Jedro

Asignacija je zaradi odsotnosti realnega denarnega toka med njenimi udeleženci navidezna, oba dolga iz asignacije (dolg toženke do C. C. in dolg tožnika do toženke) sta bila ustvarjena fiktivno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta Pogodba o finančnem leasingu premičnine št. 1112169035 z dne 1. 2. 2010 (skupaj s splošnimi pogoji) in Pogodba o nakazilu (asignacija) z dne 1. 2. 2010, nični. Odločilo je, da je toženka dolžna plačati tožniku pravdne stroške v višini 2.779,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaključek o navideznosti pogodb je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pogodba o leasingu je bila podpisana in izpolnjena. Ugotovitev o prikrivanju druge pogodbe je v nasprotju s tožnikovo izpovedbo, ki je navajal, da sta stranki sklenili pogodbo o zastavi. Ker iz obrazložitve ne izhaja, zakaj sta stranki sklenili pogodbo, je odločitev arbitrarna in notranje protislovna. Z napačno razlago izpovedbe A. A. (v nadaljevanju A. A.) je zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njegovo izpovedbo je razlagalo pristransko. A. A. je v izpovedbi opisal tipično pogodbo o leasingu. Iz izpovedbe A. A. izhaja, da toženka ni mogla dati tožniku kredita in da ga je lahko financirala le z leasing pogodbo. Med drugim je izpovedal, da je tožnik toženki dolgoval tudi dolg B. B. v višini 15.610,00 EUR. Tudi če bi sklenili kreditno pogodbo, bi tožnik moral plačevati obroke. Iz izpovedb ostalih zaslišanih prič ne izhaja zaključek o navideznosti pogodb. Takšen zaključek ne izhaja niti iz ugotovitev izpodbijane sodbe, da tožnik pogodbe ni prebral, da je listine pripravila toženka, da tožnik kljub opominom ni plačeval leasing obrokov in da je toženka pristala na s strani tožnika postavljeno ceno. Obe pogodbi sta bili izpolnjeni. Ugotovitev, da je terjatev v znesku 37.070,51 EUR skonstruirana, je posledica nerazumevanja dejanske vsebine pogodbe. Sodišče prve stopnje ni razumelo bistva posla. Tožnik ji ne dolguje 37.070,51 EUR. Dolguje ji 15.129,49 EUR. Umetniško delo je kupila od C. C. za kupnino 52.200,00 EUR. Ker je financirala samo 15.129,49 EUR, se je za preostanek v znesku 37.070,51 EUR opravilo brezgotovinsko plačilo. Tega zneska C. C. ni plačala. Tega zneska ji tudi tožnik ni bil dolžan plačati. Toženka je potrebovala 15.129,49 EUR za poplačilo dolga tožnikove partnerke, tožnik pa ji je želel prodati ali pa zastaviti svoje umetniško delo. Ker to ni bilo mogoče, je bila sklenjena leasing pogodba. Kavzo leasing pogodbe je predstavljalo pokritje dolga tožnikove partnerke v višini 15.129,49 EUR. S kupnino za nakup predmeta leasinga se je ta dolg zaprl. Financiranje z leasingom je povsem običajen način financiranja. Sodišče prve stopnje je napačno razumelo, da je sporen znesek 37.070,51 EUR. Leasing pogodba je bila oblika financiranja, ki jo je tožnik zmotno razumel kot kredit ali kot donacijo. Če bi bila pogodba navidezna, mu ne bi pošiljala opominov in mu ne bi odvzela predmeta leasinga. Tudi tožnik je potrdil prejemanje opominov. To nesporno dejstvo je sodišče skušalo zanikati z navedbo, da je predložila le en opomin. Navedba tožnika, da mu je A. A. rekel, da je normalno, da dobiva opomine, ni podprta z izpovedbo A. A. Obrazložitev je notranje protislovna. Sodišče priznava, da je bila sklenjena leasing pogodba in da je obstajal dogovor, da tožniku ni treba ničesar plačevati. V konkretnem primeru bi torej šlo lahko le za odpust dolga, ki pa ni bil zatrjevan. Nesmiselna je navedba sodišča na 13. strani obrazložitve, da je bila leasing pogodba fiktivna in da je zaradi tega navidezna tudi asignacija. Obe terjatvi iz asignacije sta realni. Toženka je predmet leasinga kupila od C. C. in ga oddala v finančni leasing tožniku. Ni mogoče ugotoviti, kaj naj bi pomenilo, da je na podlagi asignacije razknjižila fiktivni dolg. Ni jasno, kateri dolg naj bi bil fiktivno razknjižen. Sodišče ni pripisalo pomena dejstvu, da sta bili pogodbi podpisani. Sklicuje se na 82. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in na načelo vestnosti in poštenja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožnik na toženkino pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik (leasingojemalec) je s toženko (leasingodajalko) sklenil Pogodbo o finančnem leasingu premičnine številka 1112169035 z dne 1. 2. 2010 (v nadaljevanju pogodba o leasingu). Predmet leasinga je bilo tožnikovo avtorsko delo z naslovom „Polaganje križanega v grob“. Toženka naj bi predmet leasinga kupila za 52.200,00 EUR od C. C., ki je društvo, preko katerega tožnik izvaja dobršen del svojega umetniškega udejstvovanja. V pogodbi o leasingu je bila vrednost predmeta leasinga ocenjena na 52.200,00 EUR. S pogodbo o asignaciji z dne 1. 2. 2010 (v nadaljevanju asignacija) je C. C. poravnala del kupnine v višini 37.070,51 EUR na način, da je pooblastila tožnika za plačilo navedenega zneska C. C. Na ta način ji je tožnik na brezgotovinski način poravnal del obveznosti iz naslova pogodbe o leasingu v višini 37.070,51 EUR. Po trditvah toženke predstavlja kavzo sporne leasing pogodbe poplačilo obveznosti tožnikove partnerke B. B. (v nadaljevanju partnerke) v višini 15.129,49 EUR. Sodišče prve stopnje se je v ponovnem sojenju(1) opredelilo še do tožnikovih trditev o navideznosti sklenjenih pogodb.

6. Nosilni razlogi izpodbijane sodbe temeljijo na ugotovitvah, /1/ da sta pogodba o leasingu in asignacija navidezni, /2/ da je trditev, da toženka dolguje C. C. 37.070,51 EUR skonstruirana za potrebe formaliziranja dogovora med pravdnima strankama, /3/ da je toženka na podlagi asignacije razknjižila fiktivni dolg in /4/ da toženka ni pojasnila kavze glede zneska 37.070,51 EUR. Zaključek o navideznosti pogodb je dodatno utemeljen z argumenti, da toženec ni prebral podpisanih pogodb, da je toženka pristala na s strani tožnika postavljeno ceno predmeta leasinga, da toženka nekaj časa tožniku ni pošiljala opominov in da za toženko ni bilo bistveno, na kolikšen znesek je bil vrednoten predmet leasinga (v nadaljevanju podredni argumenti).

7. Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.(2)

8. S pritožbenim očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba v bistvu izpodbija dokazno oceno, kar je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki, kot bo obrazloženo v nadaljevanju obrazložitve, ni podan.

9. Zaključek o navideznosti pogodb ni v nasprotju z izvedenimi dokazi. Toženka neutemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo izpovedbo A. A. in da je A. A. v izpovedbi opisal tipično pogodbo o leasingu. Iz A. A. izpovedbe, da je dolg tožnikove partnerke znašal 15.610,00 EUR, da je tožnik na podlagi navedenih poslov pridobil to vrednost in da je toženka z leasing pogodbo tožnika financirala, ne izhaja zaključek, da sta pravdni stranki imeli namen skleniti tipično pogodbo o finančnem leasingu premičnine. Takšen zaključek ne izhaja niti iz pritožbenih navedb, da toženka tožniku ni ničesar podarila, da je z leasing pogodbo tožnika financirala za znesek 15.129,49 EUR, da je bila kavza spornega posla zaprtje dolga tožnikove partnerke do toženke v višini 15.129,49 EUR, da je tožnik navajal, da sta stranki sklenili pogodbo o zastavi, da je bilo na podlagi asignacije za znesek 37.070,51 EUR izvršeno brezgotovinsko plačilo in da je v konkretnem primeru bistveno zgolj to, da je toženka financirala tožnika za 15.129,49 EUR.

10. Pritožbena navedba, da iz izpovedb tožnika in zaslišanih prič ne izhaja zaključek o navideznosti sklenjenih pogodb, ni utemeljena. Tožnik je namreč izpovedal, da je šlo za dogovor o zastavi njegovega umetniškega dela, tožnikova partnerka pa, da nikoli ni bilo mišljeno, da bi tožnik svoje umetniško delo odkupil nazaj in da je predmet leasinga služil kot dodatno zavarovanje za njeno obveznost do toženke. Tudi iz A. A. izpovedbe je jasno razvidno, da sta stranki s sklenitvijo pogodbe o leasingu in z asignacijo prikrivali drugo pogodbo. A. A. je namreč izpovedal, /1/ da je tožniku povedal, da lahko s prefinanciranjem umetniškega dela dobi ustrezna likvidna sredstva, /2/ da toženka za umetniško delo ni plačala kupnine, /3/ da je tožnik kupnino deloma plačal sam sebi in /4/ da so takšno pot izbrali zaradi računovodske izvedbe pogodbenih odnosov. Posledično tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da si je sodišče prve stopnje izpovedbo A. A. razlagalo pristransko.

11. Ni utemeljeno pritožbeno nestrinjanje z ugotovitvami izpodbijane sodbe, da je terjatev v višini 37.070,51 EUR skonstruirana, da je toženka z asignacijo razknjižila fiktivni dolg in da je zaradi navideznosti pogodbe o leasingu navidezna tudi asignacija. Iz toženkinih pritožbenih navedb ne izhaja zaključek o realnosti terjatev C. C. do toženke v višini 37.070,51 EUR in toženke do tožnika v višini 37.070,51 EUR. Posledično nista utemeljeni pritožbeni navedbi, da ni mogoče ugotoviti, kaj pomeni razknjiženje fiktivnega dolga na podlagi asignacije in da ni jasno, kateri dolg naj bi bil fiktivno razknjižen. Ker je asignacija zaradi odsotnosti realnega denarnega toka med njenimi udeleženci navidezna, sta bila oba dolga iz asignacije (dolg toženke do C. C. in dolg tožnika do toženke) ustvarjena fiktivno. Pritožbena navedba o realizaciji obeh pogodb nima dejanske podlage v izvedenem dokaznem postopku.

12. Zmotno je pritožbeno stališče, da je zaradi odsotnosti ugotovitev o vsebini disimuliranega posla izpodbijana sodba arbitrarna in notranje protislovna. Čeprav je sodišče ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da tožniku po sklenjeni leasing pogodbi ni treba plačevati, obrazložitev o odločilnih dejstvih ni notranje protislovna. Nosilni razlogi izpodbijane sodbe temeljijo namreč na ugotovitvi, da je bila leasing pogodba navidezna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, na podlagi katerih dejanskih in pravnih kriterijev je sodišče prve stopnje sprejelo takšen zaključek. Čeprav iz pritožbenega opisa dejanske vsebine pogodbenega razmerja med pravdnima strankama izhaja materialnopravni zaključek o kreditni naravi disimuliranega pravnega razmerja, toženka v tem postopku ni postavila trditev o veljavnosti prikritega posla.(3) Ker mora v skladu z 212. členom ZPP vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, bi lahko sodišče ugotavljalo vsebino disimulirane pogodbe le v primeru, če bi toženka o tem dejstvu podala trditveno podlago. Brez podlage je zato pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni razumelo bistva posla med pravdnima strankama in da bi tožnik moral zatrjevati odpust dolga. Ker so razlogi sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih jasni, popolni, razumljivi in med njimi ni nasprotij, neutemeljen je pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Sodba ima za zaključek o navideznosti pogodb zadostno podlago v izvedenem dokaznem postopku in je ugotovitev o ničnosti spornih pogodb materialnopravno pravilna. Ker toženka ni uspela izpodbiti prepričljivosti nosilnih razlogov izpodbijane sodbe, z izpodbijanjem njenih podrednih argumentov, kakor tudi s posplošenim sklicevanjem na načelo vestnosti in poštenja ter 82. člen OZ, v pritožbenem postopku ne more uspeti.

14. Po navedenem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane procesne in materialne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): S sklepom I Cp 289/2016 z dne 13. 4. 2016 je bila sodba sodišča prve stopnje I P 2639/2013 z dne 28. 9. 2015 razveljavljena (zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje z napotkom, da se opredeli do zatrjevane ničnosti pogodb zaradi navideznosti.

Op. št. (2): Prvi in drugi odstavek 50. člena OZ.

Op. št. (3): Nosilni argument pritožbe je namreč, da je pogodba o finančnem lesaingu predstavljala zgolj obliko financiranja za poplačilo dolga tožnikove partnerke do toženke v višini 15.129,49 EUR. Če je to res, je toženka z navedeno finančno operacijo tožnika dejansko kreditirala. Prim. tudi drugi odstavek 4. člena Zakona o potrošniških kreditih, Uradni list RS, št. 41/2004.