Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se ob zavrnitvi pritožbe tožene stranke in upoštevanju pritožbene spremembe o zamudnih obrestih sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: Tožena stranka - zavarovalnica je dolžna plačati tožnici K. M.,... odškodnino v znesku 6.259,39 EUR (prej 1.500.000 SIT) s 13,5% zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2002 do 4.6.2002 in zakonske zamudne obresti od 5.6.2002 do plačila, od zneska 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT) zakonske zamudne obresti od 30.10.2001 do 31.12.2001, od 1.1.2002 do 25.1.2002 pa 13% zamudne obresti ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.280,25 EUR (prej 306.798,36 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.6.2002 dalje do plačila.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 322,43 EUR (prej 77.268 SIT).

Revizija se zavrže v obsegu odločitve o znesku 127,21 EUR (prej 30.484 SIT).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 1.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, poleg tega pa naj bi plačala tudi zakonske zamudne obresti od zneska 20.454,97 SIT od 19.9.2001 dalje do 4.12.2001. Naložilo ji je tudi, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 306.798,36 SIT z zamudnimi obrestmi od 4.6.2002 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama tožeče in tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, naj plača tožnici odškodnino v znesku 700.000 SIT s 13,5% zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do 4.6.2002 in zakonske zamudne obresti od 5.6.2002 dalje do plačila ter od zneska 1.000.000 SIT zakonske zamudne obresti od 30.10.2001 do 31.12.2001, od 1.1.2002 do 25.1.2002 pa 13,5% zamudne obresti. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 160.161,40 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. V ostalem je pritožbi zavrnilo in tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki plača njene pritožbene stroške v znesku 25.568 SIT.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka, kar pomeni, da izpodbija odločitev o znesku odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 2.300.000 SIT ter premoženjske škode v višini 30.484 SIT. Uveljavlja revizijske razloge iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo poleg prisojene odškodnine v znesku 1.700.000 SIT tožnici priznana še nadaljnja odškodnina v znesku 2.330.484 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 2.300.000 SIT od 30.10.2001 dalje do 4.6.2002 ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.2002 dalje do plačila, od zneska 30.484 SIT pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2001 dalje do plačila. Odškodnina, priznana tožnici za nepremoženjsko škodo, je prenizka, ker je bilo premalo upoštevano tako obdobje, v katerem je tožnica prestajala telesne bolečine različnih stopenj, kot tudi dejstvo, da njene osebne razmere pogojujejo odškodnino v zahtevani višini 2.500.000 SIT za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. To velja tudi za prestani strah. Tožnica je namreč poklicna violinistka in profesorica violinske vzgoje. Ima velike težave pri uglaševanju svoje violine, igranju v višji legi violine, pri široki postavitvi prstov na klavirju. V svoje poklicno in umetniško ustvarjanje mora zaradi posledic škodnega dogodka vlagati več truda. Pri tem se sklicuje na ugotovitve izvedenca, po katerih tožničino levo zapestje ni popolnoma iztegljivo, omejen pa je tudi upogib sklepa med dlančnico in levim palcem. Zato je vprašljiv tožničin nadaljnji profesionalni razvoj in nadaljnja profesionalna kariera. Končno je neutemeljeno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek iz naslova prevoznih stroškov za potrebe zdravljenja v znesku 30.484 SIT.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena, delno pa ni dovoljena.

Tožnica je v prometni nesreči dne 21.5.2001 utrpela zvin levega palca, udarnino desne podlahti in stisk leve strani prsnega koša. Že opis prizadejanih poškodb, posebej pa mnenje izvedenca medicinske stroke, sicer ne moreta potrditi, da je utrpela znatno škodo, za kar se zavzema revizija, vendar pa nekatere druge okoliščine, ki sta jih ugotovili sodišči nižjih stopenj, omogočajo ustrezno zvišanje odškodnine iz naslova prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tem obsegu je odškodnina za prestane fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 600.000 SIT odmerjena v skladu z dejanskimi ugotovitvami, pri čemer jo je mogoče postaviti celo v gornje meje odškodnin za podobne primere škod, obravnavanih v sodni praksi. Ni mogoče prezreti, da je tožnica hude telesne bolečine prestajala le en dan, nakar so ji postopoma v dobrih treh tednih s spreminjanjem v lažje ponehale. Tudi tritedenska nošnja mavca v predelu dlani leve roke je pri odmeri višine odškodnine prišla do primernega odraza. V tej smeri revizija izpodbijani sodbi nepravilnosti neutemeljeno očita.

Odškodnina za prestani strah in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti pa je, kot je povedano, v sodbi sodišča druge stopnje prenizko odmerjena. Revizijsko sodišče v ugotovljenem dejanskem stanju ne najde podlage za znižanje odškodnine za strah od zneska 400.000 SIT na 300.000 SIT in odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti od zneska 1.500.000 SIT na znesek 800.000 SIT. Sodišče druge stopnje je glede na razloge izpodbijane sodbe očitno premalo upoštevalo načelo individualizacije odškodnine, ki je v tem, da je ob siceršnjem upoštevanju višine odškodnin za podobne primere sodne prakse treba upoštevati tudi okoliščine na strani oškodovanca, ki lahko nudijo podlago za ugotavljanje večjega obsega škode in s tem v zvezi za višjo odmero odškodnine. To sledi tudi iz določbe 200. člena ZOR. Brez upoštevanja individualnih okoliščin na strani tožnice bi najbrž odločitvi sodišča druge stopnje bilo mogoče pritrditi: posledice poškodbe, ki so locirane le v levem zapestju in sklepu med dlančnico in palcem leve roke, na pogled niso znatne. V vsakdanjem življenju jo sicer prizadevajo, vendar po izvedenčevih ugotovitvah ne v veliki meri. Grobi oprijem leve roke je mogoč, možen je tudi pincetni oprijem. Podana je lažja omejena gibljivost pri dvigovanju levega zapestja, pri približevanju palca proti mezincu in tudi pri upogibu osnovnega členka palca. Vendar pa vse navedene ocene, upoštevajoč tudi ugotovljeno 5% zmanjšanje življenjske aktivnosti, veljajo na splošno, v tožničinem primeru pa se pokaže nekaj drugega, kar omogoča ugotovitev takšnega obsega škode, ki pogojuje odmero višje odškodnine od tiste, ki je določena iz naslova strahu in zmanjšanja življenjskih aktivnosti v izpodbijani sodbi. Tožnica je namreč poklicna violinistka in profesorica violinske vzgoje. Gibljivost palčnega sklepa je pri tožničinem poklicu ključnega pomena, zaradi česar ima revizija prav, ko poudarja, da "ima tožnica velike težave pri uglaševanju violine, igranju v višji legi violine, pri široki postavitvi prstov na klavirju in da mora torej v svoje poklicno in umetniško ustvarjanje zaradi posledic škodnega dogodka vlagati bistveno več truda in odpovedovanja ter naporov in volje, kakor pa ga je vlagala poprej". V razlogih izpodbijane sodbe te okoliščine niso bile ustrezno upoštevne.

Po povedanem je torej odškodnina za strah in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, dosojena v izpodbijani sodbi, prenizka. Glede na dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje določbi 200. in 203. člena ZOR pri določitvi višine odškodnine v opisanem obsegu uporabilo pravilno. Pri tem je tudi pri določitvi višine odškodnine za prestani strah upoštevalo predvsem strah, ki ga je tožnica prestajala zaradi bojazni, ali bo še lahko igrala violino oziroma ali jo bo še lahko igrala v prejšnjem obsegu. Zniževanje odškodnine za strah od 400.000 SIT na 300.000 SIT in odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti od 1.500.000 SIT na 800.000 SIT (skupno torej za 800.000 SIT) nima utemeljitve v ugotovljenih dejstvih. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da je glede odločitve o višini odškodnine za prej opisano nepremoženjsko škodo vzpostavilo sodbo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da celotna dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo predstavlja znesek 2.500.000 SIT. Ker je tožena stranka znesek 1.000.000 SIT tožnici že poravnala, je torej dolžna plačati še znesek 1.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kakor jih je določilo že sodišče druge stopnje.

Sprememba sodbe sodišča druge stopnje pa je v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi spremembo stroškovnega dela sodbe sodišča prve stopnje in sodbe sodišča druge stopnje. Pri tem je bilo uporabljeno pravilo, ki sledi iz določbe drugega odstavka 154. člena ZPP. Ob vzpostavitvi odločitve, sprejete v sodbi sodišča prve stopnje o glavni stvari, je revizijsko sodišče tudi o plačilu pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, odločilo v skladu s sodbo prvega sodišča. Uspeh tožeče stranke pred pritožbenim sodiščem je bil neznaten, saj je uspela le glede izreka o teku zakonskih zamudnih obresti. Ker je istočasno tožena stranka s svojim pritožbenim predlogom (glede na revizijsko odločitev) propadla, je bilo treba o stroških na pritožbeni stopnji odločiti z izrekom, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Revizijsko sodišče pa šteje, da je uspeh tožeče stranke v revizijskem postopku bil približno polovičen, zaradi česar ji je bilo treba priznati polovico od priglašenih stroškov v zvezi z vložitvijo revizije in jih naložiti v plačilo toženi stranki. V znesku slovenskih tolarjev prijavljene revizijske stroške v višini 154.537 SIT je revizijsko sodišče opredelilo v višini 644,87 EUR, polovica torej znaša 322,43 EUR. Tolikšen znesek revizijskih stroškov je torej tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki zaradi njenega revizijskega uspeha.

Revizija pa ni dovoljena, kolikor sodbi sodišča druge stopnje očita napačno odločitev o zavrnitvi zneska premoženjske škode v višini 30.484 SIT. Uveljavljena odškodnina za nastalo premoženjsko škodo namreč temelji na drugačnih dejanskih in pravnih podlagah kakor odškodnina zaradi nastale nepremoženjske škode. Zato je treba dovoljenost revizije v tem obsegu po določbi 367. člena ZPP ločeno obravnavati. Po določbi drugega odstavka navedene zakonske določbe je namreč v premoženjskih sporih revizija dovoljena le tedaj, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172.93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Ker takšnega zneska uveljavljana odškodnina ne presega, je bilo treba odločiti o zavrženju revizije na podlagi določbe 377. člena ZPP.