Jedro

S parkiranjem vozila je prišlo do ponovnega motenja posesti. Dolžnik sicer navaja, da vozila ni parkiral neposredno na poti, temveč ob njej, vendar pa ob tem ne nasprotuje oziroma ne prereka upničinih navedb, da je razpoložljivo širino dovoza s parkiranjem zožil na 134 cm, ravno tako ne trdi, da bi upnica kljub parkiranemu vozilu lahko neovirano dostopala do svojih parcel. Držijo sicer navedbe dolžnika, da je upnica trdila, da obveznost v osnovnem izvršilnem postopku I 000/2019 ni bila izpolnjena v celoti, temveč le delno, vendar pa po oceni višjega sodišča določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ ni mogoče razumeti in interpretirati tako ozko in strogo gramatikalno, kot se zavzema dolžnik, torej da bi morala biti za možnost izdaje novega sklepa o izvršbi zaradi ponovnega motenja obveznost po sklepu o izvršbi izpolnjena v celoti (in da bi moral biti predhodni izvršilni postopek že ustavljen). Jezikovno razlago norme namreč dokončno determinira šele njena povezanost z drugimi zakonskimi določbami in njena umeščenost v pravni sistem preko teleološke in sistemske razlage, katerih cilj je dognati smisel in predvsem namen določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote. Določbo prvega odstavka 229. člena je zato treba razlagati skladno z namenom posestnega varstva, ki je v preprečevanju samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari.

Namen, ki ga v posestnem sporu zasleduje upnica, je doseči neoviran in nemoten dostop do svojih parcel preko dolžnikove parcele, ta namen pa je bil v postopku I 000/2019 tudi dosežen. Upnica je namreč že v predlogu pojasnila, da ji je dolžnik kljub le delni izpolnitvi obveznosti po izvršilnem naslovu omogočil hojo in vožnjo preko svoje parcele na njene parcele (tega dolžnik v tem postopku tudi ne zanika), nato pa je s parkiranjem vozila njeno posest ponovno motil. Ker upnica že razpolaga z izvršilnim naslovom, s katerim se dolžniku prepoveduje s takimi ali podobnimi dejanji ali kakšnimi koli drugimi dejanji posegati v posest upnice, ne more uspešno vložiti nove tožbe ob vsakem ponovnem motenju, temveč ji je pravno varstvo treba zagotoviti v okviru 229. člena ZIZ.

Tudi pri presojo bistvene podobnosti ali različnosti motenja je treba izhajati iz prej pojasnjenega namena posestnega varstva, ki ga zasleduje upnica, torej iz namena zagotavljanja nemotenega in neoviranega dostopa preko parcel dolžnika na parcele upnice. Tako kot je dolžnik upnici posest motil s preprečitvijo dostopa s postavitvijo les in ograj, ji je dostop efektivno enako preprečil tudi s parkiranjem avtomobila, s katerim je dovozno pot zožal do te mere, da upnica s svojim avtomobilom po njej ni mogla priti do svojih parcel, zato je pritrditi prvostopenjskemu zaključku, da gre za bistveno podobno motenje posesti.

Glede na dosedanji potek izvršilnega postopka je bil upničin predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova utemeljen, saj je bil dolžnikov ugovor zavrnjen, posledično pa so stroški predloga potrebni za izvršbo in je upnica za njihovo izterjavo utemeljeno predlagala opravo premičninske izvršbe. Kljub dolžnikovemu uspehu s predlogom za odlog premičninske izvršbe zato ni mogoče šteti, da bi upnica dolžniku stroške predloga za odlog povzročila neutemeljeno, in ji jih ni mogoče naložiti v plačilo.

Izrek

I. Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 9. 4. 2020 se zavrne in se sklep potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 9. 4. 2020. II. Pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 4. 9. 2020 se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških postopka s pritožbo zoper sklep z dne 4. 9. 2020 se pridrži za končno odločbo.

III. Pritožba upnice zoper I. točko izreka sklepa z dne 8. 1. 2021 se zavrže, pritožbi zoper II. točko izreka sklepa z dne 8. 1. 2021 pa se ugodi in se sklep v tem delu spremeni tako, da dolžnik sam krije svoje stroške predloga za odlog izvršbe.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 8. 1. 2021.

Obrazložitev

**O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 9. 4. 2020:**

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 9. 4. 2020 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka sklepa) ter sklenilo, da mora dolžnik v roku 8 dni povrniti upnici nadaljnje izvršilne stroške v višini 149,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru dolžnika ugodi in upničin predlog za izvršbo zavrne, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Upnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Upnica je 26. 8. 2019 zoper dolžnika vložila predlog za izvršbo na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici P 000/2016 z dne 16. 8. 2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 000/2018 z dne 12. 12. 2018, zaradi ponovnega motenja posesti (229. člen ZIZ). Pojasnila je, da je zoper dolžnika na podlagi istega izvršilnega naslova že bil izdan sklep o izvršbi I 000/2019 z dne 15. 3. 2019 zaradi odstranitve nameščene lese in ograje. Obveznost je dolžnik v tistem postopku izpolnil le delno, vendar pa je upnici omogočil hojo in vožnjo preko svoje parcele na njene parcele. Kljub temu, da je bilo dolžniku z izvršilnim naslovom prepovedano v prihodnje s takimi ali podobnimi dejanji ali kakršnimikoli drugimi dejanji posegati v posest upnice na poti na njene parcele, je dolžnik dne 26. 7. 2019 preko svoje parcele 001 k.o. X namestil kosilnico in s tem upnici v celoti zaprl dovoz na parceli 006 in 004 k.o. X. Še istega dne je namesto kosilnice na preostali del poti, na kateri ni lesene konstrukcije prizidka, namestil svoje vozilo X1 in širino upničinega dovoza zožal na 134 cm. Dne 21. 8. 2019 pa je to vozilo zamenjal z vozilom X2 in tako ponovno zožil upničin dovoz preko parcele na 134 cm. Ker je vozilo upnice široko 188 cm, je torej upnici dokončno onemogočen dovoz preko dolžnikove parcele na njeni parceli.

7. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom o izvršbi z dne 8. 10. 2019. 8. Dolžnik je v obrazloženem ugovoru (prvi in drugi odstavek 53. člena in 55. člen ZIZ) najprej uveljavljal, da v konkretnem primeru ne gre za motenje posesti, saj je bilo vozilo X2 parkirano na mestu, kjer vedno parkira, ko obišče vikend, in ne na poti, kot trdi upnica. Poleg tega je bilo vozilo parkirano le začasno v času obiska vikenda. Upnica je v odgovoru na ugovor navedla, da je dolžnik s tem potrdil, da je bilo vozilo parkirano, ni pa bistveno, koliko časa, saj je pomembno, da je s tem upnici onemogočil prehod in tako motil njeno posest. 9. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so take navedbe neutemeljene in da je s parkiranjem vozila prišlo do ponovnega motenja posesti. Dolžnik sicer navaja, da vozila X2 ni parkiral neposredno na poti, temveč ob njej, vendar pa ob tem ne nasprotuje oziroma ne prereka upničinih navedb, da je razpoložljivo širino dovoza s parkiranjem zožil na 134 cm, ravno tako ne trdi, da bi upnica kljub parkiranemu vozilu lahko neovirano dostopala do svojih parcel. Navedbe, da vozilo ni bilo parkirano na poti, temveč ob njej, se zato izkažejo za pravno nerelevantne, posledično pa sodišče prve stopnje s tem, ko točne lokacije parkiranega vozila ni posebej ugotavljalo, ni zagrešilo pritožbeno očitane kršitve. Trditve, da upnica po delu, kjer je bilo parkirano to vozilo, nikoli ne vozi ali dostopa, pa dolžnik prvič podaja šele v pritožbi, zato gre za nedovoljene in neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi razlogovanje, da je bilo vozilo parkirano le začasno v času obiska vikenda (ne da bi dolžnik ob tem čas trajanja parkiranja sploh konkretneje opredelil), ne more vplivati na ugotovitev, da je dolžnik na ta način močno zožil upničin dovoz na njene parcele, kar izhaja tudi iz fotografij upnice, ji s tem oviral oziroma onemogočil dostop in tako motil njeno posest. 10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da naj bi sodišče odločalo preko zahtevka upnice. Upnica je v predlogu za izvršbo zahtevala le odstranitev vozila X2, in natančno ta obveznost je bila dolžniku v sklepu o izvršbi tudi naložena. Upnica ni zahtevala tudi odstranitve kosilnice in vozila X1, ker je dolžnik ti dve vozili že sam odstranil, je pa tudi postavitev teh vozil na oziroma ob dovozno pot upnice predstavljala dejanja v verigi zaporednih motilnih dejanj, s katerimi je upnica v predlogu utemeljevala svoje navedbe o motenju posesti, zato se je sodišče tudi do teh ravnanj dolžnika moralo opredeliti. Ob tem je pravilno ugotovilo, da je postavitev kosilnice in parkiranje vozila X1 upnica izkazala s fotografijami, dolžnik pa teh navedb v ugovoru ni z ničemer prerekal. 11. Nadalje je dolžnik v ugovoru uveljavljal, da sodišče sploh ni imelo podlage za uporabo 229. člena ZIZ, saj upnica sama trdi, da obveznosti po prvotnem izvršilnem naslovu dolžnik ni izpolnil v celoti. Upnica je v odgovoru takim navedbam nasprotovala.

12. Prvi odstavek 229. člena ZIZ določa, da če je na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku zaradi motenja posesti, dolžnik prostovoljno izpolnil svojo obveznost, oziroma je bila proti njemu opravljena izvršba, potem pa je ponovno motil posest na način, ki se v bistvu ni razlikoval od prejšnjega motenja, izda sodišče na upnikov predlog na podlagi istega izvršilnega naslova nov sklep o izvršbi, s katerim naloži vrnitev stvari v posest, oziroma sklep o izvršbi, s katerim izreče kazen za neizvršitev dejanja, ki ga more opraviti le dolžnik.

13. Držijo sicer navedbe dolžnika, da je upnica trdila, da obveznost v osnovnem izvršilnem postopku I 000/2019 ni bila izpolnjena v celoti, temveč le delno, vendar pa po oceni višjega sodišča določbe prvega odstavka 229. člena ZIZ ni mogoče razumeti in interpretirati tako ozko in strogo gramatikalno, kot se zavzema dolžnik, torej da bi morala biti za možnost izdaje novega sklepa o izvršbi zaradi ponovnega motenja obveznost po sklepu o izvršbi izpolnjena v celoti (in da bi moral biti predhodni izvršilni postopek že ustavljen). Jezikovna razlaga je praviloma sicer res temeljni razlagalni argument, vendar pa smisel jezikovne razlage ni v njeni dobesednosti oziroma njenem mehaničnem razumevanju, pač pa ta razlaga pomeni zgolj izhodišče in jezikovni okvir, ki ga pomensko določajo in soopredeljujejo ostale uveljavljene metode razlage. Jezikovno razlago norme namreč dokončno determinira šele njena povezanost z drugimi zakonskimi določbami in njena umeščenost v pravni sistem preko teleološke in sistemske razlage, katerih cilj je dognati smisel in predvsem namen določbe v kontekstu zakona in pravnega sistema kot celote (prim. VSRS Sklep II Ips 393/2010 z dne 26. 5. 2011).

14. Določbo prvega odstavka 229. člena je zato treba razlagati skladno z namenom posestnega varstva, ki je v preprečevanju samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari (prim. VSC Sklep Cp 445/2019 z dne 4. 5. 2020, VSL sklep II Cp 2717/2009 z dne 23. 12. 2009,...). V konkretnem primeru je namen, ki ga v posestnem sporu zasleduje upnica, doseči neoviran in nemoten dostop do svojih parcel preko dolžnikove parcele, ta namen pa je bil v postopku I 000/2019 tudi dosežen. Upnica je namreč že v predlogu pojasnila, da ji je dolžnik kljub le delni izpolnitvi obveznosti po izvršilnem naslovu omogočil hojo in vožnjo preko svoje parcele na njene parcele (tega dolžnik v tem postopku tudi ne zanika), nato pa je s parkiranjem vozila njeno posest ponovno motil. Ker upnica že razpolaga z izvršilnim naslovom, s katerim se dolžniku prepoveduje s takimi ali podobnimi dejanji ali kakšnimi koli drugimi dejanji posegati v posest upnice, ne more uspešno vložiti nove tožbe ob vsakem ponovnem motenju, temveč ji je pravno varstvo treba zagotoviti v okviru 229. člena ZIZ, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Ob takem razumevanju zakonske določbe se za neutemeljene izkažejo pritožbeni očitki, da sodišče v izpodbijanem sklepu prihaja v nasprotje s samim s seboj glede vprašanja, ali je prejšnje posestno stanje že vzpostavljeno, ko ugotavlja, da dolžnik v prvotnem izvršilnem postopku I 000/2019 ni v celoti izpolnil obveznosti, nato pa navaja, da je z odstranitvijo lesenih les in ograje upnici omogočil posest. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je kvečjemu dolžnik tisti, ki prihaja v nasprotje s svojimi trditvami, saj v postopku I 000/2019 uveljavlja, da je obveznost izpolnil v celoti, medtem ko v predmetnem postopku te razloge zamolči in se (prilagojeno potrebam postopka) sklicuje le na navedbe upnice.

15. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da VSL sklep I Cp 2351/2016 z dne 22. 2. 2017, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi ne pride v poštev zaradi drugačnega dejanskega stanja, ker je bilo prejšnje posestno stanje v tam obravnavani zadevi že vzpostavljeno. Tak zaključek je sodišče v navedeni zadevi oprlo na ugotovitev, da prvotoženka ni več ovirala vožnje tožeči stranki, iz tega pa ne izhaja nujno, da je bila obveznost izpolnjena čisto v celoti, temveč zaključek tudi tam, primerljivo konkretno obravnavani zadevi, temelji na izpolnitvi namena posestnega varstva.

16. V ugovoru dolžnik pravilnost uporabe 229. člena ZIZ izpodbija še z navedbami, da se parkiranje vozila bistveno razlikuje od načina prejšnjega motenja (postavitev les in ograj). Upnica je v odgovoru navedla, da ima pravico vložiti nov predlog za izvršbo, kadarkoli bo dolžnik na kakršenkoli način motil njeno posest. 17. Navedbe o bistveno drugačnem načinu motenja posesti, ki jih dolžnik obširno ponavlja tudi v pritožbi, so neutemeljene. Tudi pri presojo bistvene podobnosti ali različnosti motenja je treba izhajati iz prej pojasnjenega namena posestnega varstva, ki ga zasleduje upnica, torej iz namena zagotavljanja nemotenega in neoviranega dostopa preko parcel dolžnika na parcele upnice, posebej pa je poudariti, da je dolžniku po izvršilnem naslovu prepovedano s takimi ali podobnimi dejanji (postavljanje ograje, lese,...) _ali s kakršnimi koli drugimi dejanji_ posegati v posest upnice. Tako kot je dolžnik upnici posest motil s preprečitvijo dostopa s postavitvijo les in ograj, ji je dostop efektivno enako preprečil tudi s parkiranjem avtomobila, s katerim je dovozno pot zožal do te mere, da upnica s svojim avtomobilom po njej ni mogla priti do svojih parcel, zato je pritrditi prvostopenjskemu zaključku, da gre za bistveno podobno motenje posesti. V zvezi s sklicevanjem na drugačna stališča sodne prakse pa višje sodišče pojasnjuje, da iz predloženih judikatov ni razvidno, da bi se prepoved motenja poleg enakih in podobnih motilnih dejanj nanašala tudi na kakršna koli druga motilna dejanja, kot je to izrecno zapisano v izvršilnem naslovu v obravnavani zadevi, zato ni mogoče ugotoviti, ali gre sploh za primerljive primere. Poleg tega pa je opozoriti, da sodna praksa niti ni formalni (obvezni) pravni vir, temveč je glede na 3. člen Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.

18. Odločitev o zavrnitvi ugovora je glede na vse pojasnjeno pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka, ki temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ in Odvetniški tarifi in ki je pritožba konkretizirano ne izpodbija.

19. Glede na obrazloženo in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče dolžnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep z dne 9. 4. 2020 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 9. 4. 2020 (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ). Upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

**O pritožbi dolžnika zoper sklep z dne 4. 9. 2020:**

21. Z izpodbijanim sklepom z dne 4. 9. 2020 je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora dolžnik upniku v 8 dneh povrniti 227,94 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje.

22. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje, priglaša tudi pritožbene stroške.

23. Pritožba je utemeljena.

24. Tudi ta sklep je višje sodišče preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ.

25. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroških, katerih povrnitev zahteva upnica, predstavlja 38. člen ZIZ. V skladu z določbo prvega odstavka tega člena izvršilne stroške najprej nosi upnik, vendar pa mu mora dolžnik po petem odstavku 38. člena ZIZ na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. V skladu z določbo 293. člena ZIZ so stroški izvršilnega postopka tudi stroški v zvezi z delom izvršitelja.

26. Sodišče je v izpodbijanem sklepu o stroških izvršitelja odločilo na podlagi upničine vloge z dne 1. 9. 2020 ter Poročila in obračuna plačila za delo in povračilo stroškov izvršitelja z dne 31. 8. 2020. Obrazložilo je, da so bili stroški priglašeni pravočasno (osmi odstavek 38. člena ZIZ) in obračunani v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom, zato so bili tudi potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).

27. Konkretnejših razlogov glede potrebnosti stroškov za izvršbo sodišče prve stopnje ob tem ni navedlo, višje sodišče pa ugotavlja, da tako pavšalna in skopa obrazložitev v predmetni zadevi glede na pritožbene navedbe ne zadošča in ne omogoča presoje pravilnosti ocene o potrebnosti nastalih stroškov. Pritožba namreč med drugim trdi, da je izvršitelj v okviru izvršilnega postopka, ki je med istima strankama v teku pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I 000/2019, že dne 19. 8. 2020 opravil rubež, v katerem je zarubil isti traktor in tudi priglasil vse stroške, čeprav bi lahko že takrat opravil rubež v obeh izvršilnih postopkih. Take navedbe je šteti kot dovoljene pritožbene novote, saj jih dolžnik glede na potek postopka do sedaj še ni mogel podati (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje se do teh navedb še ni moglo opredeliti, ravno tako se do njih ne more ob pritožbeni presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa prvič opredeljevati višje sodišče, bi pa lahko bistveno vplivale na odločitev o stroških oziroma na presojo njihove potrebnosti. Ker je že ugotovljeno narekovalo ugoditev pritožbi, se višje sodišče do navedb, da je izvršitelj rubež opravil še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in da je zarubil premičnino nesorazmerno velike vrednosti, ni posebej opredeljevalo.

28. Višje sodišče je po pojasnjenem dolžnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep z dne 4. 9. 2020 razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki se bo moralo v nadaljevanju postopka opredeliti do pritožbenih navedb dolžnika in ob njihovem upoštevanju ponovno obrazloženo odločiti o priglašenih stroških.

29. Odločitev o stroških postopka s pritožbo zoper sklep z dne 4. 9. 2020 je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za končno odločbo.

**O pritožbi upnice zoper sklep z dne 8. 1. 2021:**

30. Z izpodbijanim sklepom z dne 8. 1. 2021 je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu dolžnika za odlog izvršbe in izvršbo odložilo do pravnomočne odločitve o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi (I. točka izreka sklepa). Sklenilo je še, da je upnica dolžna v roku 8 dni povrniti dolžniku 173,33 izvršilnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po preteku paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sklepa).

31. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnica, ki predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

32. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

33. Pritožba zoper I. točko izreka sklepa je nedovoljena, pritožba zoper II. točko izreka sklepa pa je utemeljena.

34. Sklep je višje sodišče preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, pazi po uradni dolžnosti.

35. Po določbi tretjega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožba med drugim nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo. Osnovna predpostavka vsake pritožbe je torej pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Ta je podan le tedaj, če gre za odločitev, ki je pritožniku v škodo, ali, povedano drugače, če je s pritožbo mogoče doseči za pritožnika ugodnejšo rešitev. Pravni interes mora biti podan ves čas postopka, tako ob vložitvi pritožbe, kot v celotnem pritožbenem postopku in ob odločanju o pritožbi (prim. odločbo VSRS I Up 460/2000 z dne 15. 11. 2001).

36. V obravnavanem primeru je bil v času vložitve pritožbe pravni interes upnice za pritožbo zoper I. točko izreka sklepa sicer podan, saj je sodišče s tem, ko je izvršbo odložilo, izdalo zanjo neugodno odločbo. Vendar pa je treba upoštevati, da je bila izvršba odložena do pravnomočne odločitve o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, odločitev o ugovoru pa je postala pravnomočna s tem sklepom višjega sodišča. Čas, za katerega je bila izvršba odložena, je torej na dan odločanja o pritožbi potekel in se bo izvršba nadaljevala (prim. prvi odstavek 74. člena ZIZ). Tudi če bi se pokazalo, da je pritožba utemeljena, to upnici zato ne bi moglo prinesti konkretne in neposredne pravne koristi. S potekom obdobja, za katerega je bila izvršba odložena, je tudi pravni interes upnice za dosego drugačne odločitve (to je za zavrnitev predloga za odlog izvršbe) prenehal in upnica ugodnejše odločitve ne more več doseči. 37. Pravni položaj upnice se torej z odločitvijo višjega sodišča ne more izboljšati, zato upnica za pritožbo zoper I. točko izreka sklepa z dne 8. 1. 2021 nima pravnega interesa. Ker to narekuje zavrženje pritožbe v tem delu, se višje sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z odlogom izvršbe vsebinsko ni opredeljevalo.

38. Utemeljena pa je pritožba upnice zoper II. točko izreka sklepa, s katero ji je sodišče prve stopnje v plačilo naložilo dolžnikove stroške predloga za odlog izvršbe. Odločitev je oprlo na šesti odstavek 38. člena ZIZ, po katerem mora upnik dolžniku povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Obrazložilo je, da je dolžnik s predlaganim odlogom uspel, predlog za odlog pa je podal predvsem iz razloga izvedenega rubeža, ki je bil predlagan zgolj zaradi izterjave izvršilnih stroškov, katerih obstoj zaradi vloženega ugovora niti ni gotov, zato je štelo za primerno, da upnica nosi stroške, ki so s predlaganim odlogom nastali upniku (pravilno dolžniku).

39. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da je taka odločitev napačna. Glede na dosedanji potek izvršilnega postopka je bil namreč upničin predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova utemeljen, saj je bil dolžnikov ugovor zavrnjen (odločitev je s tem sklepom tudi že postala pravnomočna), posledično pa so stroški predloga potrebni za izvršbo in je upnica za njihovo izterjavo utemeljeno predlagala opravo premičninske izvršbe (skladno prim. 30. člen in prvi odstavek 34. člena ZIZ). Kljub dolžnikovemu uspehu s predlogom za odlog premičninske izvršbe zato ni mogoče šteti, da bi upnica dolžniku stroške predloga za odlog povzročila neutemeljeno, in ji jih ni mogoče naložiti v plačilo (prim. VSL Sklep I Ip 121/2018 z dne 7. 2. 2018).

40. Po pojasnjenem je višje sodišče upničino pritožbo zoper I. točko izreka sklepa z dne 8. 1. 2021 zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), medtem ko je pritožbi zoper II. točko izreka sklepa ugodilo in sklep v tem delu spremenilo tako, da dolžnik sam krije svoje stroške predloga za odlog izvršbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

41. Upnica je sicer s pritožbo delno uspela, vendar pa se njen uspeh nanaša le na akcesorno obveznost iz naslova stroškov postopka v zvezi z odlogom izvršbe, zato je višje sodišče sklenilo, da sama krije svoje stroške postopka pritožbe zoper sklep z dne 8. 1. 2021 (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik sam krije stroške odgovora na upničino pritožbo, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).