Jedro

V skladu z 8. in 9. členom Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), je možno tudi v individualnem delovnem sporu pred sodiščem ugotavljati kvalifikatorne okoliščine, ne glede na to, da te okoliščine spadajo v dejansko podlago ugotavljanja resnih razlogov po določbi 4. člena konvencije. Kvalifikatorne okoliščine mora dokazati delodajalec.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 3.10.1990 in sklep komisije za varstvo pravic z dne 9.11.1990 razveljavilo v delu, kjer se tožeči stranki izreka disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in tožniku za ugotovljeno hujšo kršitev delovne obveznosti (po sklepu z dne 3.10.1990) izreklo disciplinski ukrep javni opomin. V posledici take odločitve je ugotovilo, da tožeči stranki pri toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 21.11.1990, ampak dne 31.10.1995. Zato mora tožena stranka tožeči stranki za čas od 22.11.1990 do 31.10.1995, ko ni delala na podlagi razveljavitvenega dela sklepov tožene stranke, priznati vse pravice iz delovnega razmerja kot, da bi delala, vključno z nadomestilom plače, ki bi jo tožeča stranka v tem času prejela, če bi opravljala svoje delo vodje gojišča rib in rezervata tako, da se obračuna bruto nadomestilo plače, odvedejo davki in prispevki od plač, posamezne mesečne neto razlike nadomestila plač pa izplačajo tožeči stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki za posamezne mesečno neto plače tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesece do plačila, vse v roku 8 dni. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 131.220,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oz. podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj glede na vse okoliščine, v katerih je tožnik storil kršitev delovne obveznosti in glede na način storitve, z izrekom disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja materialno pravo pri toženi stranki ni bilo zmotno uporabljeno. Tožena stranka sicer meni, da so sklepi disciplinskih organov pomanjkljivi, saj bi le ti morali bolj natančno opredeliti kvalifikatorne okoliščine, vendar pa te pomanjkljivosti niso po mnenju pritožbe takega značaja, da bi bili zaradi tega ti akti nezakoniti. Vsi udeleženci v disciplinskem postopku so namreč vedeli, kaj je bilo tožniku očitano in zakaj, ni pa tudi sporno, kakšen ukrep je bil tožniku izrečen in zakaj.

Po sprejeti sodni praksi (sodba VS RS opr.št. VIII Ips 97/96 v zvezi s sodbo VDSS opr.št. Pdp 1904/94) sodišče lahko glede na določbo 24. člena ZDSS ugotavlja pogoje za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja po 89. členu ZDR in tako odpravi pomanjkljivosti disciplinskega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v konkretni zadevi odloča že četrtič.

Prvič je pritožbeno sodišče na seji dne 7.7.1994 pritožbi predlagatelja oz. sedaj tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil predlagateljev zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinskih organov o prenehanju delovnega razmerja zavrnjen, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje glede dopolnitve dejanskega stanja, v zvezi z obstojem očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku po dopolnitvi dokaznega postopka prišlo do zaključka, da so disciplinski organi tožene stranke tožnika utemeljeno spoznali za disciplinsko odgovornega očitanih hujših kršitev delovne obveznosti in mu zakonito izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Na pritožbo tožnika je pritožbeno sodišče na seji dne 21.11.1997 s sodbo pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom VIII Ips 82/98 dne 29.9.1998 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Po stališču revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče zmotno zaključilo, da gre v konkretnem primeru za obligatornost disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, zato tudi ni bilo potrebno ugotavljati in upoštevati kvalifikatornih okoliščin iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Pritožbeno sodišče je tako zadevo dobilo v tretje obravnavanje in je na seji z dne 23.10.1998 s sodbo opr.št. Pdp 1392/98 pritožbo tožnika zavrnilo in ponovno odločilo tako kot drugič. Postavilo se je na stališče, da so v konkretnem primeru podane kvalifikatorne okoliščine, zlasti, če se upošteva zakonska dikcija 89. člena ZDR, ki v zvezi z obstojem škode in pa motnjo delovnega procesa govori, da zadošča že domneva, da bi bil tak proces moten oz., da zadošča že obstoj abstraktne nevarnosti nastanka škode, kar zadostuje že grožnja, da bi lahko taka škoda nastala. Zato je sodišče druge stopnje zaključilo, da so podani pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, saj sam dejanski stan očitanih hujših kršitev ni bil več sporen, prav tako tudi ne disciplinska odgovornost tožnika, ampak samo vprašanje upoštevanja kvalifikatornih okoliščin, ki so potrebne za zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v primeru, kadar pravilnik določa fakultativno možnost takega izreka.

Na ponovno vloženo revizijo s strani tožnika je VS RS s sklepom opr.št. VIII Ips 23/99 z dne 11.5.1999 reviziji ugodilo, vendar pa je tokrat razveljavilo tako sodbo sodišča druge stopnje kot sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo ugotovilo, kako na zakonitost odločitev disciplinskih organov tožene stranke vpliva dejstvo, da niso bile ugotovljene okoliščine iz 89. člena ZDR. Revizijsko sodišče je možnost za ponovno odločanje na prvi stopnji videlo v določbi 2. točke 1. odst. 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) in 55. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) in 1. odst. 90. člena ZDR. Zato je revizijsko sodišče zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Postavilo pa se je na stališče, da posebne kvalifikatorne okoliščine, ki so urejene v 89. členu ZDR, ki je začel veljati 24.4.1990 (tožnik pa je storil hujše kršitve delovne obveznosti 19. in 20.9.1990), glede na slovensko pravno ureditev sodijo v dejansko podlago ugotavljanja resnih razlogov po določbi 4. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur.l. SFRJ št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur.l. RS št. 54/92, Mednarodne pogodbe, št. 15/92), kar pomeni, da mora te okoliščine ugotavljati delodajalec v postopku varstva pravic (predhodno varstvo), ker bi njihovo (poznejše ugotavljanje) v dokaznem postopku pred sodiščem lahko pomenilo ugotavljanje v škodo delavca, kar pa je po veljavnem pravu prepovedano (prepoved reformatio in peius).

Upoštevajoč navedene razloge revizijskega sodišča je prvostopenjsko sodišče v ponovnem postopku izreklo tožniku disciplinski ukrep javni opomin, saj se je postavilo na stališče, da sodišče ne sme nadomeščati dokaznega postopka, ki ni bil opravljen v postopku varstva pravic pri delodajalcu, v konkretnem primeru v disciplinskem postopku.

Zato je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje članov disciplinske komisije, ki bi lahko pojasnili, kako so se ugotavljale in upoštevale kvalifikatorne okoliščine tudi v disciplinskem postopku. Ker sodišče lahko preizkuša le odločitev disciplinskih organov glede obstoja kvalifikatornih okoliščin, ne sme pa jih ugotavljati, je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odst. 24. člena ZDSS in 55. člena ZTPDR izreklo delavcu javni opomin.

Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje ne soglaša. Dejstvo je, da Konvencija MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca res v 9. členu določa, da je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, na delodajalcu, vendar pa ta določba konvencije ne pomeni, da ima delodajalec dokazno breme samo v postopku varstva pravic pri delodajalcu.

Konvencija določa, da je dokazno breme na delodajalcu, vendar pa konvencija ureja tudi možnost pritožbenega postopka zaradi prenehanja delovnega razmerja. Po 8. členu Konvencije ima delavec, ki meni, da mu je delovno razmerje neupravičeno prenehalo, pravico se pritožiti zoper prenehanje delovnega razmerja pri nepristranskem organu, kot je sodišče, delavsko sodišče, arbitražne komisije ali arbiter. Šteje se, da delavec ne bo uveljavljal svoje pravice do pritožbe zoper prenehanje delovnega razmerja, če je ni uveljavljal v določenem roku po prenehanju delovnega razmerja. Konvencija tako ne določa samo, kdo ima dokazno breme, ampak določa tudi pravico do pritožbe na nepristransko telo v določenem roku. Po 9. členu 2. b točke Konvencije lahko tudi nepristranski organ (sodišče, delavsko sodišče, arbitražna komisija ali arbiter) sprejme sklep o razlogu za prenehanje delovnega razmerja na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke v postopku, predvidenem v državni zakonodaji in praksi. Tudi iz določb konvencije se da zaključiti, da lahko pristojni organ, ki odloča o pritožbah zoper delavčevo prenehanje delovnega razmerja, sprejme sklep o razlogu za prenehanje delovnega razmerja in to tudi na podlagi dokazov, ki so jih predložile stranke, upoštevajoč državno oz. nacionalno zakonodajo glede ureditve postopka zaradi prenehanja delovnega razmerja.

Naša pozitivna delovnopravna zakonodaja ureja postopek varstva pravic pri delodajalcu v določbah ZTPDR in ZDR, sodno varstvo pa v 23. in 24. členu ZDSS. Disciplinski postopek je posebej urejen v 59. in nadaljnjih členih ZTPDR.

Prav za disciplinski postopek velja, da ZTPDR v posebnih določbah ureja tudi varstvo pravic delavcev v disciplinskem postopku posebej, mimo ureditve varstva pravic delavcev, ki velja na splošno in ga ZTPDR ureja v V. poglavju in ZDR v VIII. poglavju. V navedenih postopkih, ki urejajo varstvo pravic delavcev, ni nikjer izrecno določeno dokazno breme delodajalca, razen pri prenehanju delovnega razmerja zaradi prenehanja potreb po delavcih. Tako je pozitivna delovna zakonodaja, upoštevajoč določbe konvencije, to upoštevala zgolj pri trajnih presežkih. Novela Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 5/91), ki je na novo uredila prenehanje delovnega razmerja zaradi prenehanja potreb po delavcih iz nujnih operativnih razlogov v organizaciji oz.

pri delodajalcu, upoštevajoč Konvencijo MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, je določila, da je dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev v organizaciji oz.

pri delodajalcu, vendar tako v postopku varstva pravic v organizaciji oz. pri delodajalcu, kot tudi v postopku sodnega varstva.

Glede na navedeno pozitivno pravno ureditev varstva pravic delavcev in glede na določbe Konvencije MOD št. 158, pritožbeno sodišče zaključuje, da je treba določila konvencije o dokaznem bremenu prenesti v našo delovnopravno zakonodajo tako, kot je to že uredil zakonodajalec pri trajnih presežkih oz. pri prenehanju delovnega razmerja zaradi resnega razloga v zvezi z operativnimi potrebami podjetja. Določil je, da je dokazno breme za obstoj resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja na delodajalcu, tako v postopku varstva pravic, kot tudi v sodnem postopku.

Če bi pozitivna zakonodaja dejansko menila, da to dokazno breme velja zgolj za postopek varstva pravic delavcev pri delodajalcu, v konkretnem primeru zgolj za disciplinski postopek in ne tudi pred sodiščem, potem bi zakonodajalec to tudi tako uredil, česar pa ni storil. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je v skladu z 8. in 9. členom Konvencije, na podlagi dokazov, ki jih predložijo stranke v postopku, predvidenem v državni zakonodaji, to je tudi v sodnem postopku, možno tudi v individualnem delovnem sporu pred sodiščem ugotavljati kvalifikatorne okoliščine, ne glede na to, da te okoliščine spadajo v dejansko podlago ugotavljanja resnih razlogov po določbah 4. člena Konvencije, kot to navaja revizijsko sodišče. Dokazno breme o obstoju kvalifikatornih okoliščin pa je seveda na strani delodajalca, glede na že navedene določbe konvencije. Glede na navedeno naj sodišče prve stopnje v ponovnem postopku ugotovi, ali v konkretnem primeru obstaja ena izmed naštetih kvalifikatornih okoliščin v 89. členu ZDR in po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri ponovno odloči o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.