Jedro

Če je še veljalo po ZVEtL, da se pri določitvi pripadajočega zemljišča upoštevajo le prostorski in upravni akti, na podlagi katerih je bila stavba, h kateri se je določalo pripadajoče zemljišče, zgrajena, in so se šele, če navedeni akti niso bili dosegljivi, uporabljala rezervna merila, je ZVEtL-1 vzpostavil drugačne kriterije pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča. Upošteval je, da je potrebnost in namembnost (določenega) zemljišča za redno rabo stavbe lahko ob njeni izgradnji povsem drugačna kot pozneje ob nastopu lastninjenja (t. i. dinamičen pristop).

Ker se načrtovana gradnja objekta „R“ ni realizirala, ampak se je namenjenost rabe (sedanje) parcele 1551/1 pri izvedbi gradnje obravnavanih večstanovanjskih stavb z ureditvijo tega prostora, ki je funkcionalno povezano z obravnavanima stavbama, dejansko preoblikovala, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da pritožnica s sklicevanjem na prostorske akte ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo vse okoliščine primera v luči zakonskih kriterijev, ki so (do olastninjenja) vzpostavili drugačno ureditev okoliškega prostora in s tem njegovo namensko pripadnost.

Izrek

Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I., II. in III. točki izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nepremičnina s parcelno številko 1551/6, k. o. ..., pripadajoče zemljišče v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe z naslovom P. 11, Ljubljana (I. točka izreka), da so nepremičnine s parcelnimi številkami 1551/2, 1551/3, 1551/4, 1551/5 in 1551/7, k. o. ..., pripadajoče zemljišče v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe z naslovom P. 10, Ljubljana (II. točka izreka) in da je nepremičnina s parcelno številko 1551/1, k. o. ..., skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavb z naslovom P. 11 in P. 10, v Ljubljana (III. točka izreka). V ostalem (glede nepremičnin s parc. št. 1551/8, k. o. ..., 1797/2, k. o. ..., in 1828, k. o. ...) je predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča zavrnilo.

2. Nasprotna udeleženka vlaga pritožbo proti I., II. in III. točki izreka sklepa iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da predlog zavrne v celoti, ali pa sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču očita, da je poseglo v njeno lastninsko pravico in javne površine, ki se nahajajo na v sklepu omenjenih parcelah.

Navaja, da predlagatelji z nakupom stanovanj niso pridobili lastninske pravice na parceli št. 1551/1 (ki je bila pred parcelacijo del enotne parcele s št. 1551, k. o. ...), ki je bila od izgradnje obravnavanih stavb in do zaključka lastninjenja namenjena izgradnji objekta s centralnimi vsebinami z oznako „R“. Ni sporno, da parcela 1551/1 ni bila predmet upravnih dovoljenj za izgradnjo obravnavanih stavb, ki so morala biti skladna z vsebino prostorskih izvedbenih aktov. Zato kriterij iz 1. alineje prvega odstavka 34. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) ni izpolnjen. Glede na pojasnila sodne izvedenke za urbanizem na naroku 29. 1. 2020 ter iz same vsebine njenega izvedenskega dela je jasno, da se namembnost zemljišča s parc. št. 1551/1, kot je bila načrtovana s prostorskim aktom, od izgradnje obravnavanih stavb do zaključka družbene lastnine ni spremenila v smislu njegove nove pripadnosti. Ta nepremičnina je bila ves čas namenjena javnim dejavnostim oziroma izgradnji javnega objekta. Tako tudi kriterij iz 4. alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 ni podan. V skladu z družbeno-lastninsko doktrino za pridobitev pravice na zemljišču je bil bistven njegov namen, zapisan v prostorskem aktu. Ključno je dejstvo, da so prostorski akti in urbanistični standardi, s tem ko so določili namembnost družbenih stavbnih zemljišč, odločilno opredelili dejanski stan namembnosti zemljišča v redni rabi stavbe. Na to se je vezala pravna posledica obstoja zakonite pravice uporabe lastnika stavbe, da uporablja zemljišče, namenjeno njeni redni rabi. Predlagatelji na tej nepremičnini nimajo upravičenj, saj je niso dobili z odločbo ali s pravnim poslom, zato tudi niso mogli biti dobroverni ob njeni uporabi. Uporabljali so jo, ker je bila na voljo. Okoliščina, da zemljišče uporabljajo in vzdržujejo, ne zadošča za zaključek, da sodi v obseg pripadajočega zemljišča. Ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) predlagatelji niso bili imetniki pravice uporabe sporne nepremičnine, zato na njih lastninska pravica ni veljavno prešla. Višje sodišče je v zadevi I Cp 446/2018 pojasnilo, da za priznanje pravice uporabe na nepremičninah ne zadošča izkazanost predpostavk iz 2. - 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ampak morajo tožniki po materialnem pravu izkazati pridobitev pravice uporabe.

Nasprotna udeleženka še navaja, da se na sporni nepremičnini s parc. št. 1551/1 izvaja mešana raba, tako s strani etažnih lastnikov kot tudi s strani prebivalcev celotne soseske in naključnih mimoidočih, še posebej glede na to, da se v neposredni bližini nahajajo šola, vrtec in druge javne ustanove. Sporna nepremičnina omogoča prost prehod skozi stanovanjsko sosesko Fužine. Zatravljena zelenica na tej parceli zaradi oddaljenosti ne more predstavljati emisijske zamejitve, temveč je njena funkcija v smislu splošne urejenosti soseske.

Predhodno navedeno je aplikativno tudi za ostale zemljiške parcele, ki jih je sodišče ugotovilo kot pripadajoča zemljišča obravnavanih stavb. Zelenica ob otroškem igrišču na parcelah 1551/4 in 1551/5 ne spada v obseg pripadajočega zemljišča. Zgolj dejstvo, da to območje zaradi povezanosti zemljišč k stavbam občasno vzdržujejo njihovi lastniki, ne bi smelo nuditi lastninskih upravičenj. Da zelenica ne spada v sklop pripadajočega zemljišča k stavbam, izhaja iz grafičnega prikaza in odločbe o funkcionalnem zemljišču s 23. 5. 2001. Če bi etažni lastniki menili, da tudi te parcele spadajo v obseg funkcionalnega zemljišča, bi jih nesporno vključili v obravnavo v upravnem postopku. Sporni nepremičnini 1551/4 in 1551/5, upoštevaje tehnični kriterij iz 2. alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ne služita emisijski zamejitvi, saj ju od stavb ločuje javna pešpot in s stavbo tako ne tvorita zaključene celote.

V nadaljevanju pritožnica povzema nekatere določbe Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, Splošnega zakona o ljudskih odborih, Zakona o komunalnih delovnih organizacijah, ki opravljajo komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, Zakona o komunalnih dejavnostih posebnega družbenega pomena, Zakona o komunalnih dejavnostih, Zakona o urejanju in vzdrževanju zelenih površin in Zakona o prometu z nepremičninami, ki kažejo, da je bil lastniški koncept zemljišč v naselju glede parkirišč, parkov, sprehajalnih površin, javnih zelenic ipd. v času gradnje drugačen. Šlo je za javne površine v naseljih, ki predstavljajo infrastrukturni objekt, zato je njihovo lastninjenje potekalo po specialnem Zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS). Glede na ugovorne navedbe pritožnice, da vse sporne nepremičnine nikoli niso bile prenesene na investitorja gradnje in posledično etažni lastniki z nakupom stanovanj niso mogli pridobiti lastninskih upravičenj, se sodišče ni opredelilo, na podlagi katerega akta bi prišlo do prenosa pravice uporabe s pravnega prednika nasprotne udeleženke na pravnega prednika predlagateljev, temveč je na podlagi vseh okoliščin primera zaključilo, da naj bi bil prenos pravice uporabe izkazan. Do gornjih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelji so vložili predlog za določitev (individualnega in skupnega) pripadajočega zemljišča k večstanovanjskima stavbama na naslovu P. 10 in 11, Ljubljana, ki sta bili sredi 80. let prejšnjega stoletja zgrajeni kot enoten linijski objekt z dvema vhodoma. V pritožbenem postopku ostaja spornih vseh sedem parcel, čeprav pritožba konkretizirano in vsebinsko izpodbija le odločitev glede parcel 1551/1, 1551/4 in 1551/5. Parcele so v zemljiškoknjižni lasti nasprotne udeleženke (na podlagi predpisov o lastninjenju družbene lastnine) in v naravi predstavljajo na jugovzhodni strani tlakovano ploščad z urejeno manjšo zatravljeno zelenico, betonskimi koriti, klopmi, kamnitimi koriti za drevje, prostorom za spravilo koles in parkirnimi mesti, locirano pred vhodoma v stavbi (parc. št. 1551/1), ter na zahodni in severozahodni strani stavb zelenice ob stavbah, ki so od njih ločene z javno pešpotjo (parc. št. 1551/2, 1551/3, 1551/7 in 1551/4, 1551/5 ter 1551/6).

6. Izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sklepu je navedenih dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je odločitev mogoče preizkusiti. To velja tudi za tisti del izpodbijanega sklepa, v katerem se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s presojo ugovora nasprotne udeleženke, da gre pri spornih zemljiščih za grajeno javno dobro lokalnega pomena ter s presojo, katera zemljišča so ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa 43. člen ZVEtL-1, pripadajoča oziroma skupna pripadajoča zemljišča. Pavšalna je pritožbena trditev, da sodišče ni odgovorilo na vse podane ugovore v postopku. V izpodbijanem sklepu je razvidno, da se je ukvarjalo s presojo temeljnih ugovorov in se v tem okviru opredelilo tudi do tistih navedb, ki jih pritožba ponavlja.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage za ugotovitev o pridobitvi lastninske pravice predlagateljev na ugotovljenem pripadajočem zemljišču k stavbi, češ da niso dokazali, da so z nakupom stanovanj pridobili tudi lastninsko pravico oz. pravico uporabe na spornih parcelah. Pritožnici je treba pojasniti, da je v sistemu družbene lastnine graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo s strani občinskih organov in zakonito izgradnjo stavbe po samem zakonu pridobil pravico uporabe na zemljišču pod stavbo (stavbišče) in zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), ter jo obdržal, dokler je stavba obstajala. Funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi, saj se je pridobilo in prenašalo le skupaj z njo.1 Pridobitev in prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču zato nista bila pogojena z obstojem posebnih pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ali odmero funkcionalnega zemljišča.2 Lastniki stanovanj so zato z nakupom posameznih etažnih enot pridobili tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ne glede na to, ali so zanj posebej plačali.3 Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena navedba, da pravna prednica pritožnice na investitorja gradnje stavbe v soseski ni prenesla (vseh) zemljiških parcel, pri čemer nasprotna udeleženka niti ne pojasni, na podlagi katerega pravnega akta je sporna zemljišča po prodaji stanovanj obdržala sama.

8. Katero zemljišče je (individualno ali skupno) pripadajoče zemljišče, definira ZVEtL-1 v prvem in drugem odstavku 42. člena, ki določa, da je to zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnikov teh stavb na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL (Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog predlagatelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi) oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavb.

9. Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo ni poseglo v lastninsko pravico pritožnice. Postopek, kot ga predvideva ZVEtL-1, je poseben postopek za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih funkcionalnih zemljišč, kriterije za ugotovitev pa določa 43. člen ZVEtL-1,4 in jih sodišče pri ugotovitvi obsega upošteva enakovredno. S tem sodišču omogoča, da s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče. To je storilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Pritožbeno zavzemanje za uporabo izključno prvega v zakonu (primeroma) določenega kriterija (načrtovanje v prostorskih aktih ali določanje v upravnih dovoljenjih) ni utemeljeno.

10. Pritožba vztraja, da predlog ni utemeljen, ker po prostorskih aktih nepremičnina s (sedanjo) parc. št. 1551/1 (JV od stavb) predstavlja gradbeno parcelo druge stavbe, nepremičnini s parc. št. 1551/4 in 1551/5 (na severozahodni strani stavb) pa sta bili načrtovani kot del javnega igrišča. 11. Če je še veljalo po ZVEtL, da se pri določitvi pripadajočega zemljišča upoštevajo le prostorski in upravni akti, na podlagi katerih je bila stavba, h kateri se je določalo pripadajoče zemljišče, zgrajena, in so se šele, če navedeni akti niso bili dosegljivi, uporabljala rezervna merila, je ZVEtL-1 vzpostavil drugačne kriterije pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča. Upošteval je, da je potrebnost in namembnost (določenega) zemljišča za redno rabo stavbe lahko ob njeni izgradnji povsem drugačna kot pozneje ob nastopu lastninjenja (t. i. dinamičen pristop). Izhajal je iz spoznanja, da namembnost zemljišča v času izgradnje po takratnih prostorskih aktih in/ali upravnih aktih, zlasti pri družbenih zemljiščih, ni vedno primeren kriterij za pravilno določitev obsega pripadajočega zemljišča. V vsakem posamičnem primeru se torej ugotavlja, ali gre za zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stavbe in njenemu funkcioniranju. Ta dejanska (funkcionalna) povezanost stavbe s pripadajočim zemljiščem utemeljuje pravno (akcesorno) povezanost pravic na takem zemljišču. 12. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 44/2020 pojasnilo, da so glede na glavni namen, ki ga zakonodajalec zasleduje s predpisi o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, ki se nahajajo v sklopu naselij mestnega značaja, etažni lastniki lahko pridobili pravico uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini na podlagi samega zakona, tudi če jim pravica uporabe na tem zemljišču ni bila dana z odločbo ali pogodbo. Obrazložilo je, da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, njihova namembnost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najkasneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamični pristop), s tem, da je pri pravici uporabe ena izmed odločilnih okoliščin tudi njeno dejansko izvajanje. Pojasnilo je še, da je bil prenos pravice uporabe proti plačilu skladen s starejšo sodno prakso iz časa družbeno lastninskih razmerij, po kateri praviloma ni bilo mogoče določiti dodatnega funkcionalnega zemljišča k stavbi, če lastnik ni izkazal pridobitve pravice uporabe na tem zemljišču, vendar je treba v zvezi s tem upoštevati izhodišča, na katera je zakonodajalec ZVEtL in ZVEtL-1 oprl nova pravila za reševanje sporov, ki so nastali ob lastninjenju. 5,6

13. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi listin in ogleda kraja ter s pomočjo sodne izvedenke za urbanizem dr. A. A. ugotovilo, da se načrtovano stanje obeh večstanovanjskih stavb ujema z grajenim, da pa dejanska okoliška zunanja ureditev od izgradnje delno odstopa od načrtovanega. Nepremičnina s parc. št. 1551/1 (v trikotni obliki na JV strani obeh stavb), ki jo je sodišče ugotovilo kot skupno pripadajoče zemljišče k obema stavbama, je bila (tako izvedensko mnenje, str. 12) delno namenjena rabi obravnavanih stanovanjskih stavb in delno rabi načrtovanega objekta s centralnimi vsebinami (z oznako R) na tej parceli. To je razvidno tudi iz grafičnega izseka karte „arhitektonsko zazidalna situacija“ in „izseka pritličja“. Vendar pa je zmotno pritožbeno zavzemanje, da takšno stanje, ki se po zapisanem v prostorskem aktu res ni spremenilo, potrjuje, da sporno zemljišče ne more predstavljati pripadajočega zemljišča k obravnavanima stavbama. V luči enakovrednih kriterijev pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča in same namenskosti rabe je ključno, da objekt nikoli ni bil zgrajen in tudi kasneje ni bila načrtovana nobena novogradnja. Namenjenost sporne parcele za redno rabo (tudi) druge stavbe je bila sicer določena ob njeni načrtovani gradnji, a se je očitno (po izdelavi prostorskega akta) spremenila. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bila po izgradnji dveh večstanovanjskih stavb izvedena zunanja ureditev stavb s tlakovanjem ploščadi pred vhodom v obe stavbi in z zatravljeno zelenico tudi na parc. št. 1551/1. Ta prostor je z izgradnjo dveh blokov in zunanjo ureditvijo, kakršna je danes, prenehal biti namenjen redni rabi načrtovane, a neizvedene, gradnje objekta s centralnimi vsebinami. Z ureditvijo tlakovane ploščadi z manjšo okrasno zelenico, namenjeno za igro in podobno, ter z nekaj parkirnimi mesti, se je obseg zemljišča, namenjenega za redno uporabo in funkcioniranje stavb, spremenil. Umestitev te parcele pred vhodoma v stavbi, ki predstavlja površino za dostop/dostavo/dovoz, parkiranje, spravilo koles in igro, izključuje tezo, da gre za prostor, ki je namenjen javni splošni rabi. V izpodbijanem sklepu ugotovljena dejanska raba stavb - ko ves čas z njo izključno gospodarijo, jo uporabljajo in vzdržujejo etažni lastniki obravnavanih stavb, potrjuje, da gre za prostor, ki je namenjen rabi lastnikov stavb in ne javni rabi ter je funkcionalno povezan s stavbama, saj se nahaja tik pred vhodoma. Da je takšna raba skladna s splošnimi urbanističnimi pravili in standardi, je potrdila tudi izvedenka. Pritožnica v postopku ni trdila, še manj dokazovala, da bi nepremičnino uporabljali tretji, zato so pritožbene (pavšalne) navedbe v tej smeri neupoštevne (prvi odstavek 337. člena v zvezi s 3. členom ZVEtL-1). Ker se načrtovana gradnja objekta „R“ ni realizirala, ampak se je namenjenost rabe (sedanje) parcele 1551/1 pri izvedbi gradnje obravnavanih večstanovanjskih stavb z ureditvijo tega prostora, ki je funkcionalno povezano z obravnavanima stavbama, dejansko preoblikovala, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da pritožnica s sklicevanjem na prostorske akte ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo vse okoliščine primera v luči zakonskih kriterijev, ki so (do olastninjenja) vzpostavili drugačno ureditev okoliškega prostora in s tem njegovo namensko pripadnost.7

14. Neuspešno je tudi pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje, da zelenice s parc. št. 1551/4 in 155/5 (ter op. pritožbenega sodišča: tudi s parc. št. 1551/6) sodijo v sklop pripadajočega zemljišča k obravnavanima stavbama (in sicer parc. št. 1551/4 in 1551/5 k stavbi P. 10, parc. št 1551/6 k stavbi P. 11). Sodišče prve stopnje je v okviru kriterijev iz 43. člena ZVEtL-1 utemeljeno zavrnilo pritožničino sklicevanje na status teh zemljišč v zazidalnem načrtu in na skico zakoličenja objekta. Drži, da je bilo na osrednjem delu prvotne nepremičnine parc. št. 1551 že leta 1976 z zazidalnim načrtom načrtovano otroško igrišče, ki naj bi bilo v rabi soseske. Njegova ureditev je bila leta 1982 podrobneje vsebinsko in oblikovno razčlenjena. Samo igrišče je bilo predvideno na SV delu zemljišča, obdajala pa naj bi ga ploščad, obkrožena z zelenicami vse do obravnavanih stavb. Tako je po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi danes. Otroško igrišče s ploščadjo (s parc. št. 1551/8)8 leži v osrednjem delu dvoriščnega dela. Med tlakovano ploščadjo z otroškim igriščem in pešpotjo na dvoriščni strani stavb pa ležijo zatravljene in vidno negovane zelenice, obrasle z drevesi višje rasti. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da te zelenice (med njihovo stavbo in tlakovano ploščadjo z igriščem) vzdržujejo in z njimi gospodarijo izključno etažni lastniki vseskozi od izgradnje stavb in ureditve okolice (in sicer tako, da je meja vzdrževanja enaka meji med stavbami), kar je bilo potrjeno z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo tudi na jasno in prepričljivo izvedensko mnenje. Pritožnica ga je zgolj pavšalno prerekala med postopkom s trditvijo, da je raba v prostorskih aktih drugačna, kot jo je predlagala izvedenka (list. št. 94), kar pa ne vzbudi dvoma v njegovo pravilnost. Izvedenka je izpostavila, da so le povezovalne asfaltirane pešpoti (med zelenicami) načrtovane in namenjene skupni rabi naselja. Te so bile zato v obravnavanem postopku pri geodetski parcelaciji izločene. Obenem pa je tudi prepričljivo in strokovno obrazložila, zakaj ocenjuje, da so te zelenice funkcionalno povezane z obravnavanima stavba (in ne z otroškimi igriščem s ploščadjo) in namenjene predvsem njuni emisijski zamejitvi. Golo pritožbeno zanikanje, da zelenice ne služijo emisijski zamejitvi, ne zadošča za drugačno presojo. Kot je izvedenka še pojasnila, se je raba zelenic med obema stavbama in tlakovano ploščadjo ob igrišču po izgradnji individualizirala, ugotovljena pretekla urejenost in raba zelenic pa je skladna tudi z urbanističnimi standardi. Pri tem nima nobene teže pritožničino ponovno sklicevanje na odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča za stavbo P. 11. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (14. točka sklepa), da v tej odločbi ni bilo odločeno o parcelah, ki so predmet tega postopka. Nepomembno je zato dejstvo, da ta zemljišča niso bila določena kot funkcionalna v upravnem postopku. Na podlagi vsega navedenega je nižje sodišče pravilno odločilo, da so gornje tri nepremičnine glede na njihovo načrtovanost, izvedbo in umeščenost v prostor ter z vidika skladne, z urbanističnimi pravili pretekle razdeljene in individualizirane rabe, funkcionalno bolj povezane z obravnavanima stavbama.

15. Čeprav pritožba konkretizirano ne izpodbija odločitve glede parc. št. 1551/2, 1551/3 in 1551/7, ki v naravi predstavljajo zelenico na jugozahodni strani stavbe P. 10, pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (v tč. 19, 20 izpodbijanega sklepa) pravilno uporabilo materialno pravo.

16. Nasprotna udeleženka s ponavljanjem navedb, da so sporne parcele namenjene javni rabi, ne da bi to tudi izkazala, ne more uspeti. Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi v obdobju pred 1. januarjem 2003. Nasprotna udeleženka ni ponudila tehtnih dokazov, da so se v pritožbi izpostavljene parcele olastninile po tranzicijski zakonodaji kot grajeno javno dobro, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so te parcele namenjene redni rabi stavbe in ne splošni rabi vseh in vsakogar. Golo sklicevanje na Splošni zakon o ljudskih odborih, Zakon o komunalnih delovnih organizacijah, ki opravljajo komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, Zakon o komunalnih dejavnostih, češ da navedeni zakoni zelenice, parkirne prostore v naselju in otroška igrišča ..., opredeljuje kot javna, ne more pripeljati do drugačne odločitve. Tlakovane površine dovoznih/dostopnih poti ali parkirišč ali pas zelenice je/so lahko bodisi javne ali zasebne, odvisno od vseh okoliščin primera. V konkretnem primeru je zanesljivo izkazano, da površina spornih sedmih parcel vse od izgradnje soseske zagotavlja prostor za potrebe funkcioniranja teh dveh stavb in ne služi javnemu namenu. Pavšalna trditev udeleženke, da se v bližini nahajajo javne ustanove, ne zadošča za sklep, da so bile sporne nepremičnine namenjene splošni rabi. Ker so pravico uporabe na nepremičninah dejansko izvrševali etažni lastniki, jih ni mogoče uvrstiti med infrastrukturne objekte, ki so bili predmet lastninjenja po ZGJS.

17. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 Iz v izpodbijanem sklepu podanega pregleda ureditve etažne lastnine in lastnine stanovanjskih stavb je razvidno, da je imel lastnik stavbe (tu lastniki stanovanj posamezne večstanovanjske hiše) na zemljišču, ki je bilo potrebno za njeno rabo, pravico (so)uporabe. 2 Primerjaj odločbe VSL I Cp 1412/2018, I Cp 812/2019, I Cp 1039/2020. 3 V odgovor pritožbi, v kateri se pritožnica sklicuje na odločbo I Cp 446/2018, velja le dodati, da je bilo z odločbo VS RS II Ips 44/2020 (v isti nepravdni zadevi) pritožnici pojasnjeno, zakaj stališče, kot ga ponovno podaja v obravnavani zadevi, češ da so lahko etažni lastniki dobili pravico uporabe na drugem (dodatnem) družbenem zemljišču, če je to postalo funkcionalno zemljišče, le z odločbo ali pogodbo proti plačilu, ni pravilno. 4 V skladu s 43. členom ZVEtL-1 sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti: (1) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, (3) preteklo redno rabo in (4) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. 5 Glej odločbe VSL I Cp 2184/2020, I Cp 284/2021, I Cp 645/2021 itd. 6 Vrhovno sodišče je v v citiranem sklepu namreč pojasnilo, da „se je že ob uveljavitvi ZVEtL v sodni praksi postopoma izoblikovalo spoznanje, da je treba pri urejanju pripadajočih zemljišč v naseljih mestnega značaja, ki so bila vsa v družbeni lastnini, dati prednost namenu, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam stavbe. To pa je, da ima vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišč, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Poleg tega je ob reševanju sporov postalo očitno, da ni mogoče vztrajati pri prvotnem izhodišču (iz ZVEtL), da so pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča najpomembnejši upravni akti iz časa gradnje, ampak je treba upoštevati druga merila (ureditev v naravi, pretekla raba in urbanistični standardi po izgradnji), ki pokažejo, ali se je obseg pripadajočega zemljišča po izgradnji spremenil (da je v prostoru prišlo do sprememb, s katerimi se je pripadajoče zemljišče povečalo, ob nespremenjeni površini spremenilo obliko ali zmanjšalo). Zakonodajalec (ZVEtL-1) je tako v uvodnih pojasnilih navedel, da je način ugotavljanja pripadajočega zemljišča lahko različen že glede na pravno podlago za pridobitev lastninske pravice. Opozoril je, da je npr. gradnja na tujem zemljišču v zasebni lasti po 24. in naslednjih členih ZTLR povzročila takojšnje pravne posledice glede pridobitve lastninske pravice na tistem zemljišču, ki je bilo ob izgradnji potrebno za redno rabo stavbe. V tem primeru poznejše spreminjanje potreb ali morebiti drugačne rabe zemljišča niso več učinkovale na stvarnopravnem področju glede zmanjšanja ali razširitve obsega pripadajočega zemljišča (statičen princip). Izrecno pa je poudaril, da je drugače pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih. Pri teh se je namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najpozneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamičen princip). Opozoril pa je tudi, da je bila pri pravici uporabe ena od bistvenih okoliščin za njeno pridobitev, ohranitev oziroma prenehanje tudi njeno dejansko izvajanje.“ 7 Primerjaj odločbe VSL I Cp 284/2021, I Cp 645/2021, I Cp 839/2021 itd. 8 Ki je bilo skupaj s povezovalnimi pešpotmi v okolici obravnavanih stavb izvzeto iz obsega pripadajočega zemljišča.