca, saj bi bilo to tudi v nasprotju z načelom pravičnosti. V točki 25. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da je zakonska zveza pravdnih strank v dejanskem smislu trajala zelo kratek čas, le do aprila 2016, pri čemer je bil predlog za sporazumno razvezo vložen že po treh mesecih po sklenitvi zakonske zveze, tožba za razvezo zakonske zveze pa vložena že v maju 2016, t.j. še v istem mesecu, ko je bil postopek zaradi sporazumne razveze zakonske zveze ustavljen, da toženka v predhodnem postopku za sporazumno razvezo zakonske zveze preživnine ni uveljavljala, uveljavljala jo je šele v tem postopku in to v mesecu septembru 2016, v točki 28. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da ni ugotovilo takšnih dejstev, ki bi kazala na to, da je toženka socialno in finančno ogrožena, da torej nima sredstev za preživljanje in da ni zmožna za delo, da toženka ni izkazala slabšega socialnega položaja v okviru svojih zmožnosti po pridobivanju dohodka za lastno preživljanje, da je bila ves čas trajanja zakonske zveze zmožna za delo, da je delo tudi iskala kot aktivna iskalka zaposlitve, sama zakonska zveza pa je tudi trajala zelo kratek čas, da je toženka občasno in zgolj kratek čas bivala v stanovanju pri tožniku, da je bilo stanovanje tudi v celoti opremljeno, da se je vanj vselila zgolj s svojimi stvarmi in da je ves čas bivanja pri tožniku le kuhala, manj gospodinjila, zato je zaključilo, da zahtevku toženke tudi iz teh razlogov ni ugoditi, saj je tožnik k preživljanju toženke prispeval le zelo kratek čas in omejeno, le tako da ji je nudil hrano in plačeval bivanjske stroške, v času od septembra dalje, ko je toženka že sprejela odločitev, da s tožnikom ne namerava obnoviti življenjske skupnosti, pa tožnik k njenemu preživljanju ni bistveno prispeval in zaključilo, da takšna kratkotrajna zakonska zveza, ki tudi sicer ni zadostila namenu zakonske zveze in tudi ni izpolnjevala pričakovanj nobenega od zakoncev, ne more biti podlaga za določitev preživninske obveznosti. Sodišče prve stopnje je nadalje v točki 29. obrazložitve tudi še zaključilo, da toženka ni izkazala, da se brez svoje krivde ne more zaposliti, saj je bila delovno sposobna že pred poroko s tožnikom in je opravljala poslovno dejavnost, po poroki je ves čas iskala zaposlitev in ni navajala nobenih zdravstvenih omejitev, razen dejstva, da ji je toženec preprečeval, da bi delala, da ni izkazala, da bi bila zdravstveno trajnejše nezmožna za kakršnokoli pridobitno delo, utesnitev živca v zapestju zmerne stopnje, ki ga je toženka izkazala, pa še ne pomeni trajnejše in vsakršne nezmožnosti za delo, tako da splošne delovne sposobnosti toženke po oceni sodišča prve stopnje ne vplivajo bistveno na njene zaposlitvene zmožnosti, zaključilo pa je tudi, da ima sedaj tudi večje možnosti za zaposlitev glede na to, da se udeležuje tečaja slovenskega jezika in je tudi aktivno vključena v iskanje zaposlitve in ima glede na zaposlitvene cilje tudi realne možnosti, da se zaposli in zagotovi preživljanje ter nadaljuje z življenjem v Sloveniji tudi z omejitvami, na katere se je sklicevala ob zaključku postopka, saj ji socialno varnost v današnjih razmerah lahko nudi cela vrsta zaposlitev zunaj delovnega razmerja za polni delovni čas, tudi z morebitnimi omejitvami. V točki 30. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišča prve stopnje še zaključilo, da kratkotrajno in omejeno sodelovanje tožnika pri preživljanju toženke v okviru kratkotrajnega skupnega življenja zakoncev ne more pomeniti bistvene spremembe v celotnem toženkinem socialnem položaju, da se je njen socialni položaj z razvezo zakonske zveze predvsem v zadnjem času celo izboljšal, da je v vmesnem času toženka tudi zmogla in znala poskrbeti zase, tako v bivanjskem kot tudi v ekonomskem smislu, da si je našla službo, si najela stanovanje, upravičena je tudi do socialnih transferjev, pogoje za življenje pa ima zagotovljene tudi v BIH, zato je še zaključilo, da toženka ni dokazala, da se je njeno premoženjsko stanje z razpadom življenjske skupnosti oziroma z razvezo zakonske skupnosti bistveno poslabšalo. Sodišče prve stopnje je tako sklepno v točki 32. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je življenjska skupnost po sklenitvi zakonske zveze med pravdnima strankama s prekinitvami trajala le 9 mesecev, v tem obdobju pa so se razlogi za nevzdržnost zakonske zveze pojavili že v mesecu septembru 2015, t.j. zgolj po treh mesecih po sklenitvi zakonske zveze, ko je bil vložen tudi predlog za sporazumno razvezo zakonske zveze, da toženka ni pojasnila v čem je v času skupnega bivanja s tožnikom bil njen premoženjski standard višji, glede na to, da ji tožnik po njeni izpovedi ni nudil tistega, kar je pričakovala in kar ji je obljubljal, da se je toženka po tem, ko je zapustila tožnika, znašla in si sama poiskala vire preživljanja tudi v Sloveniji brez pomoči tožnika, ki niti nima tolikšnih prihodkov, da s plačevanjem preživnine ne bi bilo ogroženo tudi njegovo preživljanje, ugotovilo je tudi, da je toženka zmožna za delo, zato je njen zahtevek za plačilo preživnine zavrnilo.

9. Toženka se v tem postopku ne more sklicevati na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 9. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, t.j. da ji ni bila dana možnost uporabe svojega jezika v postopku, ki naj bi bila storjena v predhodnem postopku, ki je tekel na podlagi predloga pravdnih strank za sporazumno razvezo zakonske zveze. Neutemeljena pa je pritožbena navedba toženke, da se sodišče prve stopnje zaradi obstoja navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v predhodnem postopku, v tej zadevi v okviru svoje dokazne ocene ne bi smelo opreti na okoliščino, da toženka v predhodnem postopku ni zahtevala preživnine, saj je pravica do uporabe svojega jezika tudi s pomočjo sodnega tolmača v postopku v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPP in v skladu s 1. odstavkom 102. člena ZPP omejena zgolj na naroke in druga ustna procesna dejanja pred sodiščem, ne velja pa tudi za vloge v postopku, ki jih morajo v skladu s 1. odstavkom 104. člena ZPP stranke vlagati v slovenskem jeziku. Ker je bila navedba, da predlagatelja nimata nobenih zahtev eden do drugega glede preživnine, v predhodnem postopku, ki je tekel na predlog obeh pravdnih strank za sporazumno razvezo zakonske zveze, vsebovana že v samem predlogu za sporazumno razvezo, se je sodišče prve stopnje na to okoliščino lahko oprlo tudi pri svoji dokazni oceni v obravnavani zadevi.

10. Pritrditi je toženki, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ne bi smelo sklicevati na izjave pravdnih strank oziroma v tem primeru na izjavo toženke, ki jo je podala v okviru poravnalnih pogajanj, ko je navajala, da lahko preživi brez njegovega (t.j. toženčevega) denarja in da nikoli ne bo odstopila od kazenskega pregona in da v kolikor tožnik nima denarja, niti ne želi, da bi jo izplačevala tožnikova hči, saj tudi za izjave, ki so podane v okviru poravnalnih pogajanj, velja prepoved uporabe iz 309a. člena ZPP. Kršitev tega določila ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana le takrat, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, na kakšen način je ta kršitev vplivala na izpodbijano sodbo. Ker gre za navedbo stranke in ne za dokaz, z upoštevanjem te izjave toženke ni prišlo do zatrjevane uporabe nedopustnega dokaza. Sodišče prve stopnje pa zaključka, da toženka ni izkazala, da je popolnoma brez sredstev oziroma virov za preživljanje, ni utemeljevalo zgolj in izključno na tej izjavi oz. navedbi toženke, podani v okviru poravnalnih pogajanj, temveč je s povzemanjem te njene navedbe zgolj podkrepilo svoje že prej sprejete tovrstne dejanske zaključke, ki jih je sprejelo na podlagi drugih ugotovljenih dejstev in izvedenih dokazov, ki jih je dokazno presojalo tudi neodvisno od te izjave toženke, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da upoštevanje te izjave toženke ni bistveno vplivalo na dokazno oceno sodišča prve stopnje, posledično pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kar pomeni, da zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj bi bila odločitev in ugotovitev dejanskega stanja tudi brez upoštevanja te izjave toženke enaka.

11. Toženka sodišču prve stopnje v delu, ki se nanaša na njegov zaključek, da toženka ni izkazala, da bi bila socialno in finančno ogrožena, da torej ni izkazala, da nima sredstev za preživljanje oziroma na njegov zaključek, da je zmožna tudi brez pomoči tožnika poskrbeti za svoje preživninske potrebe, si najti zaposlitev in si zagotoviti pogoje za samostojno življenje in bivanje v Sloveniji, tudi neutemeljeno očita zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki jo utemeljuje z vztrajanjem pri lastnih trditvah, da nima sredstev za življenje, ker ni zaposlena, ker nima nepremičnega premoženja niti v Sloveniji niti v BIH, prav tako pa je pridobila pravico do denarne socialne pomoči, da brez svoje krivde ni zaposlena, čeprav je aktivna iskalka zaposlitve, ker pri iskanju zaposlitve ni bila uspešna, z lastnimi zaključki, da vse to kaže na to, da dejansko lastnih sredstev za preživetje nima, z lastnim enostranskim videnjem rezultata dokazovanja in z njeno lastno enostransko dokazno oceno izvedenih dokazov, s katero pa ne more izpodbiti skrbne dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako temeljito in natančno analiziralo izpovedi obeh pravdnih strank, se do njih opredelilo, se opredelilo tudi do izvedenih listinskih dokazov, v sklepni dokazni oceni, ko je opravilo še presojo vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pa je sprejelo zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi, ko je v točkah 18. do 20. obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi izpovedi obeh strank zaključilo, da se je toženka pred poroko s tožnikom preživljala sama, ni pa bila redno zaposlena tako, da se s poroko s tožnikom razmere na njeni strani glede redne zaposlitve niso bistveno spremenile, da jo je v času trajanja zakonske zveze delno preživljal tožnik, delno pa je toženka za preživljanje imela tudi svoje prihranke, z denarjem pa ji je pomagal tudi brat, da zakonca v času trajanja zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti, dejansko, glede na svoje zmožnosti in potrebe, nista bila ekonomsko odvisna drug od drugega, ekonomske odvisnosti pa predvsem ni bilo vse od oktobra 2015, ko je toženka odšla v Bosno za daljši čas in tam bivala vse do konca marca 2016, da je toženka v vmesnem času tudi našla zaposlitev, sedaj pa je ponovno prijavljena na zavodu kot aktivna iskalka zaposlitve, ter končno zaključilo, da je toženka tudi brez pomoči tožnika zmožna poskrbeti za svoje preživninske potrebe, si najti zaposlitev in si tako zagotoviti pogoje za samostojno življenje in bivanje v Sloveniji, v kolikor to želi, še zlasti upoštevaje dejstvo, da ji pomoč nudi tudi širša družina in prijatelji, kar vse je podkrepilo še z dokazno oceno v spis vloženih fotografij iz leta 2016, ko je življenjska skupnost pravdnih strank že prenehala, ki jih je na svojem facebook profilu objavljala toženke, kažejo pa, kako se toženka udeležuje različnih izletov, uživa ob kulinariki in koristi hotelske storitve in na podlagi katerih je, kot je to obrazložilo v točkah 26. in 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, (vsaj) podvomilo v navedbe (tudi izpoved) tožnice, da je ob razvezi ostala popolnoma brez vsega in da nima sredstev za preživljanje. Te razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki so razumljivi in življenjsko logični, kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. 12. Pritrditi je sicer toženki, da je zakonsko določena dolžnost preživljanja zakonca po razvezi zakonske zveze v tem primeru, če zakonec nima sredstev za preživljanje in ni brez svoje krivde nezaposlen, pred dolžnostjo Republike Slovenije, da takšni osebi omogoči pridobitev denarne socialne pomoči. Denarna socialna pomoč je namreč namenjena tistim posameznikom, ki si sami materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati (2. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih). Posamezniki morajo tako najprej sami na ustrezen način poskrbeti za materialno varnost (tudi tako, da poskrbijo za lastno preživljanje z uveljavitvijo preživnine od preživninskega zavezanca) in šele, če tudi tako ni odpravljena njihova socialna stiska, poskrbeti za ustrezno socialno pomoč. Čeprav je sodišče prve stopnje v sklopu ugotavljanja dejstev, ali ima toženka zadostna sredstva za preživljanje, res upoštevalo tudi dejstvo, da je trenutno toženka upravičena do socialnih transferjev, ki jih prejema, njihovo koriščenje pa ji zagotavlja osnovno preživljanje (točka 20. obrazložitve izpodbijane sodbe), pa to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo, saj zaključka, da toženka ni izkazala, da bi bila socialno in finančno ogrožena, sodišče prve stopnje ni utemeljevalo le na ugotovitvi, da prejema socialno denarno pomoč, temveč in predvsem tudi z ugotovitvami, da že v času zakonske zveze, pa tudi kasneje po razpadu življenjske skupnosti s tožnikom, ni bila ekonomsko odvisna od njega, da je sama poskrbela za svoje preživljanje, tako v bivanjskem kot tudi v ekonomskem smislu, da si je našla službo, si najela stanovanje, pogoje za življenje pa ima zagotovljene tudi v BIH, da ji pomoč nudi tudi širša družina in prijatelji, nenazadnje pa tudi z zaključkom, da že sam način življenja toženke po razpadu življenjske skupnosti pravdnih strank ne kaže na to, da nima sredstev za preživljanje. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih toženka pritožbeno niti ne izpodbija, pa je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 81. člena ZZZDR, povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki je skladen tudi z ustaljeno sodno prakso2, da toženka ni izkazala, da nima sredstev za preživljanje.

13. Tudi sicer pa je svojo odločitev, da toženka ni upravičena do preživnine, sodišče prve stopnje utemeljilo prvenstveno na zaključku, da toženka ni izkazala svojih trditev, da se brez svoje krivde ne more zaposliti, saj je ugotovilo oziroma zaključilo, česar toženka prav tako pritožbeno niti ne izpodbija, da je toženka tudi brez pomoči tožnika zmožna poskrbeti za svoje preživninske potrebe, da je aktivna iskalka zaposlitve, da je v vmesnem času tudi že našla zaposlitev, čeprav le za določen čas in je sedaj spet prijavljena na zavodu kot aktivna iskalka zaposlitve, da je kljub zdravstvenim omejitvam delovno sposobna in da ima povsem realne možnosti, da se zaposli, le-te pa so sedaj celo večje kot pred dvema letoma, ker se toženka udeležuje tečaja slovenskega jezika, saj je bilo ravno neizpolnjevanje pogoja po znanju slovenskega jezika bilo v preteklosti že razlog za to, da zaposlitve ni dobila, da ji v današnjih razmerah lahko socialno varnost nudi tudi cela vrsta zaposlitev zunaj delovnega razmerja za polni delovni čas in to tudi z z morebitnimi omejitvami. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je ob pravilni uporabi 81. člena ZZZDR povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala, da se brez svoje krivde ne more zaposliti. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je skladen tudi s sodno prakso, ki se je že večkrat izrekla, da je prvenstveno vsak, ki je delovno sposoben (upoštevaje starost, izobrazbo in zdravje), sam dolžan poskrbeti za svoje preživljanje.3

14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem postopku ni ugotovilo nobenega od razlogov iz 3. odstavka 81.a člena ZZZDR, ko lahko zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca. Res je, kot to izpostavlja toženka v pritožbi, sodišče prve stopnje ugotovilo, da je krivda za razvezo zakonske zveze, za to, da se njuna pričakovanja v zvezi niso uresničila, na strani obeh pravdnih strank, vendar je ob tem nadalje, kar pritožbeno niti ni izpodbijano, tudi še ugotovilo oziroma zaključilo, da bistveni element zakonske zveze, torej da mož in žena trajneje živita skupaj v življenjski skupnosti, da si nudita medsebojno pomoč in da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen in ne prejema dohodkov, pravico do preživljanja s strani drugega zakonca, v kolikor je to v njegovi moč, sploh ni bil podan, da se posledično toženkine socialne in gmotne razmere po razpadu življenjske skupnosti s tožnikom, ki je postala nevzdržna že v septembru 2015 (t.j. tri mesece po sklenitvi zakonske zveze), nato pa je dokončno razpadla v mesecu marcu 2016, niso bistveno spremenile, da je bilo skupno dejansko življenje pravdnih strank zelo kratkotrajno, o skupnem urejanju finančnih zadev se zakonca nista zmogla dogovarjati, saj nista zaupala eden drugemu, da se njuna pričakovanja glede zakonske zveze niso uresničila, da med njima ni bilo razumevanja in sta bila ves čas v konfliktu tudi glede ostalih, tudi vsakodnevnih stvari, kar vse je vodilo do spoznanja, do katerega sta prišla oba že v zelo kratkem času po sklenitvi zakonske zveze, da njuna zakonska zveza ni vzdržna in da skupno življenje ni mogoče. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, pa je ob pravilni uporabi 3. odstavka 81. a člena ZZZDR povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ne more uveljavljati preživnine od bivšega zakonca, saj bi bilo to tudi v nasprotju z načelom pravičnosti oziroma povedano drugače, bi bilo to do tožnika krivično. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je tudi v skladu s sodno prakso.4

15. Ker je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da že pogoji za obstoj preživninske obveznosti tožnika do toženke iz 81. člena ZZZDR niso izpolnjeni, poleg tega pa obstojijo še okoliščine iz 3. odstavka 81.a člena ZZZDR, ko je mogoče zavrniti zahtevek za plačilo preživnine, posledično pa že iz teh razlogov povsem pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek toženke za plačilo preživnine kot neutemeljen, je za odločitve v tej zadevi povsem nepomembno vprašanje, ali obstajajo tudi razlogi iz 82. c člena ZZZDR, ki določa, da zakonec ni dolžan preživljati drugega zakonca, če bi bilo s tem ogroženo njegovo lastno preživljanje ali preživljanje mladoletnih otrok, ki jih je po tem zakonu dolžan preživljati, zato se do pritožbenih navedb toženke, ki se nanašajo na to vprašanje in s katerimi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik nima tolikšnih prihodkov, da s plačevanjem preživnine ne bi bilo ogroženo tudi njegovo preživljanje (točka 32. obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo.

16. Toženka stroškovne odločitve vsebinsko ne izpodbija, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, toženka s pritožbo ni uspela, je posledično neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

17. Pritožba toženke se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo toženke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

18. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka nositi sama.

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 3869/2005 z dne 5. 10. 2005. 3 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 210/2016 z dne 27. 10. 2016 in II Ips 157/2012 z dne 16. 10. 2014. 4 Primerjaj sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Cp 281/2011 z dne 2. 3. 2011 in IV Cp 3934/2006 z dne 30. 8. 2006.