Jedro

Tako ODZ kot ZTLR sta določala za priposestvovanje stvarne služnosti dva pogoja: (1.) da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let, in (2.) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 461/2005, je pomembno tudi, v kakšnem obsegu in za kakšne namene se je služnost izvrševala, saj se stvarna služnost lahko priposestvuje le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju; pridobi se le v takšnem obsegu in na tak način, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″I. Ugotovi se, da v korist vsakokratnih lastnikov nepremičnin pare. št. 403/3 k.o. ..., parc. št. 403/5 k.o. ... in parc. št. 404/2 k.o. ..., sedaj last tožnikov I. B. in Z. B. vsakega do 1/2 celote, kot gospodujočih nepremičnin, obstoji stvarna služnostna pravica peš hoje in voženj s kolesi, motornimi kolesi, osebnimi in tovornimi vozili v obe smeri po cestni trasi v širini 3,40 metra, ki leži na skrajnem zahodnem delu nepremičnin parc. št. 403/8 k.o. ... in parc. št. 403/1 k.o. ..., obe last toženke M. K. do 7/8 celote in toženca M. K. do 1/8 celote, kot služečih nepremičnin in poteka v smeri jug sever, in sicer v trasi, ki je na skici izvedenca geodetske stroke kot dela izvedenskega mnenja M. M. začrtana z modro barvo, in sicer od severa proti jugu s črkami D, E, I, na skrajnem desnem robu, po skici M. M. pa s točkami D, 1, k, c in f, vse na skrajnem desnem robu začrtane trase.

II. Toženi stranki sta dolžni na služnostni cestni trasi iz I. točke tožbenega zahtevka vzpostavitvi prejšnje stanje, tako da odstranita asfalt, nasuti gramoz, vse stebričke in žičnato ograjo ob levem robu asfaltirane ceste ter kovinsko ograjo za zapiranje služnostne trase, tako da bo vzpostavljeno stanje, kot je bilo pred nasutjem gramoza, položitvijo asfalta, postavijo stebričkov in žičnate ograje ter kovinskih pomožnih vrat, tako da bo tožeča stranka lahko nemoteno izvrševala v prejšnji točki opisano služnost peš hoje in voženj v korist nepremičnin parc. št. 403/3 k.o. ..., parc. št. 403/5 k.o. .... in parc. št. 404/2 k.o. ..., sedaj last tožnikov I. B. in Z. B., vsakega do 1/2 celote, kot gospodujočih nepremičnin, v roku 15 dni, pod izvršbo.

III. Toženima strankama M. K. in M. K. se prepove v bodoče vsako poseganje v služnostno cestno traso, s katerim bi se onemogočalo ali oteževalo izvrševanje v točki I. izreka te sodbe opisane služnosti, tako da bo tožeča stranka lahko nemoteno izvrševala to služnost v obe smeri po cestni trasi v širini 3,40 metrov, pod izvršbo.

IV. Obe toženi stranki sta dolžni tožečima strankama povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni.″ in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.349,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka dalje do plačila.

2. Tožnika sta se zoper uvodoma navedeno sodbo pritožila. Uveljavljata vse pritožbene razloge. Tožnika navajata, da odločitev sodišča temelji izključno na dokazni oceni zaslišanja prič. Najprej izpostavljata nenatančno povzemanje izpovedb prič, pri čemer zaradi takšnega ravnanja določene izpovedi prič dobijo povsem drugačen pomen. Navedeno ravnanje pomeni absolutno bistveno kršitev pravil ZPP, saj so razlogi sodbe zaradi povzemanja dokazov izven konteksta v nasprotju z dejansko vsebino. Prvenstveno izpostavljata povzemanje izpovedi prič A. J. in F. S. Sodišče pod točko 32. obrazložitve zapiše, da ti priči nista bili prepričljivi v svojih izpovedbah o tem, da se trasa v zadnjih 35 letih ni nič kaj spreminjala in tudi nista znali točno povedati, kje točno naj bi se vozilo po K., po drugi strani pa sta bili prepričani, da je del stare ceste asfaltiran. Priča A. je namreč povedala, da je pot od glavne ceste do R. hiše potekala naravnost dol, približno v liniji, kot so bili postavljeni stožci. Na nadaljnje vprašanje, da je v letu 2009 izpovedala, da je del poti pokrit z asfaltom, je to priča potrdila in da to nekako ustreza temu, kar je pokazala, je pa povedala, da natančno v metrih pa tega ne more potrditi. Zakaj bi takšna izpovedba priče bila neverodostojna oziroma neprepričljiva, sodišče ne pojasni in v tem delu iz sodbe izostanejo razlogi o tej oceni sodišča. Povsem življenjsko sprejemljivo je, da priča popolnoma natančno ne more določiti poteka, saj ni merilni stroj, ampak lahko lokacijo izpove glede na izkustva, torej kako je ona doživljala lego poti, o čemer pa je tudi povedala: naravnost dol do R. od glavne ceste. Tožeči stranki resnično ne vesta, kaj je v tej izpovedi neprepričljivega, saj tudi sodišče tega ne obrazloži. Prav tako sodišče sploh ne obrazloži, zakaj šteje izpovedbo priče F. S. za neprepričljivo. Sodišče očitno spregleda, da je priča F. ob pričetku zaslišanja povedala, da je skoraj popolnoma oslepela in da v naravi ne more pokazati ničesar. Je pa potrdila, da je v letu 2009 v prvotnem postopku izjavila in da to drži, da v kolikor bi bila žična ograja na sredini asfalta, bi cesta bila taka kot prej. Je pa priča F. izpovedala enako kot pred njo priča A., in sicer da je pot potekala od R. naravnost gor. Sodišče pa selektivno izpostavi izpovedbe prič, da ne vesta, kje se je vozilo po K., kot razlog za neverodostojnost pa šteje njuno izpoved, da je del stare poti asfaltiran. Eno z drugim pa vendarle nima nobene zveze. Obe sta govorili, da točne poti po K. nista poznali, kar pa nima nobene zveze z asfaltiranim delom poti od glavne ceste navzdol, ki poteka po zemljišču toženih strank. Ta okoliščina ima vezo zgolj s potjo v delu, kjer sta mejila K. (C.) in K., kar so dejansko potrdile prav vse priče, kar pa očitno sodišče spregleda. Navedeno izhaja tudi iz zaslišanja K. A., ki je natančno izpovedal, da je cesta potekala v takšni odmaknjenosti od hiše toženih strank, da je vmes lahko bil parkiran en avto. Kožar je tudi povedal, da se je trasa spreminjala zgolj proti reki S., ker se je R. sprl z očetom K. in njegovo navajanje, ali se je ta trasa širila tudi v travnik izven žičnate ograje v travnik, se nanaša na del poti, ki leži pod hišo toženih strank in z asfaltom prav tako nima prav nikakršne zveze. Te navedbe o odmiku poti od hiše toženih strank pa potrdi tudi J. K., s čimer pa se sodišče začuda niti ne ukvarja in se do tega niti ne opredeli. Izkaže se torej, da sodišče povsem napačno povzame izpovedi prič K., F. in A., s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere pa je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču nadalje pritožba očita, da povsem nekritično sprejme izjave tožene stranke K. M., kakor tudi vseh prič, predlaganih s strani tožene stranke, ter jih označi kot verodostojne že same po sebi. Vero pokloni osebam, katerih vsebina izpovedi je razmeroma enostavna in se dejansko te izpovedi ne morejo razlikovati med seboj, to je zanikanje poteka poti po nepremičnini toženih strank in potek poti v celoti po K. Priče tožečih strank so bile v bistveno težjem položaju, saj so v spremenjenem okolju bile prisiljene locirati pot, pri čemer ta pot poteka delno tudi po asfaltu. Takšno locirane je zagotovo bistveno težje kot pa enostavno kazanje na mejo med toženo stranko in K., ki se v vsem tem času ne v katastru ne v naravi ni nič spremenila in bi sodišče seveda pri dokazni oceni to moralo tudi upoštevati, pa ni. Označevati izjave prič, ki morajo po neki novi površini označevati potek poti, ki je v naravi ni več za neverodostojne, ker tega ne morejo storiti z geodetsko natančnostjo, je neživljenjsko. Sodišče se v nadaljevanju ponovno opira na okoliščino, da naj bi K. z R. sklenil pogodbo, po kateri naj bi dobil v last nepremičnino v zameno za služnost po njegovem zemljišču, pri čemer pritožba ponovno izpostavlja, da ta menjava ni relevantna za predmetno pravdo, saj se nanaša na spor R. s K., ki pa s toženo stranko nima pomembne zveze. Tako je sam s seboj v nasprotju zaključek sodišča, da se zaradi spora R. s K. A. st., R. ni več mogel voziti po K. poti ampak samo po K. Kot rečeno, se ta spor nanaša na del poti izven lastništva toženih strank, torej na del poti med nepremičnino toženih strank in med nepremičnino tožečih strank. Z asfaltiranim delom nepremičnine ta spor nima nobene zveze, čeprav nasprotno in zmotno to ugotavlja sodišče. Prav nič neživljenjsko pa se sodišču niso zdele natančne izpovedbe prič, in sicer K. M., ki do 0,5 m natančno pove, kje naj bi se nahajala vodovodna cev, čeprav se je po njeni lastni izjavi izgled nepremičnine v naravi močno spremenil, prav tako pa ve povedati, da se je služnostna pot začela točno tam, kjer se konča asfalt toženih strank. Takšna natančnost je dejansko neživljenjska in prav gotovo neverodostojna. Prav tako je neverjetna natančnost R. G., ki pove, da se je služnostna pot pričela 4 m od hiše toženih strank. To je torej točno tam, kjer se meja nepremičnine konča. Tudi ta ocena je preveč natančna, da ne bi vzbujala vsaj suma neverodostojnosti. Sodišče spregleda tudi dejstvo, da nobena od prič, ki so izpovedale v korist tožbenega zahtevka nima prav nobene koristi od takšne izpovedi in niso v nikakršnem razmerju s tožečima strankama, zato tudi ni jasno, zakaj se sodišče do te okoliščine ni opredeljevalo, medtem ko je večina prič toženih strank ali njihovih sorodnikov ali sosedov, s katerimi so v prijateljskih odnosih. Prav neverjetni pa so zaključki sodišča glede dogovora, po katerem so prodajalci tožniku morali plačati po 1.000,00 EUR. Kot sicer ugotavlja sodišče, tožnik in priče B. S. ter A. J. in F. S. izpovedujejo skladno, vendar jim sodišče ne verjame. Vse priče so povedale, da je do dneva predaje hiše tožečima strankama bilo vse v redu, nato pa je ob predaji bila cesta zaprta, in da je tožnik dejal, da je toženka želela denar za cesto, kar je hotel tožnik tudi izpolniti. Sodišče pa je vseeno verjelo toženki kljub njeni povsem neprepričljivi izpovedi, ko ta navaja, da se je za ureditev ceste res pogovarjala, ampak zato, da bi pot uredila po K., kjer naj bi ves čas tekla pot. Sodišče v takšno izpoved ni podvomilo in presojalo, zakaj bi toženka sploh potrebovala ureditev poti po K., če ima sama pot urejeno po svojem zemljišču in zakaj bi pri teh pogovorih sodelovala prav ona. Še posebej je zanimivo, da sodišče v ponovljenem postopku odreče vero izpovedim prič tožečih strank in tožečim strankam, katerim je v prvotnem postopku vero poklonilo, pa čeprav v ponovljenem postopku niso povedali ničesar takega, kar bi bilo v nasprotju s tistim, kar so izpovedali v prvotnem postopku. Takšne odločitve brez konkretne obrazložitve, zakaj je izjava iste osebe enkrat verodostojna drugič pa ne, tožeče stranke pač ne morejo sprejeti. Drugostopenjsko sodišče je odredilo dopolnitev dokaznega postopka, vendar le-ta v ponovljenem postopku ni prinesel nobenih novih dognanj, saj se tudi poteka vodovodne cevi ni dalo locirati. Glede na izpostavljene pomanjkljivosti v dokazni oceni ter zaradi opisanih procesnih kršitev tožnika predlagata, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje ali pa tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na tožbene trditve o več kot 50-letnem izvrševanju služnostne pravice s strani tožnikov in njihovih pravnih prednikov, t.j. glede na čas vložitve tožbe od leta 1959 dalje, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je potrebno upoštevati pogoje za priposestvovanje služnosti, ki sta jih določala prej veljavna Občni državljanski zakonik (ODZ) v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 z dne 4.4. 1960 in (od 1. 9. 1980) Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tako ODZ kot ZTLR sta določala za priposestvovanje stvarne služnosti dva pogoja: (1.) da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let, in (2.) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 461/2005, je pomembno tudi, v kakšnem obsegu in za kakšne namene se je služnost izvrševala, saj se stvarna služnost lahko priposestvuje le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju; pridobi se le v takšnem obsegu in na tak način, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi. V skladu z navodili višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu je na naroku na kraju samem ob sodelovanju izvedenca geodetske stroke dodatno zaslišalo oba tožnika, toženko in priče, razen tistih, ki jih ni ponovno zaslišalo iz razlogov, ki jih je obrazložilo v 11. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

6. V obravnavanem primeru je bilo med pravdnima strankama sporno dejstvo, kje (po katerih nepremičninah) je dejansko v naravi potekala izvorna kolovozna oziroma makadamska pot, kako in kdaj se je spreminjal njen potek, ter dejstvo, ali asfaltiran dovoz do toženkine hiše predstavlja povsem novo pot oziroma novo traso, izven prejšnje, v naravi obstoječe utrjene poti, ali pa je delno „zgrajen“ na prejšnji poti. Sporen je bil tudi obseg oziroma vsebina zatrjevane služnostne pravice (s kakšnimi prevoznimi sredstvi in za kakšen namen se je v preteklosti izvrševala s strani pravnih prednikov). Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je bistvo zatrjevanj tožnikov glede poteka izvorne služnostne poti, da je ta v širini približno 3 m v smeri proti njihovim nepremičninam, tj. gledano z glavne ceste proti reki S., v pretežnem delu potekala delno po nepremičninah parc. št. 403/8 in 403/1, last tožencev, delno pa po sosednji nepremičnini parc. št. 404/5, last F. K. (do odmere 3. 10. 2008 je bila ta parcela del parc. št. 404/1), kot je označeno s točkami A-B-C-D na načrtu parcel v prilogi A4 spisa, od točke D dalje proti nepremičninam tožnikov pa je pot potekala samo po parc. št. 404/5, torej po K. nepremičnini, vse v obsegu, kot sta tožnika pokazala ob ogledu na kraju samem in kot je označeno na grafični prilogi 2 izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke I. P. na 1. št. 212 oziroma sedaj na skici služnostnih poti z dne 20. 7. 2018 izvedenskega mnenja izvedenca geodetske stroke M. M. na 1. št. 444 spisa s prekinjeno modro črto - rob poti po tožeči stranki. Tožnika sta tako vseskozi zatrjevala, da sta toženca asfaltirani del dovoza do svoje hiše naredila večji del na prej obstoječi (izvorni makadamski) služnostni trasi, toženca pa sta nasprotno zatrjevala, da ob nakupu nepremičnin parc. št. 403/1 in 403/8 leta 1974 po njih dejansko ni vodila nobena pot, ampak je izvorna služnostna trasa potekala v celoti po sosednji nepremičnini parc. št. 404/1, last F. K., da je bila ta pot utrjena in z njegove strani priznana v postopku izdaje gradbenega dovoljenja R. in je potekala tako, kot sta toženca pokazala ob ogledu na kraju samem in kot je označeno na grafični prilogi 2 izvedenca P. na 1. št. 212 oziroma sedaj na skici služnostnih poti z dne 20. 7. 2018 izvedenskega mnenja izvedenca M. na 1. št. 444 spisa s prekinjeno rdečo črto - rob poti po toženi stranki. Toženca sta tako zatrjevala, da je to pot toženka tudi sama uporabljala do leta 2003, ko je prišla živet v S., potem pa je pričela uporabljati svojo traso desno po travniku, tj. dovoz neposredno na parc. št. 403/1, to traso je potem v celoti uredila in asfaltirala izven prejšnje trase, ki je potekala po K. in se je s potekom časa zatravila, ker je nihče ni uporabljal. 7. V novem sojenju je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je služnostna pot do tožnikovih nepremičnin potekala po parc. št. 404/1, zato ni ugotavljalo nadaljnjih spornih dejstev glede vsebine oziroma načina izvrševanja služnostne pravice, in po zavrnitvi zahtevka na ugotovitev služnostne pravice posledično zavrnilo tudi ostala dva tožbena zahtevka. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne vse dejanske in pravne zaključke v izpodbijani sodbi in jih vseh ne povzema ter se v izogib ponavljanju nanje povsem sklicuje. Pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

8. Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo tožeči stranki glede poteka izvorne služnostne poti (delno po K., delno pa po nepremičninah tožencev) in da se potek trase ni nič spreminjal. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika in priča B. pred nakupom predmetnih nepremičnin (februarja oziroma marca 2008) na tem območju niso prebivali in so jim okoliščine glede poteka dovozne poti in eventualnih premikov trase v preteklosti lahko znane le na podlagi informacij, ki so jih prejeli od prodajalcev nepremičnin. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da priči A. in F., ki sta sicer k stricu R. občasno prihajali na obisk, nista bili prepričljivi v svojih izpovedbah o tem, da se trasa poti v zadnjih 35 letih ni nič kaj spreminjala in tudi nista znali točno povedati, kje točno naj bi se vozilo po K. (ali mimo hiše ali nižje dol), po drugi strani pa sta bili prepričani, da je del stare ceste asfaltiran. Neutemeljen je očitek, da so v tem delu sodbe izostali razlogi o oceni sodišča, da je izpovedba priče A. neprepričljiva, oziroma da sodišče ni obrazložilo, kaj je v izpovedi obeh prič neprepričljivega, saj razlogi o dvomu o njuni verodostojnosti jasno izhajajo iz same zgoraj povzete obrazložitve sodišča prve stopnje. Ne drži, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je priča F. ob pričetku zaslišanja povedala, da je skoraj popolnoma oslepela in da v naravi ne more pokazati ničesar, saj je dokazno ocenilo njeno izpovedbo v prvotnem postopku. Sodišče je celovito dokazno ocenilo izpovedbe obeh prič in ni res, da je selektivno izpostavilo izpovedbe prič, da ne vesta, kje se je vozilo po K., kot razlog za neverodostojnost pa štelo njuno izpoved, da je del stare poti asfaltiran, saj je pravilno, tudi glede na ostale izvedene dokaze, ocenilo kot neprepričljivo tudi izpovedbo o tem, da se trasa poti v zadnjih 35 letih ni nič kaj spreminjala. Izpovedba obeh prič, da je pot potekala od R. naravnost navzgor, je nenazadnje ovržena tudi s fotografijo v prilogi B24, iz katere je, kot je ugotovilo sodišče v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in kar pritožbeno ni izpodbijano, razvidno, da je v preteklosti, pred zatrjevanimi posegi tožencev, kolovozna pot, gledano iz smeri nasipa reke S., ni potekala naravnost, ampak je viden zavoj v desno (v srednjem in zgornjem delu je potekala na določani oddaljenosti od toženkine stanovanjske hiše in je bila vmes tudi zelenica).

9. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče povsem napačno povzelo izpovedi prič K., F. in A. in s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere pa je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je, glede na zapisnike o zaslišanju teh prič, pravilno povzelo izpovedbe (sicer pa pritožnika niti ne navedeta, kateri del izpovedbe naj bi bil napačno povzet), zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, glede na zatrjevano kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta postopkovna kršitev je namreč podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V kolikor pa se pritožnika ne strinjata z dokazno presojo sodišča, napravljeno na podlagi zaslišanja teh prič, je tak očitek lahko zgolj uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa tudi ni podan. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da sta priči A. in J. K. podrobno opisali zgodovinski potek izvorne poti in tudi kasnejše spremembe te poti, a da ne gre spregledati, da je tudi A. K. izpovedal o sporu med njegovim očetom in R. ter o K. izjavi za pridobitev služnostne pravice na njegovi nepremičnini, kot tudi o tem, da je izvorna pot potekala bolj desno od hiše tožencev, saj je bil med hišo in potjo travnik, in zato pravilno zaključilo, da to potrjuje navedbe tožencev. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno dokazno ocenilo (pritožnika tudi sicer dokazne ocene izpovedb teh dveh prič konkretizirano ne izpodbijata) tudi izpovedbi D. in S. B., in navedlo, da tudi iz njunih izpovedb izhaja, da se je trasa poti spreminjala (da se je šuder premikal sem in tja in s tem tudi cesta) in da je šel asfalt izven prej obstoječega cestišča, kot trdita toženca. Povsem utemeljeno pa je sodišče prve stopnje izpovedbo priče K. ocenilo kot neverodostojno, saj je pravilno ugotovilo, česar pritožba ne izpodbija, da je priča najprej izpovedala, da se po njenem nikoli ni vozilo, ampak izključno po zemljišču tožene stranke, na dodatno vprašanje sodnice pa je potrdila, da je podpisala izjavo o služnosti z dne 7. 8. 1998, s katero je dovolila L. R., da se je vozil po njeni nepremičnini parc. št. 404/1. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ob taki neprepričljivi in neverodostojni izpovedbi priče K., ki je tudi zanikala, da bi karkoli dobila za služnostno pot (ko so o tem dejstvu prepričljivo izpovedale številne priče, med drugim D. K. in tudi prodajalki nepremičnine J. A.in S. F.), ki je zanikala obstoj vodovodne cevi pod njenim zemljiščem (medtem ko so obstoj tega dejstva potrdile številne priče in ko tega dejstva tudi tožniki sami niso prerekali), da ni nič prepovedala toženki, da vzdržuje pot (ko pa je povsem nepristranska in z vsemi strankami sorodstveno nepovezana priča D. K. izpovedala, da so se v letu 2007 sestali z dediči R., toženko in K., ker je bil nedefiniran status te poti in da se s K. ni dalo dogovoriti glede trase), česar vse pritožnika ne izpodbijata, ter ob nekonsistentni izpovedbi priče A. K., da sporni del trase naj ne bi bil nikoli spremenjen glede poteka, ampak le spodnji del (proti S.), ki poteka izven zemljišča tožene stranke, hkrati pa je priča izpovedala tudi o širjenju trase služnostne poti levo in desno, ko se je vozilo s tovornjaki od stare R. hiše proti cesti, točno kje, ali tudi izven območja žične ograje v travnik, pa ni vedela povedati, upravičeno tudi ni moglo slediti navedbam tožnikov, da je del služnostne poti po K. potekal le v delu, ki ima sedaj parc. št. 404/5 (prej pa je bila del parc. št. 404/1). Do odmere K. nepremičnine parc. št. 404/1 in delitve na novi dve parceli 404/4 in 404/5 je namreč prišlo šele 3. 10. 2008 (odločba v prilogi Al6), ko je že nastal spor med pravdnima strankama in ko so tožniki ugotovili, da imajo služnostno pot do hiše po dovozni poti po parc. št. 404/1 (in ne tudi po toženkini nepremičnini 403/1), kar nedvomno izhaja tudi iz kupoprodajne pogodbe z dne 6. 2. 2008 (priloga A50) in ko je že bil sklenjen dogovor z dne 20. 3. 2008 med tožnikoma in prodajalci nepremičnine za zakup služne pravice na pare. št. 403/1 (priloga A57).

10. Pritožnika glede na obrazloženo v predhodnih dveh točkah in glede na tožbene trditve o poteku cestne trase (od točke C do točke D na skici A4 delno po parceli tožencev 403/1, delno pa po parceli 404/5, last F. K.), zmotno menita, da to, da sta A. J. in F. S. govorili, da točne poti po K. nista poznali, nima nobene zveze z asfaltiranim delom poti od glavne ceste navzdol, ki poteka po zemljišču toženih strank in da ima ta okoliščina vezo zgolj s potjo v delu, kjer sta mejila K. (C.) in K., kar da so dejansko potrdile prav vse priče, sodišče pa spregledalo. Ne drži, da navedeno izhaja tudi iz zaslišanja K. A., saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je njegova izpovedba nekonsistentna. Ni res, da se sodišče ni opredelilo do tega, da je navedbe o odmiku poti od hiše toženih strank potrdila tudi J. K., saj je sodišče prve stopnje tudi na podlagi izpovedbe te priče, kot na podlagi izpovedbe A. K., ugotovilo, da je izvorna pot potekala bolj desno od hiše tožencev (očitno gledano v smeri proti glavni cesti), saj je bil med hišo in potjo travnik, in zaključilo, da vse to potrjuje navedbe tožencev. Na tem mestu pritožbeno sodišče še povzema, da pritožnika konkretizirano ne izpodbijata dokazne ocene priče R. J. Priča je o tem, da se je vozilo po delu ceste, ki je sedaj asfaltiran, izpovedal na naroku dne 9. 10. 2009 na kraju samem, in sicer identično kot so pokazali tožniki, očitno ob skici tudi sam povedal enako o poteku poti in širini le-te v spornem delu, medtem ko v novem sojenju poteka v naravi ni mogel več pokazati, češ da je sedaj vse drugače in da ne more pokazati, kje točno, ali bolj proti hiši ali bolj v travnik je potekala pot. Sodišča prve stopnje upravičeno, glede na to, da je bilo takšno, drugačno stanje v naravi že tudi ob prvem naroku v prvotnem sojenju, izpovedba te priče ni prepričala.

11. Neutemeljen je nadaljnji očitek v pritožbi, da sodišče povsem nekritično sprejme izjave tožene stranke K. M., kakor tudi vseh prič, predlaganih s strani tožene stranke ter jih označi kot verodostojne že same po sebi. Sodišče je skrbno in vestno dokazno ocenilo izpovedbe teh prič. Ne drži, da so priče zgolj zanikale potek poti po nepremičnini tožencev, pač pa so, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe v 33. in 34. točke, tudi natančno opisale, kje je potekala izvorna pot. Zato ni utemeljena niti naslednja navedba pritožnikov, da so priče tožečih strank bile v bistveno težjem položaju, kar bi sodišče moralo upoštevati, saj da so v spremenjenem okolju bile prisiljene locirati pot. Sodišče prve stopnje je napravilo pravilno dokazno oceno izpovedb prič in pri tem ni upoštevalo le-tega, ali zmorejo z geodetsko natančnostjo pokazati potek poti, zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnikoma, da je neživljenjsko označevati izjave prič, ki morajo po neki novi površini označevati potek poti, ki je v naravi ni več, za neverodostojne, ker tega ne morejo storiti z geodetsko natančnostjo.

12. Pritožnikoma ni moč pritrditi, da za predmetno pravdo ni relevantno, da naj bi K. z R. sklenil pogodbo, po kateri naj bi dobil v last nepremičnino v zameno za služnost po njegovem zemljišču. Res je, da se ta pogodba nanaša na spor R. s K., zmotno pa pritožba meni, da to s toženo stranko nima pomembne zveze, in neutemeljeno očita, da je sam s seboj v nasprotju zaključek sodišča, da se zaradi spora R. s K. A. st., R. ni več mogel voziti po K. poti (za katero je sodišče ugotovilo, da je potekala po parcelah št. 403/1, 403/2 in 403/3, ki so bile v preteklosti last K., in je že od leta 1946 vodila od glavne ceste do reke S., da je bila široka približno 1,5 m in da je po tej poti vozil tudi R. do svoje hiše - označene s križcem na skici A4) ampak samo po K. Zmotno je stališče pritožnikov, da z asfaltiranim delom nepremičnine ta spor nima nobene zveze. Sodišče prve stopnje je namreč, kot je obrazložilo v 36. točki izpodbijane sodbe, ta in ostala v tej točki navedena dejstva pravilno štelo kot ključna pri dokazni oceni o poteku izvorne kolovozne oziroma makadamske poti in o kasnejših premikih oziroma spremembah trase. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič A. K., A. in F. pravilno ugotovilo, da je še v času, ko je imel R. staro hišo, prišlo do spora med A. K. st. in R. (zagotovo še v času pred 1etom 1993, ker je takrat umrl K. st.) in R. ni več mogel voziti po njihovem in je uporabljal dovoz po parc. št. 404/2, zato je tudi pridobil služnostno pravico po K. nepremičnini 404/1, vendar priče niso znale časovno opredeliti, katerega leta je to bilo. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev in na podlagi prepričljivih izpovedb toženke in prič D. K., A. K., M. E., V. S., G. R., K. M. in D. M. je sodišče pravilno zaključilo, da je od spora z A. K. st. dalje R. kot pravni prednik tožnikov do svoje stare (in kasneje tudi nove) hiše vozil le po K. zemljišču parc. št. 404/1 (do odmere na parc, št. 404/5 in 404/4 je prišlo šele 3. 10. 2008, ko se je toženka že uprla vožnjam tožnikov po njenih nepremičninah), in ne več po „stari K. poti", torej tudi ne po nepremičninah tožencev, saj je ta spremenjena trasa kolovozne poti potekala kar precej stran od toženkine hiše (vmes je bil travnik) in je imela viden zavoj v desno, kot je razvidno iz fotografije v prilogi B24 spisa. Dodatno pa se je sodišče prve stopnje o tem, da je služnostna pot, ki jo je uporabljal R. za prevoze tudi v času gradnje nove hiše v letih 1998-2000 (vidna na fotografijah A23-A26 levo, desna hiša je last toženke), potekala izključno po K. nepremičnini 404/1, prepričalo tudi na podlagi izjave F. K. z dne 7. 8. 1998, dane za potrebe izdaje gradbenega dovoljenja R. za nadomestno gradnjo (priloge B18-B20 spisa). Pravilno je sklepalo, da če bi pot do nepremičnine R. v naravi dejansko potekala tudi po toženkinih nepremičninah, bi tudi slednja bila pozvana k podaji soglasja za pot. Tako pa po neprerekanih trditvah nihče ni v letu 1998 v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja od toženke zahteval niti ustanovitve niti priznanja kakršnekoli služnostne pravice.

13. Nadaljnji očitek pritožnikov se nanaša na dokazno oceno izpovedbe priče K. M. in je po oceni pritožbenega sodišča prav tako neutemeljen. Natančnost izpovedbe priče (povzete v 34. točki izpodbijane sodbe) ni neživljenjska, saj priča stanuje na drugi strani glavne ceste že od leta 1987 in glede na izpovedbo njenega moža D. M., je očitno tudi sama imela pogled na staro kolovozno pot in sploh na ves sporni prostor in na dogajanje okoli leta 1998, ko so začeli R. graditi novi hišo. Pritožbeno sodišče se zato ne strinja s pritožnikoma, da je priča neverodostojna, prav tako pa ne more vzbuditi dvoma o verodostojnosti izpovedba priče R. G., da se je služnostna pot pričela 4m od hiše toženih strank, saj gre za oceno, za katero ni moč reči, da je preveč natančna, da ne bi vzbujala vsaj suma neverodostojnosti.

14. Ne drži, da je sodišče spregledalo tudi dejstvo, da nobena od prič, ki so izpovedale v korist tožbenega zahtevka, nima prav nobene koristi od takšne izpovedi in niso v nikakršnem razmerju s tožečima strankama. Sodišču prve stopnje se do te okoliščine ni bilo potrebno opredeliti, ker je o verodostojnosti teh prič glede na izvedeni dokazni postopek podvomilo zaradi drugih izvedenih dokazov, ki so sodišče prve stopnje utemeljeno prepričali o tem, da ne gre slediti zatrjevanjem tožeče stranke. Zgolj dejstvo, da so nekatere od prič, ki jih je predlagala tožena stranka, ali njihovi sorodniki ali sosedi, še ne pomeni, da so njihova pričanja že a priori brez vsake vrednosti. Sodišče prve stopnje pri oceni verodostojnosti in zanesljivosti teh prič ni našlo neskladnosti v njihovih izpovedbah ali kakršnakoli odstopanja, na podlagi česar bi lahko podvomilo o verodostojnosti njihovih izpovedb, zato jim je upravičeno poklonilo vero.

15. Sodišče prve stopnje se je v resničnost zatrjevanj tožene stranke o poteku izvorne služnostne poti po K. nepremičnini parc. št. 404/1 in ne po njunih nepremičninah parc. št. 403/1 in 403/8, prepričalo tudi na podlagi dogovora z dne 20. 3. 2008, sklenjenega med Z. B. ter S. F., J. A. in F. R., da prodajalci (S. F., J. A. in F. R.) izročajo vsak po 1.000,00 EUR namensko za zakup služne pravice na parceli 403/1 kupcu B. Z., s tem pa se ta odpove vsem nastalim terjatvam in sodnim postopkom do prodajalcev in glede na vse ostale dogodke v zadevi, vezane na prodajno pogodbo o nakupu hiše V. 3 in pripadajočim zemljiščem. Kot je navedel tožnik, prodajalci jima (kupcema) ob nakupu niso povedali, da bosta morala financirati še v ureditev ceste, zato je tožnik od njih zahteval še ta denarni znesek, ki bi ga namenil v sofinanciranje ureditve ceste. Sodišče prve stopnje upravičeno ni verjelo tožniku, da je po sklenitvi tega dogovora toženka od njih zahtevala denar za ureditev ceste, pač pa toženki, ki je prepričljivo izpovedala, da sta 20. 3. 2008 prišla k njim na zemljišče B. st. in B. ml. s policistom in sta kazala svojo kupoprodajno pogodbo, sama pa jima je pokazala svoje papirje in sta nato ugotovila, da pot do njihove hiše ne poteka po njeni parceli, temveč po sosednji, K. Takrat je B. ml. klical svojo pravnico in po pogovoru z njo je potem rekel, da nima tukaj kaj iskati, ker pot poteka po K. Nato je sklical prodajalce in agencijo in je povedal, da bo zahteval denar nazaj, ker to ni tista pot, ki si jo je on zamislil. Sodišče prve stopnje je toženki upravičeno verjelo, da sama ni nikoli zahtevala denarja za ureditev ceste po njenem zemljišču, da pa so se res dogovarjali (tudi na občini) za urejanje poti po takrat že obstoječi skupni poti, ki je potekala po K. in je tudi sama v preteklosti želela urediti pot po K. zemljišču, kjer je vedno potekala, saj je to potrjeno z drugimi izvedenimi dokazi (izpovedba priče D. K.). Toženka je torej izpovedovala o prizadevanjih za ureditev poti po K. zemljišču v preteklosti, torej pred 20. 3. 2008, zato je neutemeljen očitek, da sodišče o taki izpovedbi ni podvomilo in ni presojalo, zakaj bi toženka sploh potrebovala ureditev poti po K., če ima sama pot urejeno po svojem zemljišču in zakaj bi pri teh pogovorih sodelovala prav ona. Po obrazloženem in glede na izčrpne razloge, ki jih je sodišče podalo glede dogovora z dne 20. 3. 2008, je neutemeljena pritožbena navedba, da so prav neverjetni zaključki sodišča glede dogovora, po katerem so prodajalci tožniku morali plačati po 1.000,00 EUR. Z izpostavljenim v pritožbi, da so tožnik in priče B. S. ter A. J. in F. S. izpovedali skladno, da je do dneva predaje hiše tožečima strankama bilo vse v redu, nato pa je ob predaji bila cesta zaprta, pritožnika ne moreta ovreči zaključka sodišča, da ne gre slediti navedbam tožnikov, da naj bi šlo le za ureditev - asfaltacijo obstoječe ceste, ampak toženki in njeni, že zgoraj povzeti izpovedbi o tem, kako so tožniki ugotovili, da ima hiša, ki so jo kupili, služnostno pot po sosednji nepremičnini 404/1 (K.). Ne drži, da so vse priče povedale, da je tožnik dejal, da je toženka želela denar za cesto, kar je hotel tožnik tudi izpolniti, saj je tako izpovedal le S. B., ne pa tudi J. A., F. R. in S. F. Slednja je sicer izpovedala, da ji je tožnik rekel, da potrebuje denar, da ga bo dal toženki, da ga bo porabil za ureditev poti, a je tudi izpovedala, da je tožnik bil tisti, ki je predlagal, da vsak prodajalec da 1.000,00 EUR, tako da tudi iz njene izpovedbe ne izhaja, da je ta denar želela toženka.

16. Nenazadnje pa je potrebno pojasniti, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju ponovno presojalo vse izvedene dokaze (in ni bilo vezano na dokazno oceno, ki jo je podalo v prvem sojenju) in jih pravilno dokazno ocenilo, kar je tudi vestno in skrbno obrazložilo. Zato ni utemeljen očitek, da je v ponovljenem postopku odreklo vero izpovedim prič tožečih strank in tožečim strankam, katerim je v prvotnem postopku vero poklonilo, pa čeprav v ponovljenem postopku niso povedali ničesar takega, kar bi bilo v nasprotju s tistim, kar so izpovedali v prvotnem postopku, in da so takšne odločitve brez konkretne obrazložitve, zakaj je izjava iste osebe enkrat verodostojna, drugič pa ne, saj tega ni dolžno pojasnjevati, ker je bila prva sodba razveljavljena. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, zakaj se poteka vodovodne cevi ni dalo locirati, lastno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, pa predstavlja pritožbena navedba, da dopolnjen dokazni postopek v ponovljenem postopku ni prinesel nobenih novih dognanj.

17. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).