Jedro

Glede na trditveno podlago tožbe je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je obveznost izpraznitve in vrnitve poslovnega prostora presojalo na podlagi določb ZPSPP in ZFPPIPP. Navedena pravna podlaga je lahko služila le temu, da je sodišče prve stopnje prikazalo korake, ki so vodili k sklepu, da toženka za uporabo tožničinega poslovnega prostora nima pravne podlage. Zmotno pa je sodišče prve stopnje navedeno materialnopravno podlago uporabilo za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Tožnica je namreč v tožbi postavila klasični vrnitveni zahtevek, za katerega se uporabi 92. člen SPZ. Ta določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženke.

Dejanska oblast nad stvarjo ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Dejanska oblast se izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi dostopnost stvari posestniku. Dejanska oblast nad stvarjo se izvaja tudi takrat, ko posestnik v določenem prostoru ne opravlja dejavnosti, zaradi katere je dobil prostor v uporabo. Zato za obstoj posesti zadošča, da prostora ni izpraznil in ima v njem vse svoje stvari, do katerih dostopa. Za presojo toženkine posesti je tako pravno odločilna ugotovitev, da se v poslovnem prostoru še vedno nahaja vse njeno premoženje, do katerega lahko dostopa.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Dopolnitev pritožbe tožene stranke z dne 8. 3. 2023 se zavrže. III. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 4. točki izreka (sklep o stroških) spremeni tako, da je tožena stranka v 15 dneh dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 9.193,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.627,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

**Uvodno**

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala, da se toženka izseli iz poslovnega prostora na naslovu Ulica 1 v X. in ji ga izroči prostega oseb in stvari (1. točka izreka). Ugotovilo je obstoj terjatve tožnice do toženke iz naslova uporabnine v višini 49.864,89 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo uporabnine v višini 6.161,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2021 do plačila, od 1. 5. 2021 do konca glavne obravnave pa je toženki naložilo v plačilo uporabnino v višini 8.036,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v mesecu za tekoči mesec (3. točka izreka). Toženki je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožnice v višini 4.540,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zavrne tožbeni zahtevek z ustrezno stroškovno posledico.

3. Toženka je 8. 3. 2023 sodišču poslala tudi dopolnitev pritožbe. Ker je dopolnitev pritožbe poslana po izteku 30 dnevnega roka za pritožbo, jo je višje sodišče kot prepozno zavrglo (352. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

4. Tožnica se pritožuje zoper stroškovno odločitev.

5. Tožnica je odgovorila na pritožbo toženke in predlagala potrditev izpodbijane sodbe.

6. Pritožba toženke ni utemeljena. Pritožba tožnice je delno utemeljena.

7. Spor se nanaša na izpraznitev in vračilo poslovnega prostora tožnice ter na plačilo uporabnine, ker toženka ta prostor zaseda brez pravne podlage. Tožnica je že od začetka pravdnega postopka v stečaju, nad toženko se je stečajni postopek začel 7. 4. 2021. Po začetku stečajnega postopka nad toženko je tožnica ustrezno spremenila del dajatvenega zahtevka za plačilo uporabnine, tako da je sedaj ta del zahtevka ugotovitveni, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe.

8. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja naslednje bistveno dejansko stanje: - tožnica je lastnica poslovnega prostora na naslovu Ulica 1 v X., ki je del stečajne mase; - poslovni prostor je bil z najemno pogodbo najprej oddan družbi A., ki je prostor v podnajem oddala Inštitutu B. (v nadaljevanju: B.); - tožnica in A. sta 9. 1. 2019 sklenili Dogovor o sporazumni prekinitvi najemne pogodbe (A25), ki je začela učinkovati 31. 1. 2020;1 - z aneksom k Dogovoru o sporazumni prekinitvi najemne pogodbe je tožnica vstopila na mesto najemodajalca v razmerju z B., pri čemer je Dogovor o sporazumni prekinitvi najemne pogodbe ostal veljavi; - B. je od 1. 2. 2019 prostore tožnice prepustil v souporabo toženki, ki je bila tudi seznanjena z dogovorom o sporazumni prekinitvi najemne pogodbe z dnem 31. 1. 2020; - stečajni upravitelj tožnice je B. poslal odpoved najemnega razmerja v skladu z 248. členom ZFPPIPP, odpoved je bila v vednost poslana tudi toženki; - toženka je nesporno uporabljala poslovni prostor od 1. 2. 2020 do 19. 10. 2020, tožnica jo je v vmesnem času pozivala na vrnitev in opozarjala, da ga zaseda brez pravne podlage; - toženka je poslovni prostor 19. 10. 2020 izročila v posest Humanitarnemu društvu C. (v nadaljevanju: Društvo), pri čemer je bil D. D. zakoniti zastopnik tako toženke kot Društva; - toženka še vedno zaseda poslovni prostor, saj iz Otvoritvenega poročila stečajnega upravitelja izhaja, da ima v njem vse premoženje, ki je predmet stečajne mase; - dostop do poslovnega prostora je toženki omogočen preko D. D., zakonitega zastopnika Društva.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da ima toženka poslovni prostor še vedno v posesti preko svojega bivšega direktorja D. D. Toženka ni izkazala, da je poslovni prostor vrnila tožnici, in ga zato brez pravne podlaga zaseda že od 1. 2. 2020. Zato je sodišče prve stopnje ugodilo izpraznitvenemu zahtevku in zahtevku za plačilo uporabnine v višini mesečne najemnine, kot je bila določena z najemno pogodbo med tožnico in A. Zavrnilo je ugovor toženke glede pravice do povračila vlaganj, saj je bil nekonkretiziran in predhodno soglasje tožnice za vlaganja ni bilo izkazano.

**Glede pritožbe toženke**

10. Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno materialnopravno podlago (Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP in Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP), saj s tožnico ni bila v nobenem pogodbenem razmerju, zato ji ni mogla ničesar odpovedati. V kolikor bi za podlago zahtevka šteli vrnitveni zahtevek po 92. členu Stvarnopravnega zakonika - SPZ, pa zanj niso izpolnjeni pogoji oziroma se sodišče prve stopnje do bistvenih postavk ni opredelilo. Navaja, da nad prostorom nima posesti, ker ne razpolaga s ključi od vrat in nad njim nima dejanske oblasti. Dostop do njenih stvari ji je omogočen v dogovoru z D. D., direktorjem Društva oziroma njenim bivšim direktorjem. Toženka v pritožbi oporeka tudi višini prisojene uporabnine.

11. Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker ni uporabilo določb SPZ, ki urejajo vrnitveni zahtevek lastnika (92. člen SPZ). Glede na trditveno podlago tožbe je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je obveznost izpraznitve in vrnitve poslovnega prostora presojalo na podlagi določb ZPSPP in ZFPPIPP. Navedena pravna podlaga je lahko služila le temu, da je sodišče prve stopnje prikazalo korake, ki so vodili k sklepu, da toženka za uporabo tožničinega poslovnega prostora nima pravne podlage. Zmotno pa je sodišče prve stopnje navedeno materialnopravno podlago uporabilo za odločitev o vrnitvenem zahtevku. Tožnica je namreč v tožbi postavila klasični vrnitveni zahtevek, za katerega se uporabi 92. člen SPZ. Ta določa, da lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Tožnica mora dokazati, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico, in da je stvar v dejanski oblasti toženke.

12. Kljub zmotni uporabi materialnega prava izveden postopek pred sodiščem prve stopnje omogoča subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod zakonsko določilo 92. člena SPZ. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da lastništvo tožnice nad poslovnim prostorom ni sporno. Te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je toženka poslovni prostor uporabljala najmanj do 19. 10. 2020 (38. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), takrat ga je izročila v uporabo Društvu, pri čemer je bil D. D. na navedeni dan zastopnik tako toženke kot Društva (40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da toženka poslovni prostor še vedno zaseda, saj se v njem nahaja vse njeno premoženje, ki sedaj predstavlja stečajno maso, dostop do njega pa stečajnemu upravitelju omogoča bivši zakoniti zastopnik D. D., kar vse izhaja iz Otvoritvenega poročila in navedb stečajnega upravitelja (41. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

13. Pritožba skuša ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka še vedno zaseda poslovni prostor tožnice, relativizirati z navedbami, da nima fizične oblasti nad prostorom (_corpus_), saj ne razpolaga s ključi, ki so v posesti D. D., njenega nekdanjega zakonitega zastopnika. Trdi tudi, da nima volje za izvrševanje posesti nad prostorom (_animus_) vsaj od začetka stečajnega postopka 7. 4. 2021. Višje sodišče takšnim pritožbenim navedbam ne more slediti že iz razloga, ker SPZ ne pozna ločevanja posesti na element volje in element dejanske oblasti (_corpus in animus_). Za posest zadostuje že dejanska oblast nad stvarjo. Posest je opredeljena kot neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest, prvi odstavek 24. člena SPZ) ali kot izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest, drugi odstavek 24. člena SPZ).

14. Dejanska oblast nad stvarjo ne pomeni, da mora biti posestnik ves čas v fizičnem stiku s stvarjo. Dejanska oblast se izkazuje skozi zunanjo vidnost in trajnost, hkrati pa tudi dostopnost stvari posestniku. Dejanska oblast nad stvarjo se izvaja tudi takrat, ko posestnik v določenem prostoru ne opravlja dejavnosti, zaradi katere je dobil prostor v uporabo. Zato za obstoj posesti zadošča, da prostora ni izpraznil in ima v njem vse svoje stvari, do katerih dostopa. Za presojo toženkine posesti je tako pravno odločilna ugotovitev, da se v poslovnem prostoru še vedno nahaja vse njeno premoženje, do katerega lahko dostopa. Toženka je posest obdržala po 19. 10. 2020, saj poslovnega prostora ni izpraznila, s ključi pa je še naprej razpolagal njen takratni zastopnik D. D. Posest je obdržala tudi po 7. 4. 2021, ko se je nad njo začel postopek stečaja, saj se v poslovnem prostoru še vedno nahaja vse njeno premoženje, ki je sedaj del stečajne mase, stečajnemu upravitelju pa je omogočen dostop do poslovnega prostora in s tem do stvari, ki se v njem nahajajo. Dejstvo, da ima ključe poslovnega prostora nekdanji zakoniti zastopnik toženke D. D., ne more biti pravno odločilno, če stečajni upravitelj hkrati priznava, da mu D. D. dostop omogoča. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da toženka poslovnega prostora nima v posesti od 19. 10. 2020 oziroma vsaj od 7. 4. 2021 dalje.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi toženka oporeka višini prisojene uporabnine. Vrednost premoženja toženke, ki se nahaja v prostoru tožnice, ni pravno odločilna za določitev uporabnine, enako velja za sklicevanje, da upravitelj nima na voljo drugega prostora. Pavšalne in nekonkretizirane so pritožbene navedbe, da ni dokazov, da bi lahko tožnica oddala prostor za takšno ceno. Toženka tudi ne ponudi nobenih trditev ali dokazov, da je tržna cena najemnine za takšen prostor neustrezna, in zato zaključka prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti. Višina uporabnine je v skladu s sodno prakso enaka povprečni tržni najemnini za uporabljeno nepremičnino.2 Enako pavšalne ostanejo pritožbene navedbe, da ni dokazov, da bi bile najemnine dejansko plačane, ker je šlo le za fikcijo. Hkrati te navedbe predstavljajo tudi nedovoljene pritožbene novote, ker toženka višine zahtevka na prvi stopnji sploh ni konkretno prerekala. Zato takšnih ugovorov zoper višino uporabnine ne more podati šele v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP).

**Glede pritožbe tožnice**

16. Tožnica se pritožuje zoper stroškovno odločitev. Navaja, da je postavila dva zahtevka: prvega za izselitev iz nepremičnine z vrednostjo spornega predmeta 96.441,48 EUR in drugega za plačilo uporabnine z vrednostjo 48.220,74 EUR. Zato je priglasila stroške po vrednosti tako prvega kot drugega spora, pristop na narok pa je ovrednotila po višji vrednosti. Sodišče prve stopnje je stroške priznalo le po nižji vrednosti. Tožnica primarno uveljavlja, da je upravičena do obeh, podrejeno pa, da je upravičena do plačila po seštevku vrednosti obeh sporov.

17. Po presoji višjega sodišče ni pravilna razlaga tožnice, da je upravičena do povračila stroškov posebej glede na zahtevek na izselitev (vrednost storitve po OT - 1200 točk) in posebej za uporabnino (vrednost storitve po OT - 900 točk). Tožnica je oba zahtevka uveljavljala v enem postopku, oba zahtevka sta bila obravnavana v istih vlogah in tudi enotno na naroku. Zato v ZPP ni podlage, da bi se ji stroški priznali po vrednosti vsakega zahtevka posebej. Tudi tožnica v pritožbi ne navede podlage za svoje stališče. 18. Utemeljeno pa pritožnica uveljavlja, da bi bilo treba nagrado odvetniku odmeriti od seštevka vrednosti obeh zahtevkov, kar znese 144.662,22 EUR, po Odvetniški tarifi - OT pa vrednost storitve znaša 1400 točk. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nagrado odvetniku odmerilo po vrednosti storitve 900 točk (kar ustreza nižji vrednosti spornega predmeta). Razlogov za to sodišče prve stopnje ni navedlo, niti jih višje sodišče ne razbere iz priloženega stroškovnika na list. št. 79. Zato je višje sodišče na novo odmerilo pravdne stroške tožnice in ji priznalo: za tožbo - 1400 točk, za prvo pripravljalno vlogo - 1400 točk, za drugo pripravljalno vlogo - 1050 točk, za tretjo do šesto pripravljalno vlogo - 2800 točk, za pristop na prvi narok za glavno obravnavo - 1400 točk, za pristop na drugi narok za glavno obravnavo - 700 točk, za odsotnost iz pisarne - 160 točk, materialne stroške v višini 56,52 EUR, priglašeno kilometrino v višini 35,88 EUR, 22 % DDV, kar upoštevajoč vrednost odvetniške točke - 0,60 EUR znaša skupaj 6.634,84 EUR za odvetniške stroške in še sodno takso v višini 2.559,00 EUR. Tožnica je upravičena do povračila pravdnih stroškov v višini 9.193,84 EUR, za prisojo pravdnih stroškov v višjem znesku pa v OT ni podlage.

**Sklepno**

19. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodba sodišča prve stopnje je sicer obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava, vendar je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, pravilna je bila tudi odločitev. Zato višje sodišče sodbe ni razveljavilo, ampak jo je potrdilo ter zavrnilo pritožbo toženke (358. člen ZPP). Pritožbi tožnice je delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu ustrezno spremenilo.

20. Zaradi uspeha s pritožbo je tožnica upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka, medtem ko toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnica je upravičena do povračila stroškov za pritožbo - 300 točk, materialnih stroškov - 6 točk, 22% DDV in sodne takse v znesku 102,00 EUR, kar znese 325,99 EUR. Tožnica je upravičena tudi do povračila stroškov za odgovor na pritožbo, in sicer 1750 točk za odgovor na pritožbo, materialne stroške - 27,5 točk in 22% DDV, kar znese 1.301,13 EUR. Zakonske zamudne obresti od terjatve na povračilo pravdnih stroškov tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Gre za pisno pomoto, saj je bil Dogovor sklenjen med A. in B. (A25). 2 VSL sklep I Cp 1114/2020 z dne 3. 9. 2020.