Jedro

Arbitražne odločbe lahko presojajo samo sodišča države, v kateri je bila arbitražna odločba izdana, oziroma sodišča države, katere zakon je bil za izdajo arbitražne odločbe uporabljen.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala razveljavitev tuje arbitražne odločbe, je sodišče prve stopnje zavrglo po 2. odst. 333. člena ZPP.

Pritožbi tožeče stranke je pritožbeno sodišče ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo. Menilo je, da bi moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku meritorno odločati.

Sklep pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Po 1. odst. 400. člena ZPP je dovoljena revizija samo zoper tisti sklep sodišča druge stopnje (če so izpolnjene tudi druge predpostavke revizije), s katerim je bil postopek pravnomočno končan.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Z njim torej postopka ni pravnomočno končalo. Revizija zoper omenjeni sklep zato ni dovoljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (4. odst. 400. člena ZPP v zvezi 2. odst. 389. člena ZPP ter 392. členom ZPP).

Revizijsko sodišče meni, da bo treba v nadaljevanju postopka najbrže preučiti vprašanje, ali je slovensko sodišče sploh pristojno za odločanje o tožbi na razveljavitev tuje arbitražne odločbe. V primeru ugotovitve, da to ni, bo treba odločiti po 3. odst. 16. člena ZPP.

Izpodbijana arbitražna odločba je tuja arbitražna odločba (1. odst. 97. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih - Ur. list SFRJ štev. 43/82). Iz člena V/1(e) Konvencije o priznanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb (Ur. list SFRJ, Mednarodne pogodbe štev. 11/81) in iz uvodnega besedila 1. odst. IX. člena Evropske konvencije o mednarodni trgovinski arbitraži (Ur. list SFRJ, Mednarodne pogodbe štev. 12/63) izhaja, da lahko presojajo arbitražne odločbe samo sodišča države, v kateri je bila arbitražna odločba izdana, oziroma sodišča države, katere zakon je bil za izdajo arbitražne odločbe uporabljen. Iz izpodbijane arbitražne odločbe izhaja, v kateri državi je bila izdana, pa tudi katero pravo je bilo uporabljeno. Članica obeh konvencij je tako Nemčija kot je bila to tudi bivša Jugoslavija. Glede na 1. odst. 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS štev. 1/91-I) veljata zato obe konvenciji tudi v Republiki Sloveniji z močjo, kot jo določa 8. člen Ustave Republike Slovenije. Zato pristojnosti slovenskega sodišča ni mogoče opirati na 2. odst. 484. člena ZPP, ki, ne glede na zgoraj navedeno, določa samo krajevno in stvarno pristojnost slovenskega sodišča takrat, kadar je treba odločati o odločbi arbitraže, za katero je merodajno slovensko pravo (primerjaj še: Sekolec - Razveljavitev arbitražnih odločb po našem pravu in evropski konvenciji o mednarodni trgovinski arbitraži, Pravnik št. 10-12/74 na strani 394 ter Triva - Građansko parnično procesno pravo, peto izmijenjeno i dopunjeno izdanje, 1983, stran 666).