Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da toženec svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP), da gre za promenadne koncerte, ni zadostil, ker ni podal konkretnih navedb, katere so tiste okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da gre za promenadne koncerte.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I. in III. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 7.926,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.293,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2018 dalje do plačila zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 529,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec vztraja, da koncerti, ki so opredeljeni v tabeli pod zaporednimi številkami 3, 6 do 15, 21, 43 do 63, spadajo pod promenadne koncerte. Iz elektronskega sporočila Ministrstva za kulturo, ki ga je predložil toženec, izhaja, da so promenadni koncerti koncerti, ki se odvijajo na ulici, cesti, trgu, kjer izvajalci hodijo ter koncerti, kjer se publika prosto sprehaja. Prav tako toženec meni, da koncerti pod številkami 2, 4, 16 do 20, 22 do 27, ne spadajo med zabavno glasbo, temveč gre za jazz glasbo, ki pa se uvršča med koncerte resne glasbe.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec od maja 2013 do sredine julija 2013 javnosti priobčil avtorska dela s področja glasbe, s katerimi upravlja tožnik. Sporna pa je bila umestitev posameznih prireditev pod posamezne postavke tarife, določene v prilogi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del1 (v nadaljevanju Tarifa 1998).

6. Pritožbena navedba, da koncerti, ki so opredeljeni v tabeli (A1 in B8) pod zaporednimi številkami 3, 6 do 15, 21, 43 do 63, spadajo med promenadne koncerte, ni utemeljena. Tožnik je za navedene prireditve vtoževal nadomestilo za koncerte zabavne glasbe po tar. št. I-A/2 Tarife 1998. Toženec pa je v postopku zgolj pavšalno ugovarjal, da navedene prireditve sodijo med promenadne koncerte (po tar. št. II-B/6 Tarife 1998). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da toženec svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (7. in 212. člen ZPP), da gre za promenadne koncerte, ni zadostil, ker ni podal konkretnih navedb, katere so tiste okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da gre za promenadne koncerte. Elektronsko sporočilo z dne 26. 11. 2015 tega tudi ne izkazuje, saj se ne nanaša na konkretne prireditve pod zaporednimi številkami 3, 6 do 15, 21, 43 do 63, temveč zgolj na splošno navaja, kdaj gre za promenadni koncert. 7. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da koncerti pod številkami 2, 4, 16 do 20, 22 do 27 ne spadajo med koncerte zabavne glasbe, temveč gre za jazz glasbo, ki se umešča med koncerte resne glasbe (po tar. št. I-A/1 Tarife 1998), saj toženec trditev, da je šlo na teh prireditvah za izvajanje jazz glasbe, ni konkretiziral. Ker svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostil (7. in 212. člen ZPP), je sodišče prve stopnje njegov pavšalen ugovor pravilno zavrnilo.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

9. Toženec s pritožbo ni uspel, tožniku pa so v postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 500 točk (tarifna številka 21 Odvetniške tarife) ter materialni izdatki v višini 10 točk (11. člen Odvetniške tarife), skupaj 510 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 306,00 EUR, povečano za 22% DDV pa 373,32 EUR. Na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Ur. l. RS, št. 29/1998 in sledeči, v nadaljevanju Pravilnik 1998