Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč moralo presoditi, ali je toženka ob sklenitvi pogodbe lahko vedela, da bo pokojna umrla v tako kratkem času, kar pomeni, da bi korist, ki bi jo lahko prejela po pogodbi, bila nesorazmerna s tem, kar se je zavezala nuditi.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom III P 1003/2016 se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom III P 1003/2016 z dne 16.11.2018 spremeni tako, da sedaj izrek glasi: „Ugotovi se, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena 26. 8. 2016 med toženo stranko kot preživljalko in pokojno M. K. kot preživljanko, nična.

Tožena stranka je dolžna v zemljiški knjigi pri 7/8 nepremičnine ID znak -944-5 vzpostaviti prejšnje stanje in vknjižbo lastninske pravice na ime M. K., sicer bo to nadomestila in se na podlagi te sodbe dovoljuje pri solastnem deležu 7/8 od celote pri nepremičnini ID znak: -944-5, kjer je vknjižena lastninska pravica na toženo stranko M. G., EMŠO: , S. 3, M., vknjižbo lastninske pravice na ime M. K., EMŠO: , S. 1, M..

Tožena stranka je dolžna povrniti pravdne stroške tožeči stranki v znesku 7.618,95 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki 2.455,50 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila.

SKLENILO

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep III P 1003/2016 z dne 4. 2. 2019 se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjeno med njegovo mamo M. K. (v nadaljevanju pokojno) in toženko dne 26.8.2016, in vknjižbo lastninske pravice na spornem stanovanju na pokojno ter povrnitev stroškov tožniku (I. točka izreka), prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju in vknjižbo lastninske pravice na spornem stanovanju na pokojno ter povrnitev stroškov tožniku (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni dopustilo izvedbe dokazov z zaslišanjem dveh zdravnikov, ki sta pokojno M. K. zdravila v času podpisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Graja ugotovljeno dejansko stanje in zaključke sodišča prve stopnje, da je pokojna že pred odhodom v bolnišnico želela skleniti sporno pogodbo. Pokojna ni bila sposobna izoblikovati volje, kar je razvidno tudi iz izvedenskega mnenja izdelanega s strani Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti. Pokojna je že 25.8. 2016 vedela, da je njena bolezen neozdravljiva in da obstaja nevarnost, da bo kmalu umrla. Prav tako iz mnenja izhaja, da je bila pokojna sugestibilna in da je dajala zato prednost sugestijam drugih pred svojimi lastnimi interesi. Za vsakega povprečnega človeka, še posebej za 90 letno na smrt bolno osebo pod vplivom zdravil, pomeni obisk nekoga, ki ga prepričuje kako nujno je podpisati pogodbo, da si zagotoviš preživljanje, ob prisotnosti notarja, ogromen pritisk in sugestijo. Nadalje graja pritožba tudi uporabo materialnega prava. Meni, da v obravnavani pogodbi ni elementa aleatornosti. Navaja, da aleatorna pogodba brez tveganja nima pogodbene kavze, odsotnost kavze pa je po četrtem odstavku 39. člena OZ razlog za ničnost pogodbe. Posebej poudarja, da kadar so koristi preživljalca bistveno večje od njegovih obveznosti in je ekonomski in pravni interes izid posla očitno v korist preživljalca, kar je jasno že ob sklenitvi pogodbe, pogodba ni aleatorna. Ekvivalentnost tveganja na straneh obeh pogodbenih strank je po mnenju pritožbe bistven element. Sklicuje se na sodno prakso VSRS II Ips 7/82 in 8/82, v katerih pogodba, sklenjena v okoliščinah, ko je smrt neizbežba, nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, v posledici česar je nična. Poudarja, da je bilo tožniku povedano, da je s pokojno hudo slabo in da prejema različne opijate za lajšanje bolečin. Stara je bila 90 let, izredno slabega zdravstvenega stanja in glede na postavljeno diagnozo - rak po vsem telesu - je bilo gotovo, da lahko v zelo kratkem času umre. Toženka si je s podpisom sporne pogodbe pridobila nesorazmerno premoženjsko korist v obliki 7/8 stanovanja, čeprav ji ni bilo potrebno za pokojno storiti ničesar. Pritožba meni, da ima taka pogodba nedopustno kavzo tudi iz razloga, ker je toženka izkoristila nemoč pokojne z namenom, da bi sebi pridobila nesorazmerno premoženjsko korist. Pokojna zaradi svoje bolezni ni več bila sposobna razumeti svojih pravic in obveznosti, ki so izhajale iz sporne pogodbe, kot so to ugotovili izvedenci Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

3. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da toženka sama krije stroške vložitve predloga za popravo sodbe z dne 21. 11. 2018 ter stroške vložitve predloga za izdajo dopolnilnega sklepa z dne 3. 12. 2018. 5. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku naloži plačilo stroškov predloga za popravo in predloga za dopolnitev, kot tudi plačilo stroškov predmetne pritožbe, vse v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške.

6. Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov ne priglaša. 7. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

8. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje odločbi sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

O pritožbi tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje:

9. Sodišče druge stopnje v zvezi z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se sodišču prve stopnje očita, ker ni dopustilo izvedbe dokazov z zaslišanjem dveh zdravnikov, ki sta pokojno zdravila v času podpisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve. Kot je že samo pojasnilo tožniku ni bila kršena pravica do izjave zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, ker je izvedelo dokaz z izvedencema, ki sta ugotavljala zdravstveno in psihično stanje pokojne ob podpisu pogodbe na podlagi vse razpoložljive medicinske dokumentacije.

10. Tožnik v predmetnem pravdnem postopku zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo dne 26.8.2016 sklenili pokojna in toženka.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje kot nesporno izhaja: - da sta bili pokojna in toženka sosedi, - da je bila pokojna hospitalizirana 24.8.2016 po posredovanju toženke, - da je bila pokojna 24.8.2016 sprejeta na oddelek za infekcijske bolezni, po opravljenem CT trebuha, ki je pokazal perforacijo žolčnika in karcinomatozo peritoneja, pa premeščena na oddelek za abdominalno kirurgijo.

- da sta pokojna in toženka v bolnišnici v prisotnosti notarja sklenili dne 26.8.2016 pogodbo o dosmrtnem preživljanju, - da je pokojna v bolnišnici dne 1.9.2016 umrla.

12. Bistvo tožnikovih pritožbenih izvajanj je, da v obravnavani pogodbi ni elementa aleatornosti. Tožnik navaja, da aleatorna pogodba brez tveganja nima pogodbene kavze, odsotnost kavze pa je po četrtem odstavku 39. člena OZ razlog za ničnost pogodbe. Posebej poudarja, da kadar so koristi preživljalca bistveno večje od njegovih obveznosti in je ekonomski in pravni interes izid posla očitno v korist preživljalca, kar je jasno že ob sklenitvi pogodbe, pogodba ni aleatorna. Ekvivalentnost tveganja na straneh obeh pogodbenih strank je po mnenju pritožbe bistven element. 13. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo teorijo in sodno prakso pogodbe o dosmrtnem preživljanju upoštevaje abstraktno kavzo 557. člena OZ (da se pogodbenika dogovorita o zagotovitvi dosmrtnega preživljanja v zameno za premoženje), ki jo dopolnjujeta zaupnost oziroma osebnostnost razmerja in aleatornost. Zaradi zaupnosti razmerja je onemogočeno, da bi bilo mogoče preživljalčeva izpolnitvena ravnanja oceniti v denarju, saj je osebni odnos odločilnega pomena. Drugi razlog je aleatornost ali nevednost preživljalca, koliko časa bo moral izpolnjevati pogodbo. Ob tem sodišče prve stopnje citira odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1239/2008 ki je poudarilo, da odsotnost aleatornosti ni razlog za ničnost pogodbe. Tudi v primeru, ko je preživljanec ob sklenitvi pogodbe na smrt bolan in je njegova smrt pričakovana, prav tako pa je pričakovan tudi obseg prevzete skrbi, je lahko za preživljanca oskrba s strani osebe, ki mu je blizu, vredna toliko ali več od izročenega premoženja. Kot je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ustaljeno sodno prakso, ni nujno, da gre v primeru sklepanja take pogodbe o dosmrtnem preživljanju za dogovor o obveznostih pogodbenikov za vnaprej, saj je lahko pogodba sklenjena tudi zato, ker je preživljalec že pred sklenitvijo skrbel za preživljanca in mu s sklenitvijo preživljanec izkazuje hvaležnost za preteklo skrb in pomoč s prenosom svojega premoženja nanj.

14. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje najprej ugotavljalo, ali je obstajalo zaupno razmerje med pokojno in toženko ter v posledici obstoja takega razmerja, ali je toženka nudila pomoč pokojni v smislu preživljanja že pred sklenitvijo sporne pogodbe.

15. Pokojna M. K. je pri svojih 90 letih živela sama. Ves čas je skrbela sama zase. Zavračala je domsko oskrbo in se zavzemala, da bi imela oskrbo na svojem domu. Kot je pokazal dokazni postopek je v zadnjih letih več osebam dala ključe svojega stanovanja, a jih tudi vedno znova vzela nazaj. Občasno je imela pomoč pri prinašanju zdravil ali drugih stvari iz trgovine, o čemer je izpovedala priča F. P., ki je po njenih besedah, ki jih toženka ne prereka, tako skrb za pokojno opravljala vse do junija 2016. Tudi s toženko je pokojna enkrat že sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo sporazumno razvezali. Vzrok za razvezo pogodbe sta opisala toženkina hčerka in mož, bil pa je v toženkini skrbi za njeno mamo, ki je umrla februarja 2016. Na podlagi izpovedbe prič, v odsotnosti navedbe toženke, od kdaj bi se naj skrb za pokojno izvrševala, je mogoče sklepati, da so se s strani toženke zatrjevani stiki oziroma zatrjevana pomoč pokojni izvajali šele po juniju 2016. Zatrjevana pomoč v odgovoru na tožbo bi naj zajemala skupne sprehode in obiske trgovine, nekajkratno naročilo pokojne pri osebnem zdravniku, dvakrat prevoz v bolnišnico, dvige zdravil v lekarni, nekajkratno prenočitev toženke pri pokojni in čiščenje oken in zaves. Vendar pa nobena od zaslišanih prič, niti toženka sama, obsega tako zatrjevane pomoči v svoji izpovedbi ni potrdila. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da iz zaslišanja prič ni mogoče zaključiti, da bi pokojna in toženka imeli pogostejši stikov pred avgustom 2016, vendar je ne glede na to sklepalo, da sta bili v tesnejši zvezi. Kljub temu, da niti mož toženke ni potrdil, da bi se pomoč izvajala v zatrjevanam obsegu iz odgovora na tožbo. Zagotovo sta se pokojna in toženka družili, vendar očitno ne v smislu zagotavljanja pomoči preživljanja, ker je pokojna skrbela sama zase, je pa zaradi družbe prihajala na obisk k toženki in njenemu možu, kot tudi z njima zahajala v trgovino (kar sta skladno izpovedala toženka in njen mož). Da je pokojna iskala nekoga, ki bi skrbel zanjo, tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, a je očitno, kot sta to znali opisati priča F. P. in M. K., velikokrat komu zaupala ključe svojega stanovanja, a jih nato vzela nazaj. To še toliko bolj kaže na to, da pokojna nekega tesnejšega odnosa s toženko ni imela. Hkrati pa tudi obseg nudene pomoči, kot ga zatrjuje toženka, očitno pred koncem avgusta 2016 ni bil podan v zatrjevanem obsegu, upoštevaje dejstvo, da je tudi mož toženke izpovedal, da je pokojna za vse skrbela sama. V posledici tega je težko slediti zaključkom sodišča prve stopnje, da sta bili toženka in pokojna v tesnejši zvezi že pred sklenitvijo pogodbe. Glede na obseg dane pomoči pred sklenitvijo pogodbe tudi ni mogoče sklepati, da je bila sporna pogodba sklenjena v bolnišnici iz hvaležnosti za vso preteklo in bodočo skrb toženke ter tesnejši odnos med obema pogodbenicama.

16. Sodišče prve stopnje je namreč moralo presoditi, ali je toženka ob sklenitvi pogodbe lahko vedela, da bo pokojna umrla v tako kratkem času, kar pomeni, da bi korist, ki bi jo lahko prejela po pogodbi, bila nesorazmerna s tem, kar se je zavezala nuditi. Tekom postopka ni bilo sporno, da je toženka potem, ko se je pokojna ves teden slabo počutila, dne 24. 8. 2016 poklicala dežurnega zdravnika, ki je organiziral prevoz v bolnišnico. O hospitalizaciji pokojne je bil s strani medicinskega osebja obveščen tudi tožnik (kar ovrže tudi trditve, da je pokojna popolnoma zavračala stike s tožnikom, ker sicer le-ta ne bi bil obveščen o hospitalizaciji pokojne, saj je lahko njegov kontakt dala le pokojna. Vendar to ni bistveno za odločitev v obravnavani zadevi). Kot izhaja iz listin v spisu je bila sicer pokojna prvi dan obravnavanja 24.8.2016 hospitalizirana na oddelku za infekcijske bolezni, naslednji dan pa po opravljenem CT trebuha, ki je pokazal perforacijo žolčnika in karcinomatozo peritoneja, premeščena na oddelek za abdominalno kirurgijo. Iz medicinske dokumentacije sicer ne izhaja, koliko časa življenja so pokojni dali zdravniki, okoliščine primera pa kažejo, da zelo malo. Tožnik navaja, da je bil poklican v bolnišnico prvi dan hospitalizacije, kjer so mu povedali, da je zdravstveno stanje pokojne hudo slabo. Toženka je navajala, da za resno zdravstveno stanje pokojne ni vedela, kar pa po oceni sodišča druge stopnje ne drži. Iz priloge B7 o socialni obravnavi pacienta s strani socialne delavke izhaja, da je toženka socialni delavki dne 30.8.2016 povedala, da je pokojna onkološka bolnica, pri kateri so se metastaze razširile po vsem telesu in da je težje pokretna. Istega dne je socialna delavka opravila tudi pogovor s pokojno, ki ji je povedala, da se je sprijaznila z boleznijo in da nima ne volje in ne upanja. Sodišče druge stopnje tako ne dvomi, da bi toženka ne vedela za hudo slabo zdravstveno stanje pokojne. V posledici česar je tudi vedela, da bo svojo obvezo iz pogodbe, če sploh, izpolnjevala zelo kratko časovno obdobje. Hkrati pa se je s socialno delavko pogovarjala o eventualni namestitvi pokojne v dom starostnikov v primeru poslabšanja stanja in sicer prvič dne 30.8.2016 in nato še 31.8.2019, ko se je ponovno oglasila na razgovoru pri socialni delavki.

17. Časovni redosled dogodkov pokaže, da je očitno šlo za zelo kratko trajanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki ni bila sklenjena glede na preteklo pomoč pokojni iz razloga hvaležnosti, kot je bilo že ugotovljeno, temveč, če že, zgolj za pomoč nudeno od sklenitve pogodbe dalje. V zvezi s tem je potrebno ugotavljati, ali je podan element aleatornosti - tveganja. Ena od bistvenih značilnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, namreč je prav aleatornost. To, kot je bilo že zgoraj navedeno, pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. Pri aleatornih pogodbah je namreč tveganje del pogodbene podlage. Stranki ne moreta vedeti, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, saj je to odvisno od tega, kako hudo bo preživljanec bolan in obnemogel in koliko časa bo treba zanj skrbeti. Prvina tveganosti izhaja iz dejstva, da je trenutek smrti vselej negotov. Tveganost je glede na stanje preživljanca (njegovo starost, zdravje) lahko bolj ali manj intenzivna. Razen v res izjemnih primerih (ko npr. preživljancu smrt že gleda v obraz in je le še vprašanje dni, kdaj bo nastopila), je vsaj določena mera tveganja vselej prisotna (VSRS II Ips 284/2013 z dne 20. 8. 2015). Po oceni sodišča druge stopnje gre v obravnavanem primeru za tak izjemen primer. Na to kažejo že opisane okoliščine sklepanja sporne pogodbe v bolnišnici, ob postavljeni diagnozi, ki ni bila obetavna (kar izhaja tudi iz izpovedbe pokojne socialni delavki) in hitrosti, v kateri se je sklenila. Toženka je 25.8.2016, dan potem, ko je bila v večernih urah pokojna hospitalizirana, naročila sestavo sporne pogodbe pri notarju, ki je takoj naslednji dan 26.8.2016 prišel v bolnišnico in opravil narok. Vsebino pogodbe je, glede na zatrjevanja toženke, naročila pokojna dne 25.8.2016, ko iz medicinske dokumentacije izhaja, da še trpela za hudimi bolečinami. Postavi se vprašanje, ali je bila tega zaradi bolečin sploh zmožna. Naslednji dan, 26.8.2016, pa je pokojna , ko se je tudi po medicinski dokumentaciji sodeč počutila bolje, a bila po mnenju izvedencev podvržena sugestijam drugih, sklenila sporno pogodbo. Take okoliščine sklepanja pogodbe kažejo na dejstvo, da je toženka morala vedeti za izredno slabo zdravstveno stanje pokojne, kot tudi na dejstvo, da ne bo več dolgo živela. Res je, da je toženka izpovedala, da je pohitela s sklenitvijo pogodbe, ker je tako vztrajala pokojna, vendar bi toženka pokojni, ki je bila očitno podvržena sugestijam, lahko predlagala podpis pogodbe, ko se vrne iz bolnišnice in se njeno zdravstveno stanje stabilizira, v kolikor bi menila, da bo pokojna še nekaj časa živela.

18. Ker se v tako opisanih okoliščinah sklenjena pogodba sploh ni začela izvrševati (razen ureditve domske oskrbe v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja in pripomočka za hojo), ni pa bila sklenjena zaradi pretekle pomoči pokojni iz hvaležnosti, sodišče druge stopnje ocenjuje, da nista podani tipični prvini pogodbe o dosmrtnem preživljanju osebnostno razmerje in aleatornost, v posledici česar je zaradi pomanjkanja kavze pogodbe po četrtem odstavku 39. člena OZ sporna pogodba nična. Ker nobena od pravdnih strank ne navaja, da bi imeli pogodbenici kak drug namen, sodišče druge stopnje le-tega ni ugotavljalo.

19. Glede navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

20. V posledici spremembe odločitve o glavni stvari, je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev, upoštevaje dejstvo, da je sedaj tožnik uspel v celoti s svojim zahtevkom.

21. O stroških postopka je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in jih odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Sodišče druge stopnje je tožniku priznalo naslednje stroške: za vložitev tožbe - 1100 točk (Tar. št. 18/1), za prvo pripravljalno vlogo - 1100 točk (Tar. št. 19/1), za zastopanje na prvem naroku - 1100 točk (Tar. št. 20/1), za drugo pripravljalno vlogo - 825 točk (Tar. št. 19/2), zastopanje na drugem naroku - 550 točk (Tar. št. 20/2), zastopanje na tretjem naroku - 550 točk (Tar. št. 20/3), za tretjo pripravljalno vlogo - 550 točk (tar. št. 19/3), za četrto pripravljalno vlogo - 550 točk (tar. št. 19/3), za četrto glavno obravnavo - 550 točk (Tar. št. 20), skupaj 7.425 točk, kar znaša upoštevaje vrednost točke v času opravljanja storitev v znesku 0,459 EUR, 3.408,08 EUR, z 22% DDV pa 4.157,86 EUR. K temu je potrebno prišteti stroške izvedencev v skupnem znesku 2.012,09 EUR in sodno takso v znesku 1.449,00 EUR. Skupaj znašajo tako stroški tožnika 7.618,95 EUR, ki mu jih je dolžna v celoti povrniti toženka, ker je tožnik v celoti uspel s svojim zahtevkom.

22. Ker je sodišče druge stopnje o stroški tožnika odločalo s to sodbo in jih naložilo v plačilo toženki prvič s to sodbo, bo zamuda nastopila šele potem, ko bo toženki ta sodba vročena in bo pretek rok 15 dni za prostovoljno izpolnitev (313. člen ZPP).

23. Ker je tožnik v celoti uspel s pritožbo, je upravičen do povrnitve stroškov postopka s pritožbo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo odmerilo v skladu z OT in ZST-1. Sodišče druge stopnje je tožniku priznalo naslednje stroške: za pritožbo - 1.375 točk (Tar. št. 21/1), kar znaša upoštevaje vrednost točke v času opravljanja storitev v znesku 0,60 EUR, 825 EUR, z 22% DDV znaša 1.006,50 EUR. Tožnik je upravičen do povrnitve sodne takse v znesku 1.449,00 EUR, tako da njegovi stroški postopka z izvršbo znašajo 2.455,50 EUR, ki mu jih mora glede na njegov 100% pritožbi uspeh povrniti toženka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo pričele teči po preteku 15 dni od vročitev te sodbe (313. člen ZPP).

O pritožbi toženke zoper sklep sodišča prve stopnje:

24. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sodbi III P 100372016 z dne 17. 10. 2018 odmerilo stroške toženke v znesku 4.557,85 EUR. Toženka je dne 21. 11. 2018 vložila predlog za popravo sodbe in sicer, da se ji stroški odmerijo pravilno v znesku 4.595,28 EUR. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o popravi, v katerem je ugotovljeno računsko pomoto popravilo. O v predlogu za popravo priglašenih stroških ni odločilo, zato je toženka vložila dne 3. 12. 2018 predlog za izdajo dopolnitev sklepa v zvezi s stroškovno odločitvijo in tudi v tem predlogu priglasila stroške. Sodišče prve stopnje je nato z izpodbijanim sklepom odločilo, da toženka tako stroške za vložitev predloga za popravo sodbe kot stroške za vložitev predloga za izdajo dopolnilnega sklepa krije sama.

25. Stroški, katerih povrnitev zahteva od tožnika toženka v pritožbi, delijo usodo vseh ostalih stroškov pravnega postopka. Ker je toženka v postopku propadla, sama nosi svoje pravdne stroške, tudi te, ki se nanašajo na popravo izpodbijane sodbe, ki je bila v pritožbenem postopku spremenjena. Tako se izkaže odločitev sodišča prve stopnje, ki je sicer materialno pravno zmotna, za pravilno glede na končni uspeh pravdnih strank v postopku.

26. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

27. Ker toženka ni uspela s pritožbo zoper izpodbijani sklep, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.