Jedro

Overjene izjave lastnikov sosednjih zemljišč v postopku za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine morajo biti takšne kvalitete, da potrjujejo dejstvo, da ima predlagatelj postopka nepremičnino v lastniški posesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižna sodnica sodišča prve stopnje zavrnila ugovor predlagateljice in potrdila sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika Dn 1, s katerim je slednji zavrnil predlog za vzpostavitev dveh zemljiškoknjižnih listin, gradbene pogodbe o izgradnji garaže št. 38 z dne 1.9.1967 in kupoprodajne pogodbe o nakupu garaže št. 38 z dne 19.9.1969 ter predlog za vknjižbo lastninske pravice pri posameznem delu št. 14 v stavbi št. 788 k.o. T. v korist predlagateljice.

Zoper sklep se pritožuje predlagateljica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Trdi, da je izpodbijani sklep materialnopravno zmoten. Določilo 234. člena ZZK-1 določa pravila za postopek vzpostavitve listine, torej listine, ki je bila nekoč sklenjena in v času sklenitve sposobna za vpis v zemljiško knjigo, vendar je bila bodisi izgubljena bodisi uničena. 234. člen ZZK-1 predvideva tri faze postopka in za začetek postopka vzpostavitve listine mora predlagatelj predložiti bodisi kopijo manjkajoče listine, bodisi izjave lastnikov sosednjih nepremičnin, da ima nepremičnino v lastniški posesti. Gre torej za dokazno breme, katerega edini namen je izkaz verjetnosti, da je nekoč obstajala listina sposobna za vpis, verjetnost pa je predpostavka za začetek postopka vzpostavitve listine. Če je ta izkazana, potem se lahko začne postopek vzpostavitve listine. Za kasnejši postopek, fazo oklica in zaključno fazo postopka listine niso bistvene. Izjavi, ki ju je predložila predlagateljica, sta že naslovljeni tako, da sta podani na podlagi določila 234. člena ZZK-1. Res ni izrecno zapisana besedica „lastniška“ posest, vendar mora sodišče presojati izjavo kot celoto in namen s katerim je dana. Izjavitelja dajeta izjavo predlagateljici, da bo lahko vpisala svojo lastninsko pravico v zemljiško knjigo. Če sta jo pripravljena dati, potem ne more biti najmanjšega dvoma, da imata predlagateljico za lastniško posestnico. Sodišče je neživljenjsko in pikolovsko, ko pravi, da je na izjave potrebno pisati še dejstva, kot na primer kako predlagateljica ravna z nepremičnino. Absurdno je tudi, da sodišče zahteva, da naj bi bilo na izjavi zapisano na katero obdobje se ta nanaša. Nanaša se na „zdaj“, saj je to pogoj iz 134. člena ZZK-1. Ali ovire za vpis obstajajo, se bo izkazalo šele v postopku vzpostavitve listine. Izjavo s takšno vsebino je predložila po posvetu tistih, ki se z urejanjem vpisov v zemljiško knjigo profesionalno ukvarjajo, zato ji ni jasno zakaj sta izjavi problematični. Pravilnost sklepa sodniške pomočnice je sodišče opravičilo s svojimi razlogi, ki pa so napačni.

Pritožba ni utemeljena.

Postopek za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine se začne, če predlagatelj verjetno izkaže, da je bilo v njegovo korist oziroma korist njegovih prednikov izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza pogojem za vknjižbo lastninske pravice in da se je ta listina uničila ali izgubila in če so izpolnjeni drugi pogoji za vknjižbo te pravice v korist predlagatelja (prvi odstavek 234. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Šteje se, da je prvi pogoj verjetno izkazan, če predlagatelj verjetno izkaže, da ima nepremičnino v lastniški posesti, s tem, da predloži overjene izjave lastnikov sosednjih nepremičnin, ki potrjujejo to dejstvo (2. točka petega odstavka 234. člena ZZK-1).

V obravnavanem primeru je predlagateljica predlagala vzpostavitev dveh zemljiškoknjižnih listin, in sicer gradbene pogodbe o izgradnji garaže št. 38 z dne 1.9.1967 in kupoprodajne pogodbe o nakupu garaže št. 38 z dne 19.9.1969, predlogu pa je priložila izjavi I.S. in S.L., da je predlagateljica posestnik garaže št. 38. Ti izjavi v nobenem primeru ne zadoščata za začetek postopka za vzpostavitev gradbene pogodbe z dne 1.9.1967, saj gre za listino, ki naj bi bila izstavljena v korist J.Š. in torej v tem delu v nobenem primeru ne gre za izjavi v smislu 2. točke petega odstavka 234. člena ZZK-1. Iz besedila citiranega zakonskega določila izhaja, da morajo biti overjene izjave lastnikov sosednjih nepremičnin takšne kvalitete, da potrjujejo dejstvo, da ima predlagatelj postopka, kakršen je tudi obravnavani, nepremičnino v lastniški posesti. Pojem lastniške posesti je v naš pravni red vnesel Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki v prvem odstavku 27. člena določa, da je lastniški posestnik tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova. V drugem odstavku citiranega zakonskega določila je določeno, da je tisti, ki ima stvar v posesti brez volje imeti jo za svojo in priznava višjo pravno oblast posrednega posestnika, nelastniški posestnik. Bistvena je torej volja posestnika oziroma dejstva, ki voljo posestnika izkazujejo in na podlagi katerih je mogoče prepoznati obliko posesti. Pritožba zato ne uspe izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da se iz predloženih izjav lastnikov sosednjih nepremičnin tega ne da ugotoviti, saj iz njiju izhaja le, da je predlagateljica posestnica garaže, kar pa po povedanem ne zadostuje1. Za izjavo v smislu 2. točke petega odstavka 234. člena ZZK-1 to ne zadošča, pa četudi je v uvodu izjave citiran člen zakona in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).