Jedro

Darilna pogodba za primer smrti je bila sklenjena potem, ko se je tožnica že veljavno odpovedala dedovanju po očetu. V takih okoliščinah pogodba ni bila sklenjena njej v škodo.

Pogodba ne glede na svojo vsebino ni prizadela nobene tožničine pravice ali koristi. Zato je tožnica ni upravičena izpodbijati, saj nima položaja zainteresirane osebe (109.čl. zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nična tožničina izjava o odpovedi neuvedenemu dedovanju po J. M. in da ji pripada ena tretjina zapuščine po njem. Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek na ugotovitev, da sta nični darilna pogodba za primer smrti z dne 22.12.1972 in sprememba te pogodbe z dne 3.6.1983. Na podlagi izvedeniškega mnenja grafologa B. P. je ugotovilo, da je tožnica podpisala sporazum z dne 7.2.1969 o odpovedi neuvedenemu dedovanju po očetu. Na podlagi izpovedb prič pa je ugotovilo še, da je tožničin oče izpolnil dogovorjeni pogoj in izplačal tožnici znesek 10.000 tedanjih dinarjev. Denar za to mu je dal A. M. Pri sklenitvi sporazuma so bile upoštevane vse zahtevane obličnosti. Zato je sporazum o odpovedi dedovanju veljaven. Razlogi, zaradi katerih tožnica izpodbija darilno pogodbo za primer smrti in njeno spremembo, niso podani. Pogodba ni nemoralna, saj tožnica ni bila z njo izključena od dedovanja; temu se je odpovedala sama že prej. Tudi pri sestavi teh listin so izpolnjene zahtevane obličnosti.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je oceno dokazov sodbe prve stopnje in njena pravna stališča. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da zakon loči odpoved dedovanju in odpoved dediščini. Tožnica se je odpovedala dedovanju, kar nima pravnega učinka. Sporazum je bil sestavljen pri sodniku, zato ga ni mogoče razlagati drugače, kot je zapisan. Sodnik je v sporazum zapisal to, česar zakon ne dovoljuje. Zato je sporazum ničen. Odpoved dediščini pa ni veljavna, če je pogojna. Glede darilnih pogodb vztraja, da sta nemoralni in to dokazuje s spremembo deleža, ki ga ena in druga pogodba priznavata obdarjencu, pri čemer je bila hiša dograjena že leta 1970 in se zato kasneje delež zaradi gradnje ni mogel sprememniti.

Tožene stranke na revizijo niso odgovorile in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst.390.čl. zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija opozarja na razliko med odpovedjo dediščini (členi 136 do 139 tedaj veljavnega Zakona o dedovanju Ur.l. FLRJ št. 20/55, ki so enaki zdaj veljavnim členom 133 do 136 Zakona o dedovanju Ur.l. SRS 15/76 in 23/78) ter odpovedjo neuvedenemu dedovanju po 140. oz. 137. čl. prej navedenih zakonov. Ničnost sporazuma z dne 7.2.1969 dokazuje na dva načina: odpoved dedovanju, ki še ni uvedeno, nima pravnega učinka; če pa gre za odpoved dediščini, ta ne more biti pogojna - tožnica pa je odpoved dala pogojno. Vendar takšno razlogovanje ni utemeljeno. Sporazum z dne 7.2.1969 je bil sklenjen na podlagi tedanjega 140.čl. Zakona o dedovanju (ZD), saj so ga sklenili prednik J. M. st. kot lastnik nepremičnin v k.o... in k.o... ter njegova otroka J. M. ml. in tožnica, v času, ko po J. M. st. ni moglo biti uvedeno dedovanje, saj je tedaj še živel. Zato je razglabljanje o odpovedi dediščini po določbah 136. čl in naslednjih tedaj veljavnega ZD odveč. Zakon sam pa v 140. čl. tedanjega oz. 137.čl. sedanjega ZD govori tako o odpovedi neuvedenemu dedovanju, kot o odpovedi dediščini (2. odst. tega čl.) pri še neuvedenem dedovanju. V takem primeru se lahko veljavno odpove dediščini samo potomec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, v sporazumu s prednikom. O tožničini poslovni sposobnosti ni nobenega dvoma, sorodstveno razmerje je prav tako nesporno. Zahtevana obličnost je izpolnjena. To, da sporazum ne uporablja izraza odpoved dediščini (2. odst. 140.čl. ZD), temveč odpoved dedovanju (1. odst. tega člena), ni razlog za neveljavnost sporazuma. Vsebina sporazuma je povsem jasna, tudi način izražanja je v skladu z zakonom. Pri tem je jasno, da zakon v drugem odst. 140.čl. govori o odpovedi dediščini pri neuvedenem dedovanju, saj se ta člen v celoti nanaša na odpoved neuvedenemu dedovanju.

V zvezi z razlogi, s katerimi revizija izpodbija odločitev o veljavnosti darilne pogodbe za primer smrti z dne 22.12.1972 in njene spremembe z dne 3.6.1983, pa je pomembno, da sta bili obe pogodbi sklenjeni potem, ko se je tožnica že veljavno odpovedala dedovanju po očetu. V takih okoliščinah pogodba ni bila sklenjena njej v škodo ne glede na to, kakšen odstotek lastnega deleža je darovalec priznal obdarjencu. S spremembo deleža torej tožnica ne more dokazovati zlonamernosti te pogodbe. Pogodba ne glede na svojo vsebino ni prizadela nobene tožničine pravice ali koristi. Zato je tožnica ni upravičena izpodbijati, saj nima položaja zainteresirane osebe (109. čl. zakona o obligacijskih razmerjih).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).