Jedro

Ob izkazani domnevni bazi v zvezi s trajnejšo nelikvidnostjo obramba glede večje vrednosti dolžnikovega premoženja od obveznosti do upnikov ni relevantna. Upniki insolventnosti niso utemeljevali z morebitno dolgoročno plačilno nesposobnostjo dolžnika (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP), temveč so predlog za začetek stečajnega postopka oprli na domnevo trajnejše nelikvidnosti, ki je glede na dolžnikov skupni dolg in redne prejemke podana ter je tudi ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na obstoj oziroma vrednost dolžnikovega nepremičnega (nelikvidnega) premoženja.

Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga upnikov za začetek postopka osebnega stečaja je kljub temu pravilen iz drugih razlogov. Verjetno izkazane terjatve praktično v celoti izvirajo iz zakonite preživnine za mladoletne otroke, ki so v postopku osebnega stečaja opredeljene kot prednostne terjatve. Te se iz splošne razdelitvene mase poplačajo pred navadnimi in podrejenimi terjatvami (prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 359. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP), zanje pa se tudi ne uporabljajo določbe 131., 132., 280. in 281. člena ZFPPIPP, ki urejajo nedovoljenost izvršbe in zavarovanja, prekinitev postopka izvršbe in zavarovanja ter pravne posledice začetka stečajnega postopka za ločitvene in izločitvene pravice (drugi odstavek 390. člena ZFPPIPP). Obravnavane preživninske terjatve so predmet dveh že začetih izvršilnih postopkov, ki zaenkrat potekata (le) z rubežem dolžnikove plače in denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. Za prisilno izterjavo preživninskih terjatev lahko upniki posežejo tudi na drugo premoženje dolžnika in to možnost ohranijo tudi v primeru, da se nad premoženjem dolžnika začne stečajni postopek (drugi odstavek 390. člena ZFPPIPP). Tak njihov položaj oziroma odsotnost vpliva stečaja na izterjavo preživninskih terjatev utemeljuje sklepanje, da samo s takimi terjatvami načeloma ni mogoče utemeljiti začetka postopka osebnega stečaja, če bodo lahko v celoti poplačane v izvršbi oziroma izven stečaja. V takem primeru namreč vodenje postopka osebnega stečaja ne bi bilo skladno z njegovim namenom (382. člen ZFPPIPP).

V konkretnem primeru se je izkazalo, da se obravnavane preživninske terjatve prvega, drugega in tretjega upnika že prisilno izterjujejo v izvršbi, na katero predlagani stečaj ne bi vplival, oziroma da lahko upniki neodvisno od stečaja dosežejo celotno poplačilo svojih terjatev s prisilno prodajo dolžnikovega nepremičnega premoženja. Upniki niso z ničimer pojasnili, zakaj tega niso poskusili storiti, čeprav je bil že njihov prejšnji predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem istega dolžnika pravnomočno zavrnjen (VSL sklep Cst 204/2022 z dne 7. 7. 2022). S svojimi prednostnimi (preživninskimi) terjatvami zato ne morejo doseči začetka postopka osebnega stečaja nad premoženjem dolžnika, temveč bi jih lahko v tem postopku prijavili, če bi bil začet na podlagi kakšne druge terjatve.

Takšna druga terjatev v konkretnem primeru ni izkazana. Predlog za začetek stečajnega postopka se poleg preživninskih terjatev opira še na terjatvi četrte upnice iz naslova uporabnine za vikend in stroškov izvršbe za stike z otroki. Ugotovitev sodišča prve stopnje o neizkazanosti terjatve za plačilo uporabnine je prestala pritožbeni preizkus, preostala terjatev v zvezi s plačilom izvršilnih stroškov (248,58 EUR) pa je prenizka, da bi lahko utemeljevala začetek stečajnega postopka, ki bi v primerjavi z navedeno terjatvijo in v okoliščinah konkretnega primera za dolžnika pomenil nesorazmeren ukrep. Zanj bi namreč stečaj ustvaril dodatne obveznosti (383.b in 384. člen ZFPPIPP) in mu tudi omejil poslovno sposobnost (386. člen ZFPPIPP), v zvezi s stečajem pa bi nastali še dodatni stroški, ki bi bremenili stečajno maso. Ker bi bile te posledice glede na izrazito nizko vrednost terjatve četrte upnice in siceršnji obstoj dolžnikovega premoženja, iz katerega se lahko (tako kot preostali upniki) v celoti poplača izven stečaja, pretirane, in ker obenem niso izkazane nobene druge terjatve, ki bi samostojno utemeljevale začetek postopka osebnega stečaja, vodenje tega postopka tudi v tem primeru ne bi bilo skladno z njegovim namenom (382. člen ZFPPIPP).

Standard verjetnosti je predvsem kvalitativen, zato četrta upnica ne more uspeti z očitkom, da je za svoje trditve ponudila več dokazov kot dolžnik. Trditev je verjetno izkazana, ko so razlogi v prid tej trditvi prepričljivejši (ne pa nujno številčnejši) od razlogov, ki govorijo proti njej, pri napolnjevanju dokaznega standarda pa je treba upoštevati tudi naravo posega in usodnost posledic odločitve za predlagatelja in prizadeto osebo. Zato samo po sebi ni odločilno, da se je dolžnik glede določenega zatrjevanega dejstva dokazno branil le s svojo izpovedjo, četrta upnica pa je poleg svoje izpovedbe ponudila še listinske dokaze.

Če določena ugotovitev samostojno temelji na nespornih trditvah strank, jim sodišče z neizvedbo dokazov ne more odvzeti možnosti obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Upniki sami krijejo svoje pritožbene stroške in morajo v 15 dneh od vročitve tega sklepa dolžniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 841,50 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnikov (dolžnikove nekdanje žene in njunih mladoletnih otrok) za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom in jim naložilo, da v korist proračuna povrnejo stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2.Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo upniki, ki višjemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni in predlogu za začetek stečaja ugodi, sicer pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglašajo tudi stroške.

3.Na pritožbo upnikov je odgovoril dolžnik, ki se zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Prav tako priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da je pogoj za začetek stečajnega postopka insolventnost dolžnika, ki jo opredeljuje kot trajnejšo nelikvidnost ali kot dolgoročno plačilno nesposobnost. Predlog za začetek stečajnega postopka so upniki oprli na domnevo trajnejše nelikvidnosti dolžnika iz prve alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da dolgovi dolžnika znašajo približno 7.000,00 EUR in presegajo trikratnik njegovih rednih mesečnih dohodkov (3 x 1.300,00 EUR = 3.900,00 EUR), a je zaključilo, da je dolžnik domnevo trajnejše nelikvidnosti uspel izpodbiti, saj je redno zaposlen, dolgove po sklepih za izvršbo plačuje (maja 2025 je plačal 800,00 EUR) in je solastnik nepremičnin na Hrvaškem (vikend na otoku ...) in v Sloveniji (stanovanjska hiša v A.), katerih vrednost bistveno presega znesek njegovih dolgov, ki jih bo zato zmogel poplačati.

6.Ugotovljena višina dolžnikovih dolgov je povezana z zaključkom sodišča prve stopnje, da četrta upnica ni verjetno izkazala svoje terjatve za plačilo 151.973,40 EUR uporabnine za vikend na otoku ..., saj ni dokazala, da bi ji dolžnik s tem, ko ji ni želel izročiti ključev, od oktobra 2020 dalje onemogočal uporabo tega vikenda. Teh ugotovitev pritožbene navedbe ne uspejo omajati. Standard verjetnosti je predvsem kvalitativen, zato četrta upnica ne more uspeti z očitkom, da je za svoje trditve ponudila več dokazov kot dolžnik. Trditev je namreč verjetno izkazana, ko so razlogi v prid tej trditvi prepričljivejši (ne pa nujno številčnejši) od razlogov, ki govorijo proti njej, pri napolnjevanju dokaznega standarda pa je treba upoštevati tudi naravo posega in usodnost posledic odločitve za predlagatelja in prizadeto osebo. Zato samo po sebi ni odločilno, da se je dolžnik glede uporabe vikenda dokazno branil le s svojo izpovedjo, četrta upnica pa je poleg svoje izpovedbe ponudila še listinske dokaze (SMS pozive za izročitev ključev, sodbo sodišča v ... P 1111/2021 z dne 26. 2. 2025 o motenju posesti, tožbo pred Okrožnim sodiščem na Ptuju z dne 12. 2. 2024 za plačilo uporabnine in potrdilo Policijske postaje ... z dne 1. 7. 2022 o tem, da je 6. 2. 2022 zahtevala policijsko posredovanje zaradi dolžnikovega preprečevanja uporabe vikenda).

7.Navedeni listinski dokazi ne zmorejo ovreči dejanskih zaključkov iz izpodbijanega sklepa. Zgolj vložitev tožbe za plačilo uporabnine, o kateri še ni bilo odločeno, ne utemeljuje verjetnosti iztoževane terjatve. Hrvaško sodišče je sicer ugodilo tožbi četrte upnice zoper dolžnika zaradi prepovedi vznemirjanja njene solastninske pravice na obravnavanem vikendu, vendar je to storilo z zamudno sodbo, zoper katero se je dolžnik pritožil zaradi bistvene postopkovne kršitve, saj naj mu tožba ne bi bila pravilno vročena v odgovor. Upoštevaje navedene okoliščine, ki jih upniki niso prerekali, tudi taka sodba ne pripomore k verjetni izkazanosti terjatve za plačilo uporabnine. Enako velja za potrdilo hrvaške policije (sestavljeno v hrvaškem jeziku), ki izkazuje le, da sta za policijsko posredovanje 6. 2. 2022 na vikendu zaprosila tako četrta upnica kot dolžnik, konkretnih ugotovitev o njunih dejanskih ravnanjih pa ne vsebuje.

8.Izpovedbi četrte upnice sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo, saj jo je ocenilo kot neverodostojno (pri njej je zaznalo očiten interes za uspeh s predlogom). Četrta upnica, ki tega dela dokazne ocene v pritožbi konkretno ne problematizira, se že zato neuspešno sklicuje na svojo izpovedbo. Del te izpovedbe, da je dvakrat sama zamenjala ključavnico vikenda, je sodišče prve stopnje povezalo z njenimi pozivi za izročitev ključev (SMS sporočila), ki jih je razumelo tako, da je ključavnico zamenjala takrat, ko ji dolžnik ključev po pozivu ni izročil. Da bi bilo takšno razumevanje omenjene korespondence napačno in zakaj, iz pritožbe ni razbrati. Razumno sklepanje sodišča prve stopnje, da je četrta upnica dejansko imela dostop do vikenda, je zato prestalo pritožbeni preizkus. To, da sta nato oba z dolžnikom (ki sta sicer nesporno polovična solastnika obravnavane nepremičnine) tudi v nadaljevanju menjala ključavnico, le še utrjuje presojo, da takšna ravnanja nobenemu od njiju niso mogla onemogočiti uporabe vikenda. Takšna presoja utemeljeno upošteva tako konkretne okoliščine primera (porušenost odnosov med dolžnikom in četrto upnico, ki ni zaznamovala le konkretnega primera, temveč je nazorno razvidna tudi iz procesnega gradiva, ki se nanaša na druge sodne postopke med njima) kot usodnost posledic odločitve za dolžnika (ki mu grozi osebni stečaj). Zato ne drži, da je zaključek o nedokazanosti zatrjevanega preprečevanja uporabe vikenda zmoten oziroma celo arbitraren. Ker navedeni razlogi samostojno utemeljujejo presojo sodišča prve stopnje, da terjatev četrte upnice za plačilo uporabnine (151.973,40 EUR) ni verjetno izkazana po temelju, upniki ne morejo uspeti s pritožbenimi očitki v zvezi z izkazovanjem višine iste terjatve. Stališča sodišča prve stopnje o nedokazani višini te terjatve torej niso relevantna, kar izključuje tudi utemeljenost očitkov o neenaki obravnavi četrte upnice (ki naj bi bila storjena pri dokazovanju višine uporabnine in vrednosti dolžnikovega premoženja) in o nasprotju med razlogi izpodbijanega sklepa (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

9.Upniki glede na navedeno s pritožbo niso uspeli izpodbiti ugotovljene višine skupnega dolžnikovega dolga (približno 7.000,00 EUR). Kljub temu imajo prav, da ta dolg presega trikratnik rednih mesečnih dohodkov dolžnika in da se zato njegova trajnejša nelikvidnost domneva (prva alineja 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je dolžnik to domnevo uspel izpodbiti, ker je redno zaposlen, ker dolgove po sklepih za izvršbo plačuje (maja 2025 je plačal 800,00 EUR) in ker je solastnik nepremičnin na Hrvaškem (vikend na otoku ...) in v Sloveniji (stanovanjska hiša v A.), katerih vrednost bistveno presega znesek njegovih dolgov, ki jih bo zato zmogel poplačati. Tej presoji pritožniki utemeljeno nasprotujejo. Ob izkazani domnevni bazi v zvezi s trajnejšo nelikvidnostjo (ki že vključuje dolžnikovo redno zaposlitev in skupen znesek dolga) obramba glede večje vrednosti premoženja od obveznosti do upnikov ni relevantna. Upniki namreč insolventnosti niso utemeljevali z morebitno dolgoročno plačilno nesposobnostjo dolžnika (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP), temveč so predlog za začetek stečajnega postopka oprli na domnevo trajnejše nelikvidnosti, ki je glede na dolžnikov skupni dolg in redne prejemke podana ter je tudi ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na obstoj oziroma vrednost dolžnikovega nepremičnega (nelikvidnega) premoženja.

10.Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga upnikov za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom je ne glede na navedeno pravilen iz drugih razlogov. Izhodišče te presoje je v naravi verjetno izkazanih terjatev, ki praktično v celoti izvirajo iz zakonite preživnine za mladoletne otroke (prvemu, drugemu in tretjemu upniku je dolžnik ob vložitvi predloga dolgoval skupno 7.545,09 EUR, do izdaje izpodbijanega sklepa pa je plačal 800,00 EUR). Te terjatve so v postopku osebnega stečaja opredeljene kot prednostne terjatve, ki se iz splošne razdelitvene mase poplačajo pred navadnimi in podrejenimi terjatvami (prvi odstavek 390. člena ZFPPIPP in prvi odstavek 359. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP), zanje pa se tudi ne uporabljajo določbe 131., 132., 280. in 281. člena ZFPPIPP, ki urejajo nedovoljenost izvršbe in zavarovanja, prekinitev postopka izvršbe in zavarovanja ter pravne posledice začetka stečajnega postopka za ločitvene in izločitvene pravice (drugi odstavek 390. člena ZFPPIPP). To pomeni, da je izvršbo za izterjavo preživnine dopustno začeti tudi zoper dolžnika, nad premoženjem katerega je začet postopek osebnega stečaja, oziroma da začetek osebnega stečaja ne vpliva na že začeto izvršbo za izterjavo preživnine. Glede poplačila takšnih terjatev veljajo v izvršbi in stečaju nekoliko različna pravila, ki so v določenih položajih (zlasti, če se poplačilo lahko opravi iz dolžnikove nepremičnine) za upnike ugodnejša v izvršbi. Preživninske terjatve se namreč pri prodaji nepremičnine v izvršbi poplačajo tudi pred terjatvami, zavarovanimi z zastavno pravico (197. in 198. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), v stečaju pa ne.

11.Obravnavane preživninske terjatve so predmet že začetih izvršilnih postopkov pred Okrajnim sodiščem na Ptuju (I 254/2021 in I 397/2024), ki glede na predlogu upnikov priložene listine zaenkrat potekata (le) z rubežem dolžnikove plače in denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet. Za prisilno izterjavo preživninskih terjatev lahko upniki posežejo tudi na drugo premoženje dolžnika in to možnost ohranijo tudi v primeru, da se nad premoženjem dolžnika začne stečajni postopek (drugi odstavek 390. člena ZFPPIPP). Tak njihov položaj oziroma odsotnost vpliva stečaja na izterjavo preživninskih terjatev utemeljuje sklepanje, da samo s takimi terjatvami načeloma ni mogoče utemeljiti začetka postopka osebnega stečaja, če bodo lahko v celoti poplačane v izvršbi oziroma izven stečaja. V takem primeru namreč vodenje postopka osebnega stečaja ne bi bilo skladno z njegovim namenom (382. člen ZFPPIPP).

12.To zlasti velja v okoliščinah konkretnega primera, v katerem je bilo ugotovljeno, da vrednost dolžnikovega nepremičnega premoženja zadošča za poplačilo njegovih dolgov. Kot je bilo pojasnjeno, vrednost tega premoženja sicer ne vpliva na domnevo dolžnikove trajnejše nelikvidnosti, vendar pa ni brez pomena pri presoji, ali se lahko na to domnevo uspešno sklicujejo upniki prednostnih (preživninskih) terjatev, ki zoper dolžnika že vodijo izvršbo in ki se jim ta položaj z morebitnim začetkom stečajnega postopka ne bi spremenil. Višje sodišče je zato s tega vidika presojalo tudi pritožbene očitke v zvezi z ugotovljeno vrednostjo dolžnikovega nepremičnega premoženja.

13.Pritožniki zmotno menijo, da je sodišče prve stopnje slepo sledilo dolžnikovim navedbam o vrednosti njegovega nepremičnega premoženja (ki naj bi znašala najmanj 300.000,00 EUR), saj ni ugotovilo konkretne vrednosti tega premoženja, temveč le, da bistveno presega 7.000,00 EUR oziroma znesek dolžnikovih dolgov. Prav tako ne drži, da je sodišče s to ugotovitvijo četrto upnico postavilo v neenak položaj (ker jo je zavzelo brez izvedbe dokazov, upničin dokaz z izvedencem glede višine zatrjevane uporabnine pa je zavrnilo). Kot je bilo pojasnjeno, četrta upnica terjatve iz naslova uporabnine že po temelju ni izkazala. Stališča sodišča prve stopnje o višini te terjatve zato niso relevantna, kar izključuje neenako obravnavo četrte upnice in tudi očitano nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa o višini uporabnine in vrednosti dolžnikovega premoženja (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

14.Prav tako ni res, da ugotovitev o vrednosti dolžnikovega nepremičnega premoženja nima podlage. Pritožniki ne izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dolžnik solastnik nepremičnine na Hrvaškem (vikend na otoku ...) in nepremičnin 6/5 in 6/1, k. o. A. (stanovanjska hiša), njegov solastniški delež pa po podatkih spisa znaša 1/2 (glede vikenda to izhaja že iz trditev upnikov, glede stanovanjske hiše v A. pa tudi iz pravnomočne sodbe VSM I Cp 519/2024 z dne 11. 2. 2025 v zvezi z delno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju P 19/2021 z dne 24. 2. 2022). Ugotovitev, da vrednost tega premoženja bistveno presega 7.000,00 EUR, utemeljujejo že trditve upnikov, ki so vikend na Hrvaškem opisali kot nadstandardni moderni počitniški objekt z 82 m² uporabne površine ter novim pohištvom, notranjo opremo, kuhinjo, kuhinjskimi aparati in kopalnico, pred hišo pa je še 18 m² terase z avtomatskim senčilom in pa parkirni prostor za dve vozili, kar je razvidno tudi iz predlogu priloženih fotografij. Poleg tega so trdili, da tržna najemnina za takšno nepremičnino v hladnejšem obdobju (od januarja do maja in od novembra do decembra) znaša 160,00 EUR na dan oziroma 4.800,00 EUR na mesec, v toplejšem obdobju pa je še višja (junija in septembra znaša 200,00 EUR na dan oziroma 6.000,00 EUR na mesec, julija in avgusta pa celo 250,00 EUR na dan oziroma 7.500,00 EUR na mesec). K temu je dodati še polovični solastniški delež dolžnika na nepremičnini na naslovu A. 19c, kjer je po neprerekanih trditvah dolžnika poslovno stanovanjski objekt v izmeri 500 m², tam pa imajo upniki prijavljeno tudi stalno bivališče.

15.Dolžnik je podal ločeno oceno vrednosti obeh nepremičnin (300.000,00 EUR za nepremičnino na ... in 400.000,00 EUR za nepremičnino v A.), upniki pa so te trditve sicer prerekali, vendar le na splošno, niso pa jim opredeljeno nasprotovali na način, da bi bili vrednosti ene ali druge nepremičnine lahko sporni tudi v izrazito nizki višini, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, oziroma v višini, ki bi že z vidika vsake posamezne nepremičnine omogočala celotno poplačilo izkazanih terjatev (niso npr. zatrjevali, da bi bila ena ali druga nepremičnina praktično brez vrednosti in prav tako niso navedli morebitnih dejstev, ki bi negativno vplivala na vrednost teh nepremičnin). Zato v tej zadevi ne more biti sporno, da bi že dolžnikov delež na eni ali drugi nepremičnini zadoščal za poplačilo njegovega dolga v približni vrednosti 7.000,00 EUR (drugi odstavek 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Sicer pa ugotovitev, da je dolžnikovo nepremično premoženje bistveno vrednejše od 7.000,00 EUR, prestane pritožbeni preizkus tudi neodvisno od doslej navedenih razlogov oziroma tudi v primeru, če bi se dolžnikove trditve v tem delu lahko štele kot sporne. Ugotovitev najmanj takšne vrednosti (ki je precej bližje ničelni kot pa zatrjevani vrednosti vsake od nepremičnin) se namreč ponuja sama po sebi in ob odsotnosti trditev o morebitnih pomanjkljivostih ali napakah obravnavanega premoženja ne terja dodatnega strokovnega znanja oziroma dokazovanja (z izvedencem ali drugače). Takšno znanje in dokazovanje bi bilo lahko potrebno za ugotavljanje natančnejše oziroma višje vrednosti dolžnikovega premoženja, ki pa se v konkretnem primeru ni izkazala za relevantno, saj zadošča že ugotovitev, da presega 7.000,00 EUR. Morebitni zaključek, da je vrednost posamezne nepremičnine še nižja, se glede na njune opisane lastnosti upira razumni presoji, ki jo narekujejo že splošne življenjske izkušnje in znanje. Ker obravnavana ugotovitev vrednosti samostojno temelji na prej povzetih in nespornih trditvah strank glede lastnosti tega premoženja, sodišče prve stopnje upnikom ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

16.Izkazalo se je, da se preživninske terjatve prvega, drugega in tretjega upnika že prisilno izterjujejo v izvršbi, na katero predlagani stečaj ne bi vplival, oziroma da lahko ti upniki neodvisno od stečaja dosežejo celotno poplačilo svojih terjatev s prisilno prodajo dolžnikovega nepremičnega premoženja (že tistega, ki leži v Sloveniji). Upniki tudi niso z ničimer pojasnili, zakaj tega niso poskusili storiti, posebej po tem, ko je bil že njihov prejšnji predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem istega dolžnika pravnomočno zavrnjen (VSL sklep Cst 204/2022 z dne 7. 7. 2022). S svojimi prednostnimi (preživninskimi) terjatvami zato ne morejo doseči začetka postopka osebnega stečaja nad premoženjem dolžnika, temveč bi jih lahko v tem postopku prijavili, če bi bil začet na podlagi kakšne druge terjatve.

17.Takšna druga terjatev v konkretnem primeru ni izkazana. Predlog za začetek stečajnega postopka se poleg preživninskih terjatev opira še na terjatvi četrte upnice iz naslova uporabnine za vikend na otoku ... (151.973,40 EUR) in stroškov izvršbe za stike z otroki (248,58 EUR). Da je ugotovitev sodišča prve stopnje o neizkazanosti terjatve za plačilo uporabnine prestala pritožbeni preizkus, je bilo že pojasnjeno. Preostala terjatev četrte upnice v zvezi s plačilom izvršilnih stroškov pa je prenizka, da bi lahko utemeljevala začetek stečajnega postopka, ki bi v primerjavi z navedeno terjatvijo in v okoliščinah konkretnega primera za dolžnika pomenil nesorazmeren ukrep (na kar je slednji tudi opozarjal). Zanj bi namreč stečaj ustvaril dodatne obveznosti (383.b in 384. člen ZFPPIPP) in mu tudi omejil poslovno sposobnost (386. člen ZFPPIPP), v zvezi s stečajem pa bi nastali še dodatni stroški, ki bi bremenili stečajno maso. Ker bi bile te posledice glede na izrazito nizko vrednost terjatve četrte upnice in siceršnji obstoj dolžnikovega premoženja, iz katerega se lahko (tako kot preostali upniki) v celoti poplača izven stečaja, pretirane, in ker obenem niso izkazane nobene druge terjatve, ki bi samostojno utemeljevale začetek postopka osebnega stečaja, vodenje tega postopka tudi v tem primeru ne bi bilo skladno z njegovim namenom (382. člen ZFPPIPP).

18.Višje sodišče je z navedenimi razlogi odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

19.Stroškovni del izreka temelji na določbah 129. člena ZFPPIPP in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Upniki v postopku zaradi insolventnosti sami krijejo svoje stroške, ker pa so s pritožbo propadli, so dolžni dolžniku povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) odmerilo na 841,50 EUR. Dolžniku je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (5. točka tar. št. 37 OT), ki znaša 1.375 točk in vključuje tudi konferenco s stranko, priznalo pa mu je še 2 % materialnih stroškov. Navedeni znesek mu morajo upniki plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

-------------------------------

1Glej npr. Zobec, J. v: Ude, L., in Galič, A. (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, str. 331, 334.

Zveza:

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 14, 14/2, 14/2-3, 14/3, 14/3-1, 131, 132, 280, 281, 359, 359/1, 382, 383b, 384, 386, 390, 390/1, 390/2

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 197, 198

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.