Jedro

Trditev tožeče stranke, da je pogodba o kratkoročnem kreditu (kredit predstavlja le saldo iz medsebojnega poslovanja pravdnih strank), na podlagi katere je izročila toženi stranki akceptne naloge, nična oziroma izpodbojna, doslej ni verjetno izkazana, zato ni pogojev za začasno odredbo za zavarovanje terjatve na vrnitev akceptnih nalogov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo, veljavno do pravnomočne rešitve gospodarskega spora o njihovi vrnitvi, prepovedalo toženi stranki vnovčiti pet akceptnih nalogov. Zoper sklepa o začasni odredbi je tožena stranka ugovarjala. Njenima ugovoroma je sodišče prve stopnje deloma ugodilo in odločilo, da tožena stranka začasno ne sme vnovčiti istih akceptnih nalogov nad zneskom 1.960.712,60 SIT.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njegovo razveljavitev. Trdi, da je pogodba o kratkoročnem kreditu samostojen pravni posel, ne pa le potrditev zapadlih obveznosti tožeče stranke, kot jo je napačno ocenilo sodišče prve stopnje. Cilj te pogodbe je bil obid prisilnih predpisov o prepovedi obrestovanja obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zaenkrat (dokončno bo o tem odločeno s končno odločbo) ni izkazana verjetnost obstoja tožnikove terjatve na vrnitev akceptnih nalogov, kolikor so bili dani za zavarovanje toženčeve terjatve na plačilo zneska 1.960.712,60 SIT. Ta znesek namreč glede na podatke v spisu, zlasti pa glede na ugotovitev obeh pravdnih strank v 1. členu "pogodbe o kratkoročnem kreditu" št. 516/92 predstavlja že obstoječo obveznost tožeče stranke iz medsebojnega poslovanja po stanju na dan 31.12.1992. Tudi če bi bila navedena pogodba glede opredelitve posojila (torej kot prenovitev ali novacija po 1. odst. 348. čl. ZOR, če bo ob tem izkazana volja opraviti prenovitev glede na določbo 349. čl. ZOR) nična ali celo neobstoječa (kar je glede na določbo 29. čl. statuta tožeče stranke zelo malo verjetno), to ne more pomeniti drugega, kot da prejšnje obveznosti tožeče stranke živijo naprej.

Skoraj gotovo pa ne more biti ničen dogovor o zavarovanju njihovega plačila z akceptnimi nalogi, zato v tem delu nikakor ne bi šlo za novacijo (primerjaj 2. in 3. odst. 348. čl. ZOR). Upravičenost tožene stranke do akceptnih nalogov za zavarovanje spredaj navedene terjatve torej za sedaj ni omajana. O tem je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolnoma in pravilno ugotovilo in nato tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Uveljavljana pritožbena razloga tako nista podana. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kakšne bistvene kršitve procesnih predpisov iz 2. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeni sklep (2. točka 380. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP). Sklenilo je tudi, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP in v zvezi s 14. čl. ZIP).