Jedro

Zapornice in polzapornice so uvrščene med prometno opremo. Pri razmejevanju bremena stroškov vzdrževanja nivojskih prehodov pa jih je uvrstilo v breme tistega, ki je dolžan nositi stroške cestno prometne signalizacije, izhajajoč iz sistemske razlage zakona, upoštevaje da gre za naprave, ki udeležence cestnega prometa opozarjajo na prehod.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem opr. št. Ig 2003/00152 z dne 30. 5. 2003 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 1.101,01 EUR z obrestmi (2. točka izreka).

Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na plačilo stroškov vzdrževanja cestne signalizacije in zapornic na nivojskih prehodih čez železniško progo Dobova-Ljubljana in Metlika-Ljubljana. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala z določbami 1. odstavka 13. člena Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/1997; ZJC), 39. točke 14. člena ZJC, 5., 7., 14. in 28. člena Zakona o varnosti v železniškem prometu (Ur. l. RS, št. 85/2000; ZVZP), 29. člena ZVZP, 2.člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah ( Ur. l. RS, št. 46/2000) ter z določbami Obligacijskega zakonika o poslovodstvu brez naročila.

Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da se ni opredelilo do ugovorov, ki jih je podala tožena stranka, tako ne do ugovorov zoper plačilo stroškov polzapornic, kot tudi ne do ugovorov glede plačila stroškov, nastalih z drugimi deli železniške infrastrukture. Ne pove pa konkretno, do česa v zvezi z navedenimi ugovori naj se ne bi opredelilo. Prvostopno sodišče je zaradi razjasnitve posameznih spornih dejstev postavilo izvedenca, ki je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja, v dopolnitvi mnenja pa tudi na pripombe tožene stranke. Prvostopno sodišče je izvedenskemu mnenju utemeljeno sledilo, saj so tudi po oceni pritožbenega sodišča njegove ugotovitve argumentirane in prepričljive.

Ni res, da se sodišče ne bi opredelilo do ugovora tožene stranke, ali so tako zvani elementi, kot so hiška, magnetni tirni kontakt, relejna skupina, relejni vstavek, termični utripalec, napajalna naprava in kabli, progovna ali cestno prometna signalizacija oziroma oprema in kje se nahajajo, saj se je s tem, ko je sledilo ugotovitvam izvedenca v zvezi s tem, do tega vprašanja tudi opredelilo.

Izvedenec je dovolj konkretno odgovoril na vprašanja v zvezi z elementi, ki naj bi sestavljali stroške za vzdrževanje naprav za zavarovanje cestnih prehodov. Trditve pritožnika, da je zamolčal, da služijo železniški signalizaciji in da ne ležijo na nivojskem prehodu, pa so neosnovane.

Prvostopno sodišče je pravilno interpretiralo določbe ZJC in ZVZP, ki so relevantnega pomena za presojo vprašanja, kdo je dolžan nositi stroške vzdrževanja zapornic in polzapornic in pravilno zaključilo, da je to breme upravljavca ceste. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlago prvostopnega sodišča in se ji pridružuje.

Prvostopno sodišče je pojasnilo, da so zapornice in polzapornice uvrščene med prometno opremo. Pri razmejevanju bremena stroškov vzdrževanja nivojskih prehodov pa jih je uvrstilo v breme tistega, ki je dolžan nositi stroške cestno prometne signalizacije, izhajajoč iz sistemske razlage zakona, upoštevaje da gre za naprave, ki udeležence cestnega prometa opozarjajo na prehod.

Določbe Zakona o železniškem prometu in 4. člena ZVZP, na katere se v podporo svojim stališčem sklicuje pritožnik, ne dajejo relevantnega odgovora na za v tej zadevi sporno vprašanje. Razlaga, ki jo ponuja pritožnik, da gre pri zapornicah in polzapornicah v smislu ZJC za napravo za označevanje roba vozišča oziroma vodenje prometa ob delnih zaporah vozišča, ni sprejemljiva.

Obvestilo Ministrstva za promet z dne 13. 9. 2001 je prvostopno sodišče zgolj omenilo, ni pa nanj oprlo svoje sodbe, kot to trdi pritožnik. Mnenje omenjenega ministrstva ne more imeti razlagalne moči. Zato se sodba tudi na mnenje z dne 31. 1. 2002 ne bi mogla opreti.

Prvostopno sodišče je pravilno in popolno ugotovilo pravnoodločilno dejansko stanje in pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti nobene od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353.člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.