Jedro

Določilo prvega odstavka 89. člena ZKP ne dopušča oziroma ne določa vrnitve v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo zoper odločbo o spremembi načina izvršitve kazni. Navedeno določilo po vsebini ureja izjeme od pravil o prekluzivnosti zakonskih rokov, ki zahteva restriktivno razlago. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnikov, da so sklepi, ki jih obravnavani člen dopušča kot izjemo, našteti zgolj primeroma. Že sama vsebina sklepov glede katere zakon dopušča vrnitev v prejšnje stanje in zatorej saniranje zamude zakonskega prekluzivnega roka kaže, da gre za meritorne odločitve primerljive s sodbo, t.j. sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Pravila o dopustnosti vrnitve v prejšnje stanje glede zamujenega roka za pritožbo zoper sklep, ki ni izrecno naštet v prvem odstavku 89. člena ZKP, pa je npr. dopustno uporabiti zoper sklep o sodnem opominu, saj drugi odstavek 446. člena ZKP izrecno določa, da se za sklep o sodnem opominu smiselno uporabljajo določbe zakona, ki se nanašajo na (obsodilno) sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljenega zavrglo predlog zagovornika za vrnitev v prejšnje stanje (I. točka izreka) in kot prepozno zavrglo pritožbo zagovornika zoper sklep z dne 18. 12. 2020 (II. točka izreka), s katerim je sodišče odločilo, da se kazen deset mesecev zapora, ki je bila obsojenemu izrečena s sodbo z dne 6. 7. 2018, izvrši v obsegu neopravljenega dela (600 ur družbeno koristnega dela).

2. Zoper sklep se je pritožil zagovornik obsojenega iz vseh pritožbenih razlogov in „v skladu z določilom četrtega odstavka 200. člena ZKP“. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji pritožbenih navedb in izpodbijanega sklepa, upoštevajoč podatke v spisu, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam izpodbijanega sklepa, da določilo prvega odstavka 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne dopušča oziroma ne določa vrnitve v prejšnje stanje v zvezi s pritožbo zoper odločbo o spremembi načina izvršitve kazni. Navedeno določilo po vsebini ureja izjeme od pravil o prekluzivnosti zakonskih rokov, ki zahteva restriktivno razlago. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnikov, da so sklepi, ki jih obravnavani člen dopušča kot izjemo, našteti zgolj primeroma (eksemplifikativno kot to navaja pritožba). Že sama vsebina sklepov glede katere zakon dopušča vrnitev v prejšnje stanje in zatorej saniranje zamude zakonskega prekluzivnega roka kaže, da gre za meritorne odločitve primerljive s sodbo, t.j. sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Pravila o dopustnosti vrnitve v prejšnje stanje glede zamujenega roka za pritožbo zoper sklep, ki ni izrecno naštet v prvem odstavku 89. člena ZKP, pa je npr. dopustno uporabiti zoper sklep o sodnem opominu, saj drugi odstavek 446. člena ZKP izrecno določa, da se za sklep o sodnem opominu smiselno uporabljajo določbe zakona, ki se nanašajo na (obsodilno) sodbo.1

5. Ker glede sklepa o spremembi načina izvršitve kazni vrnitev v prejšnje stanje ni dopustna, je prvostopenjsko sodišče predlog zagovornikov utemeljeno zavrglo kot nedovoljenega, pritožbeni pomisleki zagovornikov, t.j. predvsem glede neživljenjske situacije, ko bo moral obsojeni kot laik in zanašajoč se na svojega zagovornika, ki je rok zamudil in bo moral na prestajanje zaporne kazni, pa so brezpredmetni. Neupoštevne so tako tudi pritožbene navedbe o razlogih obsojenčeve zamude roka, saj se te vsebinsko presojajo le v primeru, ko je vrnitev v prejšnje stanje dovoljena, kar pa v predmetni zadevi ni primer.

6. Glede na pravilne ugotovitve izpodbijanega sklepa o tem, da je obsojeni rok za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče spremenilo način izvrševanja kazni spremenilo, zamudil, je v nadaljevanju tudi utemeljeno in pravilno pritožbo zagovornikov, kot prepozno, zavrglo.

7. Odločitev o stroških kazenskega postopka, dolžne sodne takse, temelji na presoji premoženjskih podatkov obsojenega, ki utemeljuje sklep, da bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo njegovo preživljanje (četrti odstavek 95. člena ZKP).

1 O tem Š. Horvat, Zakon o kazenskem zakonu s komentarjem, GV Založba, 2004, str. 205.